V svoji knjigi Der ewige Antisemit (Večni antisemit) je novinar in publicist Henryk M. Broder v nekaj vrsticah učinkovito zapisal, zakaj Judje ne morejo uiti sovraštvu: "Levičarski antisemiti, ki so prebrali svojega Marxa, Judov ne morejo trpeti, ker so vendar kapitalisti, izkoriščevalci in podjetniki. Desničarski antisemiti, ki se sklicujejo na Dühringa, Stöckerja in Marra, Jude sovražijo, ker so ti revolucionarji, socialisti, skeptiki, nosilci razvranega duha, ki ogroža moralo, zahodni svet in svobodno podjetništvo. Verniki Judov ne marajo, ker so ti krivoverci in prepričani ateisti. Svobodni duhovi Judom ne morejo odpustiti njihovega vztrajanja pri njihovi stari veri. Feministke, ki niso prebrale niti vrstice Tomaža Akvinskega in Frančiška Asiškega, imajo nenehno pred očmi notorično judovsko sovraštvo do žensk. Varuhi živali in vegetarijanci se razburjajo zaradi judovskega načina klanja živali med pripravo košer hrane. Internacionalisti Judom očitajo, da so si v modernem času ustvarili nacionalno državo, nacionalisti pa se pritožujejo, da Judom še vedno ni uspelo vseh svojih ljudi spraviti v Izrael. Tako si lahko vsak najde svoj razlog, zakaj bi še naprej gojil svoje strastno sovraštvo do Judov. Ne glede na to, za kaj gre: Jud je kriv."
Glede na zgornji citat bi lahko sklepali, da Broder, ki je tudi sam poljsko-judovskega rodu, vse povsod vidi antisemitizem. Pa ni tako. V več javnih razpravah v nemških medijih je sicer vedno znova opozoril na nove načine argumentacije za ohranjanje nezaupanja, če že ne sovraštva do Judov, Vendar pa je treba Broderja jemati tudi nekoliko 'z rezervo'. V resnici gre za zelo duhovitega in odprtega duha, ki razpravo o odnosu do Judov in Izraela vedno začini s kontroverznimi izjavami, iz katerih lahko razberemo, da je kritičen tudi do Judov. Prav zato sem se odločila, da ob 80. Obletnici Machtergreifunga oziroma prihoda nacistov na oblast prav njega poskusim zvabiti k pogovoru o sodobnem antisemitizmu. Ujela sem ga na počitnicah v … Izraelu. Na pogovor je bil takoj pripravljen in opravila sva ga kar med njegovim počitkom na telavivski plaži.
Kakšen pomen in smisel imajo po vašem mnenju ponavljajoča se obravnavanja teme holokavsta v medijih? Ali je to sploh še tema, ki si zasluži nadaljnjo obravnavo?
Imate popolnoma prav, tema holokavsta je danes popolnoma irelevantna. Ceremonije in javni dogodki, na katerih se govori o holokavstu, so le polovičarske obvezne vaje, ki jih ljudje opravljajo iz prepričanja, da je to njihova zgodovinska dolžnost. Holokavst se ne bo ponovil in danes se po svetu dogajajo druge katastrofe. Trenutno imamo katastrofo v Maliju, Siriji, Sudanu … In res, to ohranjanje spominjanja na holokavst je postala zgolj ritualizirana slovesnost; ritualiziran praznik, ki ga lahko primerjamo z božičem, praznikom nemške enotnosti ali veliko nočjo. Nima pa nikakršnega praktičnega pomena. Prav nasprotno. Menim, da obstaja precej ljudi, ki so sposobni v enem trenutku poudarjati, da se holokavst ne sme ponoviti, v naslednjem trenutku pa bodo od Izraela zahtevali pogajanje s Hamasom, torej z organizacijo, ki bi Izrael najraje odpravila. Tako bi lahko celo rekli, da je spominjanje holokavsta postalo tako rekoč nekaj obscenega.
Holokavst je bil pravzaprav vrhunec lahko bi rekli klasičnega antisemitizma, ki se razvija od druge polovice 19. stoletja oziroma od nastanka rasnih teorij naprej in ki 'zahteva' odstranitev Judov kot tuje rase. Kakšen pa je antisemitizem danes, kakšna je njegova argumentacija in ali bi lahko pojem antisemitizma danes celo zvedli na antiizraelizem ali antisionizem, torej na nasprotovanje politiki države Izrael?
To je centralno vprašanje, ko danes govorimo o antisemitizmu. Klasični antisemitizem je bil regresiven, kar pomeni, da je ideal družbe in družbene situacije iskal nekje v preteklosti. Klasični nemški antisemiti tako na primer zanikajo holokavst ali pa pravijo, da gre pri njegovih obravnavah za pretiravanja. Lahko bi rekli, da želijo izbrisati zgodovinsko krivdo Nemčije. Ta klasični antisemitizem vsaj v Nemčiji danes nima skoraj nobene vloge. Antisemitizem, ki pa je danes pomemben, pa je progresivni antisemitizem, ki je kot politična ideja usmerjen v prihodnost. Tukaj gre za kritike Izraela, ki pa ne kritizirajo le izraelske politike, kar je seveda nekaj povsem legitimnega in ne potrebuje posebnega pojasnila. Pomembno pa je, da večina teh kritikov Izraela kritizira samo eksistenco države Izrael in potem razpravljajo o različnih mogočih rešitvah položaja, denimo o delitvi Izraela na dve državi. Dejansko se vsa argumentacija zgosti v prepričanju, da Izrael kot država sploh nima pravice do obstoja.
Pa menite, da je ta, kot mu pravite, progresivni antisemitizem vsaj denimo v Nemčiji, kjer živite, zelo razširjen?
Povedal bom samo en zanimiv primer. Znane so želje iranskega predsednika, da bi Izrael lahko preprosto zradirali z zemljevida. In mnogo nemških intelektualcev že leta razpravlja o tem, ali je Ahmadinedžad to svojo željo glede Izraela formuliral aktivno ali pasivno; ali je torej mislil, da bo njegova vojska 'odstranila' Izrael ali da bo Izrael nekako odstranjen. To je očitno tisto, kar se nemškim intelektualcem zdi pomembno. Sam se sicer bojim, da Ahmadinedžad ni edini, ki bi rad 'izbrisal' Izrael, ampak da je to tudi želja mnogo Nemcev in tudi mnogo Evropejcev. Imam tudi razlago za to; posebej, ko gre za Nemce. Le če bi Izrael oziroma če bi Jude prizadela nova katastrofa, bi ta lahko izbrisala spomin na prejšnjo katastrofo, povezano z judovskim ljudstvom; torej spomin na holokavst in z njim povezano krivdo vseh Evropejcev. Slabo vest Evropejcev lahko pozdravi le nova katastrofa.
Progresivnemu antisemitizmu ste večkrat rekli tudi levičarski antisemitizem.
Henryk M. Broder: Ja, in levičarski antisemitizem v resnici ni nič novega. V zvezi s to temo se mi zdi pomembno tudi to, da levičarji po večini verjamejo, da so že po svoji naravi precej boljši od desničarjev. In svojega antisemitizma sploh nimajo za antisemitizem, ker vedno poudarjajo, da nič nočejo nobenemu Judu kot posamezniku. Tu je pomembno tudi to, da klasični antisemitizem sam po sebi ni politična ideologija; je le predsodek in sovraštvo. Levičarski ali progresivni antisemitizem, ki dopušča simpatijo do posameznih Judov, pa je nujno političen. Ampak v principu gre za to, da se vse slabosti in napake, ki so jih klasični antisemiti pripisovali posameznim Judom, zdaj projicirajo na državo Izrael.
Tako lahko kot razliko med desničarskim klasičnim in levičarskim progresivnim antisemitizmom izpostavimo to, da hočejo desničarski antisemiti odstraniti judovstvo kot religijo in kulturo (tudi raso), levičarski pa želijo odpraviti nacionalno obliko judovstva, torej državo Izrael. Ne nazadnje pa gre v obeh primerih za to, da bi vsi želeli iz svojega vidnega polja odstraniti Jude.
Zakaj pa menite, da se toliko ljudi sploh ukvarja z Izraelom, saj njegova politika vsaj nas tukaj v Evropi neposredno ne ogroža, četudi ni mogoče trditi, da ne predstavlja grožnje stabilnosti v svetu?
Čisto na kratko: po navadi gre pri kritiziranju Izraela za posledico psihičnega ali psihotičnega stanja tistega, ki kritizira. Kritika Izraela je preprosto postala sredstvo, s katerim se Nemci poskušajo osvoboditi primeža kolektivne krivde.
Ampak verjetno pa vseeno ni mogoče reči, da ljudi, ki prisegajo na antisemitsko argumentacijo, kakršna se je v Evropi kot politična argumentacija najprej uveljavila v vrstah francoske Action française in nekoliko pozneje v Habsburški monarhiji z vzponom Luegerjevih krščanskih socialcev in von Schönererjevih pangermanov, ni več med nami?
V resnici gre za neko povsem marginalno pozicijo. V Nemčiji najdete takšne ljudi v stranki NPD (Nationaldemokratische Partei Deutschlands – gre za leta 1964 ustanovljeno stranko, nacionalistično, völkisch in revanšistično ideologijo, op. P. B.). Ti ljudje po večini še vedno verjamejo, da so Judje največje zlo predvsem zato, ker so (naj bi bili) svetovna finančna elita. Ampak politično se te ideje ne morejo več uveljaviti. Pred nekaj leti je tako Nemčijo pretresla afera okoli politika Jürgena Möllemanna iz stranke FDP, ki so mu zaradi nekaterih izjav proti Izraelu in o Judih očitali antisemitizem. Vse to je dokazalo, da je danes v nemški javnosti vsako izjavljanje, ki vsaj malo namiguje na antisemitizem, takoj sankcionirano. Tako kot je danes ne boste dobro odnesli, če boste v javnosti uporabljali besedo črnuh. To ne gre.
Trenutno ste v Izraelu, kjer so bile prejšnji teden tudi parlamentarne volitve. Njihov izid oziroma očitno veliko moč desnice in tudi skrajne desnice so nekateri seveda spet izrabili za pisanje proti Izraelu in za opozarjanje na agresivno izraelsko postopanje s Palestinci in nadaljnje 'osvajanje' palestinskih ozemelj. Kakšno pa je vzdušje v Izraelu, se ljudje zavedajo tega sovraštva do politike njihovega političnega vodstva?
Trenutno ležim na plaži in vzdušje je sijajno. Tudi sam se počutim odlično. Za druge pa ne bi mogel reči … Veste v Izraelu živi več kot sedem milijonov ljudi, jaz pa jih poznam kakšnih 16. In to ni dovolj, da bi lahko govoril o vzdušju med ljudstvom. Lahko pa rečem, da se tista peščica, ki jo poznam, niti malo ne ukvarja z našimi stališči glede Izraela. Za njih je to povsem nepomembno. Te evropske razprave jih ne zanimajo. Niti malo ne. Sam Izrael ima dosti svojih problemov, gospodarske težave, notranjepolitične težave, večne probleme z zagotavljanjem varnosti za svoje ljudi … Jaz sem rad tukaj in se vedno počutim prijetno.
Pa sami, ste kdaj imeli izkušnje s kakšnimi antisemitskimi izpadi?
V vsakdanjem življenju doslej nisem imel nikakršnih izkušenj z antisemiti. Edine moje izkušnje z antisemitizmom so pisma, ki jih včasih prejmem in v katerih mi kdo svetuje, naj grem nazaj na Poljsko ali pa se odselim v Izrael. Samo to.