Ob tej priložnosti smo govorili s slovenskim zgodovinarjem in publicistom Dušanom Nećakom, ki je tudi redni profesor za sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V prvi vrsti je veliko raziskoval tudi v nemško govorečem prostoru (Dunaj, Celovec, München, Koblenz, Köln, Bonn, Potsdam in Berlin). Njegove odgovore si lahko preberete spodaj.

Kakšne so bile razmere, v katerih se je oblikoval Hitler?
Čeprav opažamo Hitlerjev meteorski vzpon na oblast šele v začetku tridesetih let, pa se je njegova politična kariera začela že leta 1920, torej v času t. i. Weimarske republike. Čeprav je bila ta od podpisa ustave 11. avgusta 1919 demokratična in decentralizirana država, pa je nad njo visela senca versajske mirovne pogodbe. Versajski diktat, kot so ga v Nemčiji radi imenovali, z ozemeljskimi amputacijami, visokimi reparacijskimi zahtevami, omejevanju na področju vojske, je bil odlično gojišče za nacionalistično ideologijo.

Zato ni čudno, da je že leta 1920 nastal program nacionalsocialistične stranke, ki je vseboval že vse najpomembnejše elemente nacistične ideologije, od antisemitizma in arijske rasne teorije do zahtev po ustvaritvi velike Nemčije in pridobitvi življenjskega prostora za arijsko raso. Toda kljub temu nacisti na volitvah leta 1924 še vedno ostajajo razmeroma nepomembna stranka. Šele ko so se gospodarske razmere konec dvajsetih let zaostrile in so zahteve po plačilu reparacij postale realnejše (Youngov načrt), in se je oblikovala močna politična struja, ki je nasprotovala plačilu reparacij, se je vloga nacistov hitro povečevala. Bili so dobro organizirani, agresivno politično so agitirali in na septembrskih volitvah leta 1930 so svoj volilni rezultat povišali kar za 800 odstotkov in postali s 107 poslanci druga najmočnejša stranka v Reichstagu. Za njih so volili volivci vseh slojev.

Koliko je k njegovemu vzponu pripomogla gospodarska kriza?
Odločilnega pomena za močnejšo popularnost nacistov, pa tudi komunistov, je bila velika gospodarska kriza, ki je Nemčijo udarila močneje kot druge evropske države. Nacistična stranka je začela, tudi v primerjavi z levico, pridobivati pomen. Na kreditih zgrajeno nemško gospodarstvo se je sesulo, skoraj vsak drugi delavec je bil brezposeln.

V takih razmerah so seveda ideje po hitrih rešitvah, jasno opredeljenih krivcih in trdi roki, našle vedno več pristašev. To pa je bil temelj prav nacistične stranke. Najjasneje se je usmerjenost nemškega volilnega telesa v to smer pokazala na parlamentarnih volitvah 31. julija 1932. Na njih so nacisti postali s 37 odstotki glasov najmočnejša stranka. Hitler se je povezal z vrhovi nemškega kapitala, saj ga je ta imel za rešitelja njihovih socialnih in nacionalnih interesov in branika pred vplivom levice. Toda ne samo, da je Hitler postal vodja najmočnejše politične stranke v parlamentu, njegov Sturmabteilung (jurišniki) je v krvavih bojih osvojil tudi ulice. Ostarelemu predsedniku nemške Weimarske republike Hindenburgu tako, kljub strahu pred Hitlerjem, ni preostalo nič drugega, kot da mu januarja 1933 ponudi mesto kanclerja. Hitler je mesto sprejel šele 30. januarja 1933 in to potem, ko se je o podpori in sodelovanju dogovoril z nemškim velekapitalom. Dan nato 31. januarja je Hitler postal nemški kancler in Weimarska republika je bila pokopana. Začela se je nacistična era.

Kako to, da njegovega načrta o veliki Nemčiji nihče ni resno jemal do leta 1940?
Pravzaprav ni mogoče brez zadržka trditi, da nihče do leta 1940 ni jemal resno ideje o veliki Nemčiji. Že leta 1935 je Kominterna s sedežem v Moskvi bistveno spremenila svojo politiko do Zahoda. Do njenega 7. kongresa leta 1935 so imeli komunisti za svojega največjega sovražnika socialdemokrate. Z dvigom nacizma in fašizma pa so vsaj na deklarativni ravni spoznali, da sta ti dve ideologiji in državna sistema največja nevarnost za svetovni mir. Pozvali so vse protinacistične sile naj se združijo v boju proti tej nevarnosti in oblikujejo tako imenovano ljudsko fronto. Taka politična združba je zmagala na volitvah v Franciji in Španiji. Toda britanska, pa tudi francoska politična elita, kot politični eliti vodilnih svetovnih velesil, sta se raje odločili za politiko popuščanja in sta bili prepričani, da bosta s popuščanjem Hitlerjevim zahtevam na račun drugih držav (npr. Češkoslovaške) umirili Hitlerjeve apetite in ohranili mir na svetu. Drugače si ni mogoče razlagati "veselja" angleškega predsednika vlade Chamberlaina, ki je javnost po prihodu iz Münchna, kjer so podpisali znameniti sporazum o delitvi Češkoslovaške, prepričeval, da je prinesel domov mir. Sovjetska zveza pa se je, razočarana nad politiko zahodnih demokracij, iz nasprotnika nacizma tik pred vojno prelevila v njenega prijatelja (sporazum Hitler-Stalin). Tako je bila Hitlerju odprta pot v osvajalno in uničujočo drugo svetovno vojno.

Kako komentirate dejstvo, da še vedno obstajajo skupine ljudi, ki slavijo njegovo delo?
Moj komentar bo prav kratek. Vedno se v kriznih časih, pa naj gre za gospodarsko krizo ali za politično krizo ali za krizo vrednot ali za izkrivljeni nacionalizem, najdejo skupine, ki se napajajo iz studenca ekstremističnih idej. V tem ne vidim velike težave, mnogo pomembneje je, da mi drugi te skupine in njihovo dejavnost zaznamo in se jim z vsemi demokratičnimi sredstvi, ki jih ima na voljo pravna država, upremo. Prepričan sem namreč, da tu še kako velja stara modrost, da je take stvari treba "zatreti, dokler so majhne".

Miha Raičevič
miha.raicevic@rtvslo.si