Začelo se je z vojaškim posredovanjem takratnega prozahodno usmerjenega gruzijskega predsednika Mihaila Sakašvilija v Južni Osetiji, ki mu je sledil silovit ruski odgovor.

Korenine ozemeljskega spora glede Južne Osetije in Abhazije segajo v čas carske Rusije, vse odločneje pa je tlel, odkar sta se regiji v začetku 90. let 20. stoletja ob podpori Moskve enostransko odcepili od Tbilisija. V vojno, ki je velik del sveta presenetila, se je spor stopnjeval pred petimi leti. Gruzijske sile so v noči na 8. avgust 2008 vdrle v Južno Osetijo, vendar so ruski vojaki, tanki in letala v petdnevni bliskoviti vojni, ki je šokirala mednarodno skupnost, njihov napad hitro zatrli.

Prst uperjata druga proti drugi
Boje je končala prekinitev ognja, pri kateri je posredovala Evropska unija. Kdo je kriv za vojno, še vedno ni zares jasno, saj Rusija in Gruzija zanjo krivita druga drugo. Jasno pa je, da je Rusija po letih izgubljanja vpliva na tem območju z njo svetu poslala jasno sporočilo moči.

Tako je tudi po privolitvi v ustavitev ognja vztrajala pri svojih stališčih glede spora, le nekaj tednov po koncu vojne pa je Južno Osetijo in Abhazijo priznala kot neodvisni državi, kar so storile le še Nikaragva, Venezuela, Nauru in Tuvalu. Obenem je prevzela nadzor nad njima in tam namestila na tisoče svojih vojakov, kar Tbilisi razume kot okupacijo.

Mednarodna skupnost, predvsem ZDA, je vlogo Rusije v vojni sprva ostro obsodila. A že nekaj mesecev po vojni je postalo jasno, da bo imel oboroženi spopad z Gruzijo za Moskvo le malo negativnih posledic. Zveza Nato je zaradi vojne zamrznila delo Sveta Nato-Rusija, a ga je kmalu obnovila. Podobno je ponovna otoplitev sledila v odnosih med ZDA in Rusijo.

Republiki pod popolnim ruskim vplivom
Moskva je sicer pozneje še okrepila svoje sile v Južni Osetiji in Abhaziji. Opazovalcem EU-ja je preprečila dostop v obe regiji, prav tako je preprečila podaljšanje opazovalnih misij Združenih narodov in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v Gruziji, s čimer je dejansko preprečila nadaljnji mednarodni nadzor nad razmerami v separatističnih regijah.

Ugled Tbilisija v svetu je medtem zaradi vojne upadel, saj so jo številni razumeli kot nepremišljeno vojaško avanturo tamkajšnjih oblasti. Med drugim naj bi se zaradi vojne dodatno zmanjšale možnosti za vstop Gruzije v Nato in EU. Predvsem članstvo v Natu je bilo ena od glavnih prioritet tedanjega izrazito prozahodno usmerjenega predsednika Sakašvilija.

Več tisoč razseljenih
Petdnevna vojna pred petimi leti je najbolj prizadela prebivalstvo. Po različnih navedbah je več deset ali celo več sto civilistov v spopadih umrlo, več deset tisoč jih je moralo zapustiti domove in mnogi se niso nikoli vrnili. Obe strani sta po mnenju mednarodnih organizacij resno kršili mednarodno humanitarno pravo in človekove pravice.

Po lanskih parlamentarnih volitvah in zamenjavi vlade v Tbilisiju je zdaj vendarle mogoče opaziti znake popuščanja napetosti med Tbilisijem in Moskvo. Sakašvili je za zdaj resda še predsednik države, a dnevi na tem položaju so mu šteti, saj po dveh zaporednih mandatih na oktobrskih predsedniških volitvah ne sme kandidirati.

Kot novi prvi človek Gruzije se uveljavlja trenutni premier Bidzina Ivanišvili, čigar stranka Gruzijske sanje je na volitvah oktobra lani premagala Sakašvilijevo. Ta si je ob prevzemu mandata kot eno glavnih prioritet zadal normalizacijo odnosov z Rusijo in decembra so se v Ženevi že tudi prvič po vojni neposredno sestali predstavniki obeh držav.

Gruzijsko vino spet na ruskih mizah
Da napetosti vendarle popuščajo, med drugim dokazuje to, da je bila maja odpravljena ruska prepoved uvoza gruzijske mineralne vode in da bodo lahko tudi gruzijski vinarji v Rusijo kmalu znova izvažali svoje vino, potem ko je bil ruski trg zanje zaprt kar sedem let. Število ruskih turistov v Gruziji medtem zelo hitro narašča.

Težje bo sicer s ponovnim uveljavljanjem vpliva Tbilisija v Južni Osetiji in Abhaziji, v katerih ta trenutno nima nobene besede in kamor je z gruzijske strani tudi zelo težko priti. Rusija namreč iz povsem enostavnih in praktičnih razlogov preprosto ni zainteresirana, da bi se odpovedala svojemu primežu nad njima.