Izrael je v silovitem napadu na Bejrut v petek ubil dolgoletnega vodjo proiranskega libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah, kar je sprožilo vrsto vprašanj o izraelskih ciljih in namerah, o čemer je za MMC spregovoril Šterbenc, docent na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem.
"Izrael je tako tehnološko superioren nad svojimi arabskimi sosedi oziroma gibanji, da lahko pravzaprav počne, kar koli hoče," je zatrdil in poudaril, da Izrael že vse od 7. oktobra lani vodi izrazito agresivno politiko proti Hezbolahu. "Čeprav se v medijih govori o tem, da obe strani izstreljujeta rakete, pa je treba poudariti, da je od 8500 medsebojnih napadov med oktobrom 2023 in avgustom letos več kot tri četrtine napadov izvedel Izrael, ki tudi kot po tekočem traku ubija visoke vojaške poveljnike Hezbolaha in zdaj še samega voditelja gibanja. To govori o tem, da želi Izrael vedno znova sprožiti nove cikle eskalacije oziroma neko širšo vojno eskalacijo."
Šterbenc je spomnil, da je izraelska vlada že 16. septembra za vojni cilj razglasila vrnitev izraelskih državljanov na njihove domove v severnem Izraelu, ne da bi hkrati ustavila vojaške operacije v Gazi, čeprav je Hezbolah večkrat poudaril, da bo prenehal izstreljevati rakete v trenutku, ko bo Izrael prenehal napadti Gazo. "S tem, ko je izraelska vlada napovedala vrnitev prebivalcev na sever Izraela in hkrati še naprej napadala Gazo, je jasno pokazala, da si želi eskalacije. S provokativnim ubojem voditelja Hezbolaha, s čimer je zadala tudi izjemen simbolni udarec gibanju, je pokazala, da si Izrael želi na takšen ali drugačen način neke širše vojne," je prepričan sogovornik.
Hezbolah je oslabljen, ne pa premagan
Kaj uboj Nasrale pomeni za Hezbolah? Kot pove Šterbenc, je Hezbolah od sredine junija doživel niz udarcev z uboji njegovih visokih poveljnikov in je vsekakor močno vojaško oslabljen. Po njegovih besedah nekateri viri govorijo celo o tem, da je v Hezbolahu zavladal nek šok po eksplozijah pozivnikov, ko so videli, kako močno je Izrael prodrl v njegovo komunikacijsko omrežje. Kljub oslabljenosti pa moramo vedeti, da Hezbolah ni neka navadna vojaška organizacija, ampak gre za gibanje, ki je vpeto v šiitsko skupnost Libanona. Hezbolah je tudi geostrateško močno premišljeno gibanje, ki je v svojih načrtih vsekakor računalo na to, da jim lahko Izrael pobije dobršen del vojaških voditeljev, zato je tudi predvidelo možnost zamenjav za ubite voditelje, pojasnjuje.
Čeprav je Hezbolah močno oslabljen, pa ni popolnoma premagan ali nemočen in ne bo prenehal izstreljevati rakete na Izrael, podarja Šterbenc. "Ker če bi to prenehal oziroma se začel obnašati v skladu z zahtevami Izraela, potem bi pravzaprav priznal poraz in s tem javno sporočil, da se boji vojne z Izraelom, kar pa ni v skladu z arabsko kulturo, saj bi s tem izgubil kredibilnost," pravi.
Hezbolah si po mnenju Šterbenca nikakor ne želi širše vojne, saj ve, da je Libanon že zdaj ekonomsko shirana država, Izrael pa bi v primeru vojne uničeval celoten Libanon in skušal zanetiti državljansko vojno. "Ne nazadnje si tudi Iran kot glavni mentor Hezbolaha nikakor ne želi vojne. Oba se namreč zavedata, da v nekem širšem vojaškem spopadu, v katerem bi na stran Izraela tako ali drugače pristopile tudi ZDA, nimata možnosti za zmago."
Izrael želi sprovocirati Hezbolah
A čeprav si Hezbolah nikakor ne želi vojne, se bližamo točki, ko bo gibanje primorano bolj množično odgovoriti proti Izraelu, saj mu lahko ta uniči vse zmogljivosti, še preden jih bo lahko uporabil. Prvi cilj Izraela je zato po prepričanju Šterbenca sprovocirati Hezbolah in ga prisiliti v destruktivno množično vojaško akcijo, s čimer bi potem imel izgovor in legitimacijo za širšo vojno proti Libanonu.
Če se bo zgodila vojna, se Šterbenc boji, da je Izrael pripravljen na popolno uničenje Libanona in pri tem spominja na izjave generalmajorja izraelske vojske iz leta 2008, ko je dejal, da bo naslednja vojna s Hezbolahom pomenila vojno z Libanonom. Rekel je, da bo Izrael eliminiral libanonsko vojsko, uničil libanonsko infrastrukturo in povzročil skrajno trpljenje libanonskega prebivalstva. V primeru širšega spopada bi lahko Izrael začel uresničevati ta cilj, ki ga, tako sogovornik, do neke mere vidimo že zdaj, ko sto tisoče ljudi z juga Libanona beži proti severu. Povsem jasno je, da si Izrael bolj želi vojne kot Hezbolah, zatrjuje.
Da bi oslabili Iran, morajo najprej oslabiti Hezbolah
Šterbenc pri tem našteje več ciljev Izraela. Skrajno desničarska vlada pod vodstvom Benjamina Netanjahuja lahko po njegovem mnenju obstane na oblasti zgolj v času vojne, in ker v Gazi počasi zmanjkuje vojaških ciljev, mora zato odpreti novo fronto. "Drugič, s stopnjevanjem napetosti proti Hezbolahu želi izraelska vlada preusmeriti pozornost od Gaze oziroma se nekako otresti tega pritiska mednarodne skupnosti v zvezi z Gazo," je dejal.
Še pomembnejši so za Šterbenca strateški cilji Izraela, ki želi uničiti ali močno oslabiti Hezbolah kot glavni zastraševalni instrument Irana. Teheran je namreč vse do zdaj sporočal, da se bo Izrael v primeru napada na iranske jedrske kapacitete spoprijel tudi z napadom Hezbolaha. Izrael se tega zaveda, zato želi vsaj v določeni meri vojaško nevtralizirati Hezbolah. "Ne pozabimo, da je Iran s svojimi zavezniki, med katerimi je najpomembnejši Hezbolah, v to skupino pa spadajo tudi jemenski hutijevci in proiranske šiitske milice v Iraku, še edina stvarna prepreka popolni izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu. Izrael želi oslabiti Iran, da pa bi ga lahko oslabil, mora najprej uničiti ali močno oslabiti Hezbolah."
Izrael se želi že od samega svojega začetka dokopati do vodnih virov reke Litani na jugu Libanona in edina ovira temu je Hezbolah, kot drug strateški cilj navaja Šterbenc, ki ob tem spomni tudi, da se želi Izrael maščevati Hezbolahu za dve ponižanji, ko ga je maja leta 2000 prisilil k umiku z juga Libanona in ko ga ni uspel premagati v vojni leta 2006.
Zadnji izraelski strateški cilj, ki ga je treba upoštevati in se ga javnost ne zaveda, je, da hoče Izrael ustaviti deradikalizacijo Hezbolaha in Irana, ki sta se v zadnjih letih očitno deradikalizirala in ne govorita več o uničenju Izraela. To Izraelu ne ustreza in želi s to eskalacijo znova radikalizirati tako Hezbolah kot Iran, meni Šterbenc. Če sta namreč radikalizirana, potem lahko Izrael veliko lažje govori, da ima na drugi strani islamistične fanatike, ki ga hočejo uničiti.
Zadržanost Irana je premišljena
Iran se že po ponižujočem atentatu na vodjo Hamasa Ismaila Hanijo ni odzval s povračilnim napadom, kar so mnogi pričakovali, in tudi zdaj Šterbenc pričakuje zadržanost, ki pa ni naključje. "Iran je strateško premišljena država in dobro ve, da hoče Izrael njegov vojaški odgovor, na podlagi katerega bi lahko proti njemu sprožil širše vojaške akcije. Iran si skratka nikakor ne želi zaostrovanja in vojne, ker se zaveda, da vojaško ne more zmagati v taki vojni," je pojasnil.
Ob tem Šterbenc spomni, da je Iran vse od islamske revolucije leta 1979 pod ameriškimi in mednarodnimi sankcijami, zaradi česar na primer ne more uvažati rezervnih delov za letala vojaška in ima zato povsem zastarelo letalsko floto. To sicer skuša do neke mere kompenzirati z razvojem balističnih raket in brezpilotnih letalnikov, ki pa so v bistvu dokaj preprosti. Iran je od Izraela oddaljen več kot tisoč kilometrov in ga s take razdalje s tako preprostim orožjem zelo težko ogrozi. Izrael se lahko v času, ko te iranske kapacitete priletijo do njega, dobro pripravi na obrambo.
Drugi razlog za zadržanost Irana je, da si iranske oblasti, kjer ima glavno vlogo vrhovni verski voditelj Ali Hamenej, nikakor ne želijo zaostrovanja, saj je njihov cilj predvsem izboljšati ekonomsko stanje v državi, in se zavedajo, da je iransko prebivalstvo v dobršni meri zelo nezadovoljno, kar so pokazale tudi nedavne množične demonstracije. Iranska oblast si želi stabilnosti na Bližnjem vzhodu in na nek način doseči dogovor z ZDA, na podlagi katerega bi se sprostile finančne sankcije, s čimer bi se izboljšalo tudi ekonomsko stanje v državi, kar bi vneslo tudi nekaj zadovoljstva med iransko prebivalstvo. Kot pravi Šterbenc, potrebujejo zadovoljstvo med ljudmi predvsem zaradi tega, ker bodo morali izpeljati tranzicijo oblasti. Kajti Ali Hamenej je star in bolan, oblast pa mora najti njegovega naslednika, to tranzicijo pa lahko mirno izvedejo zgolj, če je prebivalstvo kolikor toliko zadovoljno.
Neukrepanje ZDA tudi posledica predsedniških volitev
Čeprav so ZDA pozvale k umiritvi razmer, pa je po drugi strani predsednik Joe Biden rekel, da je z ubojem Nasrale zadoščeno pravičnosti, kar kaže na to, da Washington ni pripravljen resneje pritisniti na Izrael, pove Šterbenc. Ne glede na to, kaj ZDA pravijo, že od 7. oktobra lani vidimo, da Bidnova administracija nikakor ni pripravljena na primer zaustaviti pošiljk orožja ali v Varnostnem svetu ZN-a prekiniti blokiranje resolucij, na podlagi katerih bi lahko uvedli ekonomske sankcije proti Izraelu.
Eden od razlogov, zakaj Bidna administracija ni pripravljena resno pritisniti na Izrael, so tudi bližajoče se predsedniške volitve, in bolj ko se bližajo, manj bo po besedah Šterbenca pripravljena pritisniti na Izrael, da ne bi s tem škodila možnostim za zmago Kamale Harris. Harris je namreč še vedno podpredsednica ZDA, in če bi Washington v tem trenutku začel resno pritiskati na Izrael, bi s tem razjezil izjemno močan proizraelski lobi, ki bi lahko utegnil odtegniti donatorsko in medijsko podporo njeni kandidaturi.
Če bi kazalo, da bo na ameriških predsedniških volitvah lahko zmagal Donald Trump, potem bi Izrael prav gotovo počakal na njegovo izvolitev. "Trump je v času svojega prvega mandata dokazal, da je usmerjen izrazito proizraelsko in lahko rečemo, da je bil najbolj proizraelski ameriški predsednik v zgodovini," pove sogovornik. Ker pa situacija ni takšna in vse bolj kaže, da bi lahko zmagala Harris, se je Izraelu začelo muditi, saj ve, da bi v primeru zmage Harris po volitvah zelo verjetno začela v večji meri pritiskati na Izrael.
ZDA imajo tukaj tudi geostrateške cilje, ko govorimo o vzpostavljanju trgovinskega koridorja med Indijo in Evropo prek Bližnjega vzhoda. Da bi dosegle vzpostavitev tega koridorja, pa potrebujejo vzpostavitev diplomatskih odnosov med Savdsko Arabijo in Izraelom. Toda Savdska Arabija je povedala, da je pripravljena navezati odnose z Izraelom zgolj v primeru, če bo pristal na vzpostavitev palestinske države. "Izrael torej ve, da ima čas zgolj še do ameriških volitev, da lahko dela kar koli hoče, kar tudi vidimo zdaj, da počne in nima pri tem nobenih zadržkov," zaključi Šterbenc.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje