Večina voditeljev, ki države vodijo še iz sovjetskih časov, se namreč za kakšne očitne reforme ali prilagoditve razmeram v svetu ni odločila.

Nepripravljenost na reforme, korupcija ter vse slabše gospodarske razmere, s tem pa tudi vse večja razlika med bogatimi in revnimi, so spodbudili gruzijsko in ukrajinsko opozicijo, z marčevskimi dogodki v Kirgiziji pa so se voditelji srednjeazijskih nekdanjih sovjetskih republik znašli v kotlu pričakovanj prihodnjih revolucij.

Nasilni izrazi nezadovoljstva
Dogajanje v Uzbekistanu od sredine maja, ko so izbruhnili nemiri na vzhodu države, krepko skrbi predvsem človekoljubne organizacije, medtem ko so odzivi denimo Rusije in Združenih držav Amerike blažji. Nemiri na vzhodu Uzbekistana so izbruhnili, ko so oboroženi moški vdrli v zapor v Andižanu in osvobodili kakih 2000 zapornikov, med njimi tudi 23 domnevnih islamskih skrajnežev. Zatem so se v mestu začeli množični protesti, na katerih so zahtevali odstop predsednika Karimova, vojska pa je upor zatrla s streljanjem.

Po poročilu Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice, ki združuje 44 nevladnih organizacij, je bilo v nemirih ubitih do tisoč civilistov, kakih 2000 pa jih je bilo ranjenih. Uzbekistanske oblasti trdijo, da je v nemirih umrlo 169 ljudi.

Diktatura v Uzbekistanu
Uzbekistan več kot 15 let vodi Islam Karimov, star znanec človekoljubnih organizacij, ki ga obtožujejo sistematičnega mučenja nasprotnikov ter tistih, ki so osumljeni sodelovanja z islamskimi skupinami. Pogojno rečeno se je proslavil denimo pred sedmimi leti, ko je ob sprejetju zelo omejevalnega verskega zakona parlament opozoril na nevarnost blagega ravnanja z islamskimi skrajneži. Karimov je takrat dejal, da je treba takšne ljudi ustreliti v čelo in če bo treba, jih bo postrelil kar sam.

Karimova smo pri nas gostili marca, ko je pripovedoval o izkušnjah Uzbekistana s terorizmom. Poudaril je, da je cilj njegove države graditev demokratičnih vrednot, človekove pravice pa so absolutna vrednota. Glede možnosti revolucije v Uzbekistanu po zgledu tako imenovanih barvastih revolucij v Gruziji in Ukrajini je takrat med drugim dejal, da v njegovih državi na to gledajo realno in pragmatično. Zavedajo se, čemu se je treba izogniti, da takšne revolucije ne bi bilo. Kot je ob tem poudaril, je vodja države odgovoren pred svojim ljudstvom in tega se mora vedno zavedati.

Karimov pa se očitno ne zaveda, da so med njegovim ljudstvom, pred katerim je odgovoren, tudi tisti, ki se z njim ne strinjajo.

Zloraba vere
Prav omejevalna politika do svobodnega izražanja pripadnosti veri je poleg revščine eden ključnih socialno-ekonomskih vzrokov za tokratni upor proti uzbekistanskemu vodstvu. Kruti prijemi v Uzbekistanu krepijo privrženost nasprotnikom, ki pa jih Karimov enači z islamskimi skrajneži.

Krvavi obračun s protestniki v Andižanu kaže, da se je Karimov odločil, da ne bo dovolil spremembe oblasti; to, da je vojska ubogala ukaze, zaradi katerih so umrli tudi najbolj skrajni med skrajneži, namreč ženske in otroci, pa kaže, da ima vladajoča elita še naprej v rokah ubogljiv represivni aparat. Vprašanje pa je, kam tovrstno obračunavanje vodi. Naivno je namreč pričakovati, da bo krvav odziv vlade v Andižanu odvrnil od upora preštevilne ljudi, lačne kruha in duhovne hrane.

Iskanje močnih zaveznikov
Vsekakor gre skozi prizmo nasprotovanja islamskim skrajnežem iskati tudi smiselnost podpore uzbekistanskemu režimu v Moskvi, ki za svojo politiko v Čečeniji že dolgo uporablja besedno zvezo boj s terorizmom. Nič bolj presenetljiv ni odziv Washingtona, ki ima v Uzbekistanu vojaško oporišče, ki mu pomaga v vojni s terorizmom v Afganistanu in je gonilna sila globalnega boja s terorizmom.

Tudi Kitajska je ob obisku uzbekistanskega predsednika Islama Karimova v Pekingu, izrazila svojo podporo zatrtju protivladnih protestov v Uzbekistanu. Rečeno je bilo, da Kitajska »trdno podpira prizadevanja uzbekistanskih oblasti, da zatrejo sile terorizma, separatizma in ekstremizma«. Nikakor ne pravimo, da je ta boj v bistvu neupravičen, res pa je, da je večkrat le izgovor za dosego povsem drugačnih ciljev.

Boj s terorizmom ima v sekularnem Uzbekistanu dolgo zgodovino. Karimov se moti, ko pravi, da se uporniki napajajo z islamom in islamističnimi idejami, precej bolj se napajajo z dejanji njegovega režima. Problem je tudi to, da tako rekoč ni alternative obema skrajnima poloma, ki ju predstavljajo Karimov in islamistične skupine; za to gre po večini kriviti prav uzbekistansko vlado. Že povsem laično razumevanje demokracije in svobode vključuje množico alternativ, ki zapolnjujejo praznino med skrajnima poloma, v Uzbekistanu pa je ta praznina dodobra napolnjena z mučenjem in nasilnim obračunavanjem.

Kot je dejal uzbekistanski predsednik Karimov so uporniki člani islamistične skupine Hizb ut-Tahrir, ki se v Andižanu imenuje Akramija. Njihov namen je spremeniti veljavno ustavo in vzpostaviti nekakšen kalifat, ki bi združil vse muslimane. To gibanje nasprotuje vsakršnim ustavnim institucijam in sekularnim postopkom. »Dogodki v Andižanu se niso zgodili spontano, imamo podatke, da so priprave trajale od tri do šest mesecev«, je dejal Karimov.

Revolucijam v nekdanjih sovjetskih republikah je nekako skupno, da so se vladarji po pomoč in nasvet obrnili prav k Rusiji, najočitnejša primera sta nekdanji ukrajinski predsednik Leonid Kučma in nekdanji kirgiški voditelj Akajev. Nekaj podobnega počne tudi Karimov.

Kdo bo močnejši: Moskva ali Washington
Vprašanje je, ali Moskva v primerjavi z Washingtonom kot drugim ključnim akterjem na tem področju s tem pridobiva ali izgublja vpliv. Nekateri menijo, da je ameriški predsednik George Bush s svojimi govori o širjenju demokraciji, nazadnje pred tedni v Gruziji, spodbudil upor v Andižanu. Dejstvo pa je, da si niti ZDA, niti Ruska federacija, niti Kitajska ne želijo demokratičnih reform avtoritarnih režimov v Srednji Aziji in drugod. Vse omenjene države podpirajo srednjeazijske voditelje pred ljudmi Srednje Azije, naj bo zaradi nafte, boja s terorizmom ali zaradi notranjih trenj s pripadniki islama.

Rusija, Kitajska in Združene države tako ne želijo, da bi v uzbekistanskem primeru pridobili skrajni islamisti. Ravno to pa ob odstranitvi Karimova državi prerokujejo številni analitiki. To pa bi ob revolucionarnem valu, ki bi segel prek meja Uzbekistana, utegnilo še dodatno destabilizirati Srednjo Azijo, kar meni tudi Karimov, ki še dodaja, da so bili nemiri vodeni in financirani iz tujine.

Prizanesljivost zahoda zaradi strahu pred islamom
Vzpostavitev islamske republike po zgledu Irana bi vse skupaj najbrž le premaknilo iz sekularnega območja v religijsko, dejansko pa se ne bi veliko spremenilo. Tudi v tem gre iskati razloge za zadržanost mednarodne skupnosti glede pritiskov na avtoritarne režime Srednje Azije, ki s svojo jasno hierarhično zgradbo oblasti po drugi strani tudi krepko poenostavijo marsikatero mednarodno, predvsem gospodarsko sodelovanje.

Vprašanje je, ali se ob revolucijah v nekdanjih sovjetskih republikah sploh da govoriti o spontanosti. Zgodovinski pregled revolucij povsem jasno kaže na to, da so revolucije ali upori delo manjšine, ki denimo izkoristi slabe življenjske razmere za mobilizacijo množic, a se potem po navadi izkaže, da se za množice, ki dajejo legitimnost in razlog takšnim prevratom, spremeni bore malo, predvsem pa ne na hitro. O spontanosti se da morda razpravljati v Gruziji ali v Ukrajini, veliko manj ali pa sploh ne pa v Kirgiziji in Uzbekistanu.

Enačenje želje po večji svobodi, vprašanja pravice do samoodločbe in terorizma je sicer v Srednji Aziji stalnica. Boj s terorizmom ima po svetu več oblik. V Srednji Aziji je povezan z onemogočanjem tihotapljenja mamil in z omejevanjem verske svobode, ki ob slabih življenjskih razmerah krepi bolj skrajne oblike odpora, v tem primeru islamskega.

Saparmurat Nijazov, ki vodi z nafto bogato Turkmenijo, predsednik revnega Tadžikistana Emomali Rahmonov in uzbekistanski predsednik Islam Karimov sodijo v kategorijo, ki bi jo najlaže označili z besedami: represivni, diktatorski, brez posluha za ljudi. Po drugi strani pa se vsi trije imenujejo avantgarda boja s terorizmom. Ta ima predvsem nalogo preprečiti tisto, kar se je zgodilo v Gruziji, Ukrajini in Kirgiziji.

Dežele diktatorjev
Prav marčni dogodki v Kirgiziji so v sosednjih državah Srednje Azije še bolj zatesnili prijem oblasti nad življenjem slehernika. V tem pogledu je nekdanjega kirgiškega voditelja Askarja Akajeva kljub vsesplošni korupciji in slabim gospodarskim razmeram v državi po svoje treba ceniti.

Kirgizija je bila tudi pod njegovim avtoritarnim vodstvom najbolj odprta in najmanj toga od nekdanjih sovjetskih republik v tem prostoru. Njegova odločitev, da kljub drugačnim odločitvam v preteklosti ne bo uporabil vojske, ko so ga stresali z njegovega stolčka, pa je poteza, ki je voditelji drugih srednjeazijskih držav najbrž ne bodo ponovili.

Ne smemo nasedati velikim besedam o demokraciji in človekovih pravicah na pohodu, dokler te demokracije in človekovih pravic tudi zares ne bo. Tolekan Ismailova, predstavnica javnega sklada Civilna družba proti korupciji, opozarja: "Bojim se, da se je pokazalo, da to ni bila ena izmed tistih barvnih revolucij, oranžna ali rožnata, temveč razbojniška. Zakaj pravim, da je bila razbojniška? Veliko let smo delali z aktivisti v civilni družbi, zato smo bili razočarani, ker so se ljudje odzvali tako nasilno. Če bi govorili o voditeljih teh protestov, bi kmalu odkrili, da gre za kriminalce, tako na jugu kot tudi v Biškeku. To ni bila volja ljudi, ampak interesi posameznih skupin. To se je pokazalo s tem, da teh ljudi ni zanimalo reševanje socialnih problemov, ampak so si začeli deliti položaje.

Klanska razdeljenost etnično razdeljene Kirgizije je razlog, da se je po spremembi oblasti jasno postavilo vprašanje, kako naprej. Opozicija je bila enotna zgolj pri eni stvari, namreč da mora predsednik Akajev oditi. Protesti še zdaleč niso bili tako množični kot denimo v Ukrajini, vendar je bila množica, ki se je zbrala pred Belo hišo v Biškeku, veliko bolj agresivna in odločna. Takoj nato se je začel boj za prevlado, pri tem pa je bila pomembna predvsem klanska pripadnost, ki jo je imela v mislih tudi prej omenjena Tolekan Ismailova. Družinsko drevo je v Kirgiziji ključnega pomena. Dobra služba za sorodnika pomeni dobre službe za sorodnike.

Vojaški interesi velikih
Kirgizija se sicer dobra dva meseca po spremembi oblasti vrača v umirjene tirnice. Država, ki na svojih tleh gosti tako rusko kot ameriško vojaško oporišče, se pripravlja na predsedniške volitve 10. julija. A govoriti o stabilnosti države je bržkone dokaj naivno. Velik delež k temu prispevajo tudi zdajšnje razmere v Uzbekistanu, ki meji na Kirgizijo. Na obmejnem območju stabilnosti pač ni.

Predvolilna kampanja je sprva splavila na površje dva ključna obraza nekdanje opozicije, zdajšnjega začasnega predsednika države in vlade Kurmanbeka Bakijeva in nekdanjega vodjo varnostnih služb Feliksa Kulova. V političnem boju za prevlado in upoštevanje je bila izrečena marsikatera ostra beseda, ki je ponujala vrnitev agresivnih množic na ulice. Odločitev Kulova, da bo zavoljo enotnosti umaknil svojo kandidaturo za predsednika države in ob zmagi Bakijeva prevzel vodenje vlade, ima vsaj dva obraza.

Po eni strani je jasno, da si Kirgizija v obdobju, ko potrebuje tuje investicije in pomoč za vnovičen zagon gospodarstva, ne more privoščiti predolge stagnacije, ki jo povzročajo neurejene razmere. V tem pogledu je nekakšna vlada narodne enotnosti skoraj nujna, saj država lahko doživi boljše čase šele potem, ko se razmere v njej umirijo in omogočijo nadaljnji razvoj. Z gospodarskega stališča je to torej dobra in skoraj nujna odločitev.

Malce vprašljiva pa je s političnega vidika, saj obuja spomine na enostrankarstvo, ki rabi vključenim le zato, da si vnovič razdelijo položaje in s tem vpliv, moč in ne nazadnje denar. V tem pogledu bi pretirano poudarjanje enotnosti in trdnosti lahko privedlo tudi do tega, da bi bilo v ospredju ohranjanje statusa quo. To pa lahko za tamkajšnje prebivalce pomeni nadaljevanje ravno tistega, proti čemur so nastopili marca letos.

Prihodnost je negotova
Kmalu bo jasno, ali bo Kirgizija eden svetlejših primerov preobrazbe srednjeazijskih držav, nekdanjih sovjetskih republik. Odvisno je seveda od tega, kakšno pot ji bodo namenili novi oblastniki.

Geopolitični položaj, naravna bogastva in centralizacija oblasti so trije izmed številnih dejavnikov, ki kar kličejo po vprašanju, katera od držav bo naslednja. Veliko je govora o Kazahstanu, kjer predsednik Nursultan Nazarbajev z zelo širokimi pooblastili obvladuje življenje v državi.

Manj o Tadžikistanu, kjer so v devetdesetih letih minulega stoletja bíli državljansko vojno, in kjer pravijo so subjektivni razlogi tisti, zaradi katerih bo bržkone predsednik Rahmonov še naprej vodil državo. Narod najrevnejše nekdanje sovjetske republike je namreč od vojne precej utrujen.

Turkmenija, kjer si v prestolnici diktator Saparmurat Nijazov oziroma Turkmenbaši, oče vseh Turkmencev, gradi muzej na prostem, je sicer na gospodarskem področju z nafto in zemeljskim plinom zgodba o uspehu, kar pa ne velja za politično in socialno življenje. Ena izmed najbolj zaprtih držav na svetu opozicije nima, njen voditelj in voditelj edine stranke v državi, Demokratske stranke, pa očitno demokracijo razume na svojevrsten način.

Vzrokov za revolucije v srednjeazijskih državah očitno ne manjka, manj jasno pa je, ali si jih tudi mednarodna skupnost zares želi. Demokracija v kirgiški revoluciji, prav tako tudi v Uzbekistanu, ni bila motivacijski dejavnik za upor, temveč so razlogi povezani z revščino, brezposelnostjo in drugimi socialno-ekonomskimi faktorji, tudi z vero. Prav tako demokratizacija ob zgodovinskem pregledu revolucij nima posebno velike vloge. Po drugi strani je jasno, da se utegne celotna regija brez večjih svoboščin, predvsem pa brez gospodarskih in političnih reform - podprtih tudi s strani enotne mednarodne skupnosti - ob širjenju revolucij prek mejá znajti v spirali nestabilnosti in nasilja. Tega pa si bržkone ne želi nihče.

Matjaž Trošt
Zunanjepolitični feljton je redna oddaja zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija.