Nato pa je po novem teokratski Iran leta 1979 spremenil zgodbo in nasproti sta si stopila popolnoma različna pogleda na človeka, družbo in svet, ki ju druži morda le podobno spoštovanje machiavellističnega načela, da namen posvečuje sredstvo. Ko je kazalo, da bo uboj generala Kasema Solejmanija zanetil neposredni vojaški spopad, a se je izteklo z raketnim obstreljevanjem vojaških oporišč v Iraku in stopnjevanjem gospodarskih ukrepov proti Iranu, si je svet oddahnil. Prezgodaj. Način razmišljanja, ki usmerja dogajanje, ne daje nikakršnega razloga za pomiritev.

Vsaka država ceni predvsem življenja svojih državljanov. Tako predsednik Donald Trump kot ameriški kongresniki in senatorji, vsak s svojimi razlogi, poudarjajo, kako pomembno je ohraniti življenja Američanov. In general Solejmani je bil tisti, ki jih je ogrožal in jemal. Zato njegov uboj v ZDA ni vprašanje, je le tehtanje primernosti trenutka in posledic. V predsednikovi administraciji trdijo, da ne želijo vojne. Mirovno sporočilo v obliki uboja poveljnika iranske revolucionarne garde je sicer zelo svojevrstno. Videti je, da je nasprotovanje vojni bolj iskreno na demokratski strani, pa tudi tukaj bi bila odveč naivnost: demokrati, zapleteni v proces ustavne obtožbe, notranjepolitično obračunavajo s predsednikom Trumpom.

Sorodna novica Iran se opravičuje za "neodpustljivo napako" sestrelitve ukrajinskega letala

S podrobnostmi, kot so obveščevalni podatki, ki naj bi predsednika, ki je svoj mandat gradil na umiku iz bližnjevzhodnih vojn, prepričali o ukazu, ki bi lahko ZDA zapletel v največjo vojno v regiji doslej, pa se ne ukvarjajo pretirano natančno. Podatki seveda niso javni, zato je o njih mogoče reči kar koli. Demokrati niso zadovoljni z njimi, a jih še bolj pekli Trumpovo nespoštovanje kongresa in ameriške ustave. Slišijo se namigi, da naj bi bila smrt Kasema Solejmanija osebna obsesija zunanjega ministra Mika Pompea, in ugibanja, ali morda ne zaokroža kariere in si postavlja spomenik. Vplivni Pompeo namreč noče kandidirati na volitvah za mesto senatorja iz rodnega Kansasa, kar republikancem povzroča težave.

Bližnji vzhod je že desetletja privilegirana domena zunanjepolitičnih komentatorjev. Regija je poligon merjenja moči največjih, a morda še nikoli prej ameriške poteze na Bližnjem vzhodu niso bile tako grobo podrejene ameriški notranji politiki. ZDA imajo interese povsod, obenem so tudi država, ki definira terorizem in se praviloma izvzema iz analiz, ki bi trdile, da ga lahko tudi sproža. Ampak to ni novost. Kot že tri leta ni novost, da impulzivni ameriški predsednik o zunanji politiki zelo malo ve, obenem pa ga ne zanimajo nasveti tistih, ki imajo z njo nekaj izkušenj. Novo pa je, da je polarizacija dosegla točko, ko ne gre več zgolj za zavzemanje za vojno ali nasprotovanje spopadu. Tudi to smo v ZDA že videli. Novi so popolna odsotnost spoštovanja med izvršno in zakonodajno vejo oblasti, nasilno prilagajanje in namerno preinterpretiranje zakonov ter odrekanje legitimnosti. Ali predsedniku ali kongresu. To pa je izjemno slabo stanje v državi, zaradi katerega si ZDA vojne v političnem pogledu pravzaprav niti ne morejo privoščiti. Kajti, kot poudarja predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi, "so ustanovni očetje v ustavi Belo hišo opolnomočili v pogledu nacionalne varnosti, kongresu pa dali pravico, da razglasi vojno in zagotovi sredstva in drugo …". Že ustavna obtožba kaže neverjetne razsežnosti nihilizma na ameriškem političnem prizorišču, kaj bi šele pokazala vojna.

Na Bližnjem vzhodu k sreči torej ni nove vojne z neslutenimi posledicami. Je pa ultimat s stopnjevanjem gospodarskih pritiskov na eni strani in na drugi popolni izstop iz jedrskega programa. Je svet zato kaj varnejši? Absolutno ne. Medtem ko sedi v čakalnici, gleda ameriški šov, zaradi katerega je komu v ZDA sicer nerodno, marsikomu pa prav nič.