Politiki odločilen pečat v 3. stol. vtisnil budizem
Družbenemu in političnemu dogajanju na Šrilanki, v turističnih brošurah pogosto romantično opisani kot o "raju" in "solzi" Indije, je odločilen pečat že zgodaj vtisnil budizem, ki je na otok v 3. stoletju pred našim štetjem prišel iz Indije in je hitro postal državna vera Singalcev. V skladu z omenjeno religijo večinsko prebivalstvo verjame, da predstavlja »izbrani narod«, ki mora varovati in ohranjati budizem. Tamilci na drugi strani (še zlasti predano od 5. oz. 6. stoletja naprej) večinoma pripadajo hinduizmu. Več o obeh verah in razlikah med njima si lahko preberete v okvirčkih ob strani.

Tamilci so sicer naselili severni in vzhodni del otoka (polotok Džafno), od Singalcev pa jih je vse do 20. stoletja ločeval širok pas gozda. Na severu sta že leta 237 pred našim štetjem na oblast prišla dva tamilska pustolovca, sledil pa jima je še general Elara, ki je imel, z današnjega vidika presenetljivo veliko privržencev med Singalci. Prav tako velja pojasniti, da so Singalci tedaj pogosto izkoristili tamilsko pomoč – še zlasti pri poravnavanju nasledstvenih sporov in spopadanju dinastij.

12 stoletje: Miti o Tamilcih kot sovražnikih naroda
"Razprtije" med obema ljudstvoma so se začele v 5. in 6. stoletju, na to pa so vplivale tri močne militantno hindujske države na jugu Indije, ki so iz tistega koščka sveta odstranile vse sledi budizma. S tem so države Pandidžas, Palavas in Čolas vplivale tudi na Tamilce na Šrilanki, ki so se začeli bolj zavedati svoje etnične drugačnosti. Poleg tega so tamilska naselja že tedaj postala oporišča za invazije iz južne Indije. Mitološke pripovedi, da so Tamilci neizprosen sovražnik naroda, izhajajo iz 12. stoletja, ko je otoku, s tem pa tudi Singalcem, zavladal gusar Magha iz južnoindijske države Kalinga. Tamlici so bili med drugim tudi tarča očitkov, da so krivi za propad namakalne civilizacije Šrilanke v 13. stoletju. V tem obdobju, to je v 15. stoletju, pa zasledimo še zadnjega singalskega kralja, ki mu je uspelo vzpostaviti oblast nad vsem otokom. To je bil Parakramabahu.

Singalce in Tamilce odločilno razdelil kolonializem
Sledilo je kolonialno obdobje, ko so Šrilanki bolj ali manj uspešno vladali Evropejci. Najprej so na otok prišli Portugalci, nato Nizozemci (z obojimi tudi krščanstvo in islam) in nazadnje Britanci. Daleč največji vpliv so na Šrilanko zapustili zadnji – tudi v smislu družbenih in političnih razmer med Singalci in Tamilci, ki jih popisujemo.

Pod Britanci je namreč Šrilanka, tedaj imenovana Cejlon, sredi 19. stoletja doživela pravi gospodarski preporod. Ključna novost so bile plantaže kave, čaja, gume in kokosa. V skladu z razvijajočim se gospodarstvom se je začelo graditi ceste, železnice in pristanišča. Jedro plantažnega in mestnega delavskega razreda, ki je bil povsem odrezan od domačega prebivalstva in kulture ter je živel v mestnih slumih v nezavidljivih razmerah, so postali priseljenci. To so bili indijski Tamilci, ki jih še danes ločujejo od prvotnih Tamilcev z Džafne. Na drugem družbenem polu se je oblikovala nova elita cejlonskih podjetnikov in bogatašev, ki je pridobivala zahodno izobrazbo in so jo sestavljali predvsem Singalci.

Velik udarec Tamilcem prizadejal socializem s Sirimavo Bandaranajke
Angleški guvernerji so proti koncu 19. stoletja podprli razcvet budizma, tudi zaradi britanske podpore stari otoški aristokraciji pa je prišlo do prvih pojavov nacionalizma. Prva narodna čustva so imela verski podton in so poudarjala nujnost prevlade budizma. Leta 1931 je Cejlon kot prva britanska kolonija dobil volilno pravico, vezano tudi na izobrazbo. To je obudilo budistični nacionalizem, vplivalo pa tudi na pojav delavskih gibanj. Plantažni delavci – Tamilci – so dobili svoje voditelje.

Leta 1948 je Cejlon postal neodvisen, zapleti pa so se začeli kuhati po volitvah leta 1956, ko je zmagala stranka svobode. Ta je začela s populističnim nacionalizmom, ki je v novo družbo začel vnašati nove nevarne delitve in razkole. Leta 1959 je stranko prevzela Sirimavo Bandaranajke, njena prva poteza pa je bil poskus združitve države pod enim nacionalnim jezikom – singalščino, s čimer si je prislužila hud srd Tamilcev (ki govorijo tamilščino). Tehtnico je na stran Singalcev skušala nagniti tudi z orodji socializma. Nacionalizirala je tuja in lokalna podjetja, plantaže in kmetijske dejavnosti in izvedla vrsto gospodarskih ter družbenih reform, ki so povečale državni (singalsko budistični) nadzor nad trgovino in industrijo. Leta 1964 ji je uspela "velika menjava" - s Cejlona je 500.000 indijskih Tamilcev preselila nazaj v Indijo, od tam pa prevzela 300.000 šrilanških prebivalcev Indije.

Leta 1983 vzplametela vojna vihra
Kaplja čez rob so bile njene spremembe ustave leta 1972, ko si je podaljšala mandat in ime države spremenila v Šrilanko. Tamilska manjšina je začela zahtevati ustanovitev neodvisne tamilske države z imenom Ealam. Ustanovljena je bila tudi skupina Osvobodilni tigri tamilskega Ealama (LTTE), ki je ena od najbolj znanih frakcij Tamilskih tigrov. Gre za edino teroristično skupino, ki jo ima na črni listi večina zahodnih držav, pa tudi Indija in Malezija.

Na volitvah leta 1977 je zmagala združena narodna stranka, prvič v zgodovini moderne zgodovine pa je vodja opozicije postal Tamilec. To je bilo obdobje, ko so etnični konflikti postali osrednji problem vlade - in so to ostali vse do danes. Čeprav je novi predsednik vlade Džajevardene poskrbel za vračanje tujega kapitala na otok in za razcvet turizma, pa se je leta 1983 razplamtela vojna vihra.

Neuspešni poskusi premirja
Tega leta so uporni Tamilski tigri na Džafni pobili pripadnike vojaške patrulje, čemur je sledil silovit odziv večinskega prebivalstva, ki se je zneslo nad tamilsko manjšino po vsem otoku. V tednu strašljivih nemirov, znanem kot "črni julij", so singalske tolpe pobijale in ropale tamilske domove, podjetja in trgovine. Pobile so 387 ljudi, 90.000 pa so jih pregnale. Vlada uradno s tem ni imela nič. Le nekaj dni pozneje je parlament sprejel zakon o prepovedi vseh odcepitvenih gibanj, uradnikom pa zagrozil s hudimi kaznimi, če ne bi prisegli zvestobe unitarni Šrilanki. 16 parlamentarnih predstavnikov tamilske združene osvobodilne fronte je zapustilo svoja mesta, vodja opozicije pa je postal Anura Bandaranajke, sin nekdanje predsednice. Njena hčerka je bila leta 2004 že dolgoletna predsednica države, kar kaže na to, da je politika Šrilanke še vedno zasebna stvar nekaj dinastij.

Tamilski tigri so začeli leta 1984 napadati vojaške in civilne cilje ne le na severu, temveč tudi drugod po otoku. Sledilo je nekaj neuspešnih poskusov sprave. Prvi se je zgodil leta 1987, ko so želele sprti strani spraviti indijske čete v vlogi mirovnih sil. Ko se je že zdelo, da so se strasti umirile, so se leta 1991 in 1992 znova vneli boji in se nato le še stopnjevali. Novo mirnejše obdobje se je začelo s pogajanji leta 2001. Po posredovanju Norveške je leta 2002 prišlo do premirja, a so čas "miru" Tamilski tigri izkoristili za novačenje in urjenje novih bojevnikov, posodobili so vojaško opremo in kopičili orožje. Kršitve premirja so se nato vrstile, nasilje pa se je po letu 2004, ko je Šrilanko prizadel uničujoč cunami, še zaostrilo. Vročo kri med taboroma je namreč zakuhalo tudi razdeljevanje mednarodne pomoči.

Maj 2009: Tamilski tigri priznali poraz
Leta 2006 je bilo v bojih ubitih na stotine ljudi, dve leti pozneje (2008) pa se je vlada odpovedala premirju. Mrtvo točko je prebila januarja 2009, ko je zasedla severno mesto Kilinochichija (sedež administrativnega centra Tamilskih tigrov). Vojska je nato Tamilske tigre potiskala čedalje bolj na SV, dokler ni maja zavzela še zadnjega področja pod nadzorom upornikov. 16. maja je šrilanški predsednik Mahinda Radžapakse oznanil zmago nad tigri, ki so poraz priznali dan pozneje. Vprašanje pa je, ali ob neštetih brezdomcih to res pomeni konec neprecenljive škode, ki jo je utrpela Šrilanka, ko se je četrt stoletja ukvarjala z vojno?

Viri:
- Bogomil Ferfila: Svet na dlani, 2. del
- BBC
- MMC RTV Slovenija

Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si