V začetku leta 1993 je muslimanska vojska, ki jo je v vzhodni Bosni in Hercegovini vodil Naser Orić, skoraj podvojila obseg območja pod nadzorom muslimanskih sil. Pri tem naj bi zagrešila tudi več manjših zločinov nad srbskim prebivalstvom. Že marca je srbska vojska zavzela pridobitve Orićevih pripadnikov, Muslimani, ki so bežali pred Srbi, pa so se zatekli v Srebrenico, ki so jo Združeni narodi leta 1993 razglasili za varovano območje, da bi ga obvarovali pred srbskim zavzetjem. V enklavo se je tako od leta 1993 zateklo okoli 60.000 Muslimanov.

Januarja 1995 se je v sosednjem mestu Potočari v neki izpraznjeni tovarni nastanil bataljon nizozemske vojske, kar je beguncem, ki so se zatekli v enklavo, vlilo novo upanje. Vendar pa je upanje kmalu izginilo, saj je aprila 1995 po posredovanju vlade v Sarajevu enklavo s svojimi poveljniki zapustil vodja muslimanskih sil Naser Orić, vojska Republike srbske pa je zajela 350 nizozemskih vojakov, kar je močno pretreslo Združene narode, ki so se počutili nemočne.

Srbsko obstreljevanje se je začelo 5. julija
5. julija je srbska vojska začela obstreljevati južni del Srebrenice, med 6. in 8. julijem 1995 pa so bosanskosrbske sile obkolile enklavo Srebrenica, ki jo je varovalo približno 600 lahko oboroženih nizozemskih pripadnikov mirovnih sil. V enklavi je zmanjkovalo goriva, že vse od začetka maja pa tja ni prišla nobena hrana. Ko so začele srbske sile obstreljevati Srebrenico, so bošnjaški borci prosili, naj jim vrnejo orožje, ki so ga predali mirovnim silam, a so le-te njihovo prošnjo zavrnile. Nizozemski poveljnik mirovnih sil Thom Karremans je takrat poklical sedež Združenih narodov v Sarajevo in prosil za zračno podporo, saj so bombe in rakete padale v bližini begunskih centrov in opazovalnih točk, ki so jih nadzirali pripadniki mirovnih sil.

9. julija 1995 je vojska Republike srbske nadaljevala obstreljevanje Srebrenice. V mesto je prebegnilo več tisoč civilistov, bosanski Srbi pa so napadli celo opazovalne točke mirovnih sil in za talce zajeli približno 30 vojakov. Eden izmed vojakov je bil smrtno ranjen, ko so bosanski muslimani streljali na umikajoče se nizozemske vojake.

10. julija 1995 je nizozemski poveljnik Karremans že tretjič prosil za zračno pomoč Združenih narodov, potem ko so začeli bosanski Srbi obstreljevati položaje mirovnih sil. Poveljnik Združenih narodov, general Bernard Janvier, je to zavrnil, a se pozneje, ko je prejel še eno prošnjo, premislil. Srbski napadi so se nehali, preden so prišla letala Združenih narodov, zato so te napade odložili. Do večera je v mesto prišlo približno 4.000 beguncev, na ulicah pa je zavladala panika. Nizozemski poveljnik je mestnim oblastem povedal, da bodo letala zveze Nato izpeljala zračne napade na srbske sile, če se ne bodo umaknili z varnega območja do 6. ure zjutraj naslednjega dne.

11. julija 1995 se srbske sile niso umaknile, ob 9. uri pa je poveljnik Karremans dobil sporočilo iz Sarajeva, da je bila njegova prošnja za zračno pomoč oddana v napačni obliki. Ob 10.30 je nova prošnja prišla do generala Janvierja, a so se Natova letala takrat že vrnila v oporišče v Italiji, saj so, ker so bila v zraku od 6. ure zjutraj, ostala brez goriva. Do poldneva je več kot 20.000 beguncev, večinoma žensk, otrok in starejših, pobegnilo v glavno nizozemsko oporišče v Potočarih.

Mladić: To mesto dajemo srbskemu narodu

Ob 14.30 sta dva nizozemska lovca F-16 odvrgla dve bombi na srbske položaje v okolici Srebrenice, Srbi pa so se odzvali z grožnjo, da bodo pobili vse nizozemske talce in začeli napadati begunce, s čimer so dosegli odlog nadaljnjih napadov. Poveljnik vojske Republike srbske Ratko Mladić je dve uri pozneje vkorakal v Srebrenico, spremljale pa so ga srbske televizijske ekipe. "To mesto dajemo srbskemu narodu ... Prišel je čas, da se maščujemo Muslimanom," je takrat dejal Mladić, ki je zvečer poklical polkovnika Karremansa in mu postavil ultimat, da morajo Muslimani predati vse orožje, če želijo ostati živi.

12. julija 1995 so v Srebrenico prišli avtobusi, da bi ženske in otroke odpeljali na muslimansko ozemlje, medtem ko so začeli Srbi ločevati vse moške, stare od 12 do 77 let, da bi jih "zaslišali zaradi domnevnih vojnih zločinov". Obstajajo neuradni podatki, da so v naslednjih 30 urah iz Srebrenice odpeljali 23.000 žensk in otrok, na tisoče moških pa so zadržali v tovornjakih in skladiščih. V strahu, da jih čaka pokol, je skušalo približno 15.000 bosanskih muslimanov ponoči pobegniti iz Srebrenice, medtem ko so jih v gorah napadali bosanski Srbi.

Prva poročila o pokolu v svet ponesli preživeli Muslimani
13. julija 1995 so se v skladišču v bližnji vasi Kravica zgodili prvi poboji neoboroženih muslimanskih moških. Mirovne sile so bosanskosrbski vojski izročile približno 5.000 Muslimanov, ki so se skrivali v nizozemskem oporišču v Poročarih. V zameno so bosanski Srbi izpustili 14 nizozemskih mirovnikov, ki so jih zadrževali v oporišču Nova Kasaba. 16. julija so se pojavila prva poročila o pokolu, ko so prvi preživeli, ki so se podali na dolgo pot od Srebrenice, prispeli na muslimansko ozemlje. Takrat so dovoljenje Srbov, da zapustijo Srebrenico, dobile tudi nizozemske mirovne enote. Za seboj so pustile orožje, hrano in zdravila, mednarodno javnost pa so pretresla prva poročila o pokolu v Srebrenici.

V petih dneh po zavzetju Srebrenice so tako bosanskosrbske sile pod vodstvom poveljnikov Ratka Mladića in Radislava Krstića pobile več kot 8.000 Bošnjakov, približno 25.000 žensk, otrok in starejših pa so nasilno pregnali na območje pod nadzorom bošnjaških sil.

Mednarodna skupnost na čelu z Natom je pokol tisočih Muslimanov kmalu obsodila, temu pa je sledilo bombardiranje položajev Vojske Republike srbske. To je bosanske Srbe prisililo, da sprejmejo povabilo za oblikovanje mirovnega načrta, ki so ga še istega leta sklenili v Daytonu in tako končali vojno v Bosni in Hercegovini. Pred vojno je v Srebrenici živelo večinsko muslimansko prebivalstvo, danes pa v Srebrenici in okolici živi več Srbov, saj je bilo območje v skladu z daytonskim sporazumom leta 1995 dodeljeno Republiki srbski.

Pokol v Srebrenici je bil označen za genocid
Meddržavno sodišče v Haagu je leta 2007 pokol v Srebrenici označilo za genocid. Enako je razsodilo tudi haaško Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki je zaradi tega dejanja na dolgoletne zaporne kazni obsodilo več visokih vojaških poveljnikov bosanskih Srbov, obtožena sta tudi nekdanji politični voditelj bosanskih Srbov Radovan Karadžić in nekdanji vojaški poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić. Sojenje obema v Haagu še poteka, sodba Karadžiću naj bi bila znana do konca letošnjega leta, sojenje Mladiću pa naj bi se končalo do leta 2017.