O prvem letu prebivanja Dmitrija Medvedjeva v Kremlju je MMC povprašal Andreja Stoparja, dopisnika RTV Slovenije iz Moskve, ki zaradi spremljanja tamkajšnjih medijev morda z drugačnega vidika ocenjujejo delo naveze Putin-Medvedjev in pozna tudi ozadje in pomen potez, ki morda na prvi pogled ne vzbujajo pozornosti.

Medvedjev je torej zahteve krogov moči, iz katerih izhaja, upravičil. Morda celo v določenih pogledih nadgradil. Velja za umirjenega, premišljenega, akademskega človeka, ki ni povezan z varnostnimi službami, kot je bil njegov predhodnik, in kot tak ima dobre možnosti za umirjanje zunanjepolitičnih strasti. Predvsem na Zahodu so bila pričakovanja do novega ruskega predsednika precejšnja. Retorika se je spremenila, čeprav sta obe strani večji del leta čakali na spremembe v Beli hiši, ki so dejansko odprle nove možnosti komunikacije med Moskvo in Washingtonom.

Predvsem dve okoliščini sta bistveno vplivali na prvo leto vladavine Medvedjeva. Prva je rusko-gruzijska vojna avgusta leta 2008, ki jo je Medvedjev izkoristil za dokazovanje odločnosti in voditeljskih sposobnosti. Vojna ni i mela samo posledic za rusko-gruzijske meddržavne odnose, ki ostajajo tradicionalno slabi, ampak predvsem za odnose Rusije z nekaterimi sosedami (poleg same Gruzije, predvsem z Ukrajino) in še zlasti s članicami zveze Nato. Dialog v okviru Sveta Nato – Rusija je zamrl in se kljub obetavnim premikom ni začel. Srečanje na ravni zunanjih ministrov, napovedano za konec maja, je zaradi izgona dveh diplomatov ruske misije pri Natu pod obtožbo vohunjenja in vojaških manevrov severnoatlantskega zavezništva v Gruziji (kljub poskusu vojaškega upora v eni izmed gruzijskih vojašnic), odpovedano.

Druga okoliščina pa je finančna in gospodarska kriza, ki je s slabitvijo finančnih sistemov, ob spremljavi padca cen energentov, zamrznitev projektov v gradbenem sektorju in določenih vejah industrije, s težavami v metalurškem sektorju in tako naprej, med drugim nakazala na velike, ne samo gospodarske, ampak tudi socialne premike v ruski družbi. Medvedjev se je za radi krize, s posledicami katere se sicer zaradi ustavnih določil, da se z gospodarstvom in socialo ukvarja vlada, ne predsedniška administracija, bolj sooča premier Vladimir Putin, spremenil v apologeta državnih socialnih programov. Sprejel je vlogo tistega predstavnika oblasti, ki javnosti najpogosteje in najglasneje zagotavlja, da socialni programi ne bodo ogroženi. Razmere v regijah pa se slabšajo, množica brezposelnih raste, razmere se zaostrujejo, čeprav določeni sloji prebivalstva, predvsem bogata mesta, kot sta Moskva in St. Peterburg, tega zaenkrat ne čutijo v polnem obsegu. K temu prispevajo tudi državni mediji, ki krizo prikazujejo kot nekaj, kar se dogaja "tam" in ne "tukaj".

Vprašanje je, kakšne bi bile poteze in kakšna bi bila javna podoba Dmitrija Medvedjeva, če ne bi bilo omenjenih okoliščin. Verjetno pa lahko med izključno njegove zasluge štejemo "zaostritev" kadrovskega vprašanja. Prišlo je do zamenjav številnih guvernerjev, tudi nekaterih dolgoletnih, ki so veljali za nedotakljive. Videti je, da boj proti korupciji vendarle dobiva neke bolj otipljive obrise, čeprav je pot še zelo dolga.

Se vam zdi, da so namigi o tem, da je Medvedjev deluje v Putinovi senci upravičeni? Kako pričakujete, da se bo odnos med njima razvijal v prihodnje?
To je bila zelo pogosta prognoza ob zamenjavi oblasti v Kremlju, dejansko pa se je Rusija z uvedbo oblastnega tandema prvič v zgodovini znašla v okoliščinah, ko državo, ki je bila zmeraj vajena enovladja, vodi duumvirat. Prihodnost takšnega dvovladja je nehvaležno napovedovati, ker nanjo vplivajo ne samo zunanje okoliščine (politične, gospodarske in socialne razmere doma in po svetu), ampak tudi notranje, psihološke, povsem človeške. Nekatere analize vztrajajo, da bo tandem kmalu razpadel, da je sicer trenutno enoten, a zato premalo aktiven (da se ustvarja vtis, kot da predsednik in premier nista sposobna samostojnih odločitev, ampak vse počneta skupaj). Spet drugi so prepričani, da je usklajenost delovanja dobro znamenje in zagotovilo za skladen razvoj tudi v prihodnje. Glede na rusko zgodovino in državniško izročilo bi tandem sicer moral v doglednem času razpasti, a vprašanje je, kako so na rusko družbo vplivale spremembe zadnjih dveh desetletij in v kolikšni meri je sposobna menjave ustaljenih vzorcev. Za takšno oceno pa je potrebna distanca.

Spet se moram vrniti k prejšnji misli, da sta kriza in vojna usodno vplivali na začetek vladanja Medvedjeva in samo ugibamo lahko, kako bi se odnosi znotraj tandema razvijali brez njunega zunanjega pritiska. Nedvomno je Medvedjev na začetku stal v senci predhodnika, se je pa že počasi otresa. V zadnjih mesecih mu mediji namenjajo več pozornosti, kot premierju Putinu, ki pa v zavesti ruskih državljanov kljub temu vodi. Glede na javnomnenjske raziskave ga podpira od 5 do 10 odstotkov več državljanov, kot predsednika, vendar je potrebno pri tem poudariti, da je podpora obeh ves čas višja od 70-ih odstotkov. Le aprila 2009 je popularnost Medvedjeva po meritvah VCIOM-a (Vseruskega centra za raziskavo javnega mnenja) padla na 68-odstotkov, kar je še zmeraj ogromno.

Ali vam zdi, da se je Rusija v tem letu kaj spremenila zaradi Medvedjeva?
Odgovor na obe vprašanji sem že nakazal. Več je volje za kadrovske spremembe, drugačen je ton dialoga s svetom, čeprav so ga vojne okoliščine pogosto zanašale v prejšnje okvire. Ni več ostrih Putinovih besed z lanske varnostne konference v Münchenu, čeprav jih je Dimitrij Medvedjev nekajkrat skušal posnemati. Ruska energetska politika, zunanji strateški interesi, nasprotovanje širjenju zveze Nato, odnos do kriznih žarišč ipd. – vse to je ostalo enako, kot v Putinovem obdobju. Večina stvari se v Rusiji v tem letu tako ni spremenila, z izjemo vplivov in posledic gospodarske krize, s katero pa se mora režim soočati, ni je pa povzročil. Povečanje naročil vojaški industriji, na primer, je oblika reševanja te veje gospodarstva in ne toliko odraz "militarizacije" ruske družbe (v kateri je vojska zmeraj igrala pomembno vlogo).

Vprašanje, za katerega pa v tem trenutku še nimam dokončnega odgovora, bi se moralo glasiti – kako se bo Rusija spremenila zaradi Medvedjeva? Mislim, da je Rusija na pragu sprememb, v nekem prehodnem obdobju, ko se odloča, kako naprej. Se bo vrnila k ustaljenim obrazcem – in če se bo, pod vodstvom koga? Ali pa bo tipala naprej po poti konsenzualnega načela izvršne oblasti, torej voditeljskega tandema? Precej jasno pa je, da Rusija ne bo šla po poti parlamentarne demokracije. Za kaj takšnega ima premalo izkušenj (pa še te so, roko na srce, precej slabe). Duma je že v preteklih letih marsikatero izmed svojih pooblastil predala predsedniku, strankarsko življenje še najbolj zasluži oznako "šarada", hkrati pa je razvoju novih, potencialno neodvisnih in v tem pogledu svežih strank postavljeno zelo veliko administrativnih ovir.

Da do korenitejših preobratov na politični sceni ni prišlo že kmalu po predaji oblasti, in da je tandem tako dolgo vztrajal v "inertni fazi", bi poleg že omenjenih zunanjih okoliščin lahko vplivala tudi razmerja moči v ozadju. Z drugimi besedami, zelo dosledna izenačitev med zavezniki Medvedjeva in Putina. Čeprav oba izvirata iz istega "klana", tesno povezanega peterburškega kroga, so se privrženci nedvomno začeli deliti. V nasprotju z nekaterimi napovedmi, Medvedjev ne kaže namer ostati administrativni predsednik za štiri leta, svoje vloge se je že navadil in nastopa vse bolj samozavestno. Naslednji meseci bodo tako verjetno za Rusijo izjemno zanimivi.

G. V./A. P.