"Gremo res v propad človeštva, se bomo res znašli v podobnem, kot je zdaj Sudan, tudi mi tukaj, smo res že vse naredili za naše otroke? V moji hipijevski generaciji smo vsi vzklikali proti vojnam in "Nikoli več!". Smo se mirovniki res vdali, res ne zaupamo več sami vase? Res ne moremo ustaviti izbruha vsesplošnega nasilja po vsem planetu? Je res prepozno?"

Tako se v pogovoru za Val 202 sprašuje humanitarni delavec in aktivist Tomo Križnar.

Prepričan je, da sam ne čuti tega. Misli, da je še možnost, samo začeti se je treba zanimati, spremljati različne medije in potem ugibati, kaj bi lahko bilo res. "Vsak vleče vodo na svoj mlin, to je zmeraj tako bilo in tako bo, ampak ravno zaradi dostopa do spleta lahko danes izluščimo iz teh poetičnih teorij in trubadurskih vizij nekaj resnice. Ne tiščati glave v pesek, ljudje nismo noji. Gre za to, ali bomo sploh preživeli kot ljudje. Boljše je biti živ mrtev kot mrtev živ." Vabljeni k branju intervjuja:

Dar Fur – Vojna za vodo in Trohnenje, kaj se je dogajalo med tema filmoma in kakšno bo nadaljevanje?

Dar Fur – Vojna za vodo je film iz leta 2008. Nastal je podobno kot knjiga, in sicer na misiji odposlanca takratnega slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška. Drnovšek mi je zaupal svoj mirovni predlog za takratno vojno. Vsi, od Sarkozija, Blaira do Merklove, so govorili, da je to prioriteta, da je treba pomagati ljudem v Darfurju, ki so izpostavljeni genocidu, ki ga izvajajo arabske paramilice in redna sudanska vojska. V tisti prvi knjigi in filmu smo prikazali takratne razmere, vmes je minilo 15 let, ko se je kuhalo Trohnenje. To je naš zadnji dokumentarni film, ki ste ga na RTV prikazali prejšnji torek. Nastal je v koprodukciji s TV Slovenija, tako kot vsi prejšnji filmi. Zakaj Trohnenje? Ker kaže, kako je bilo, ko so se iz Darfurja vsi umaknili, rekoč, da je zdaj v Darfurju vse rešeno. Ampak to sploh ni bilo res.

V letih 2006, 2007 in 2008 je redna sudanska islamska nestrpna vojska, ki je vladala Sudanu, začela še bolj podpirati džandžavide. To so puščavski razbojniki, ki se pojavijo na kamelah ali konjih, pokradejo, zažgejo, pobijejo, posilijo in izginejo nazaj v pesek. To so ljudstva, ki so nekoč pasla krave in kamele v Darfurju, zdaj pa zaradi podnebnih sprememb v Darfurju ne morejo več preživeti. Sahara se širi sedem kilometrov na leto in lahko izračunate, koliko se je v 15 letih razširila proti jugu v osrčje Sahela, kjer so bile nekoč plodne vasi, kjer je bila voda, kjer je bila zelena trava in so ljudstva, ki sem jih obiskoval že v sedemdesetih letih, živela zelo idilično življenje. Tam so bili čevljarji, šivilje, trgovci, predvsem pa rejci živali, torej kamelarji in kravarji. In vsi so nekako živeli v idili. Ampak začelo je primanjkovati vode in ta afriška plemena so bila izpostavljena arabskim nomadskim konjenikom in kamelarjem, ki so jih podpirale sudanske vojske in takratne muslimanske bratovščine na položajih, ki so jih uporabili za proksi vojake proti afriškim kmetom in pastirjem in jih skušali izriniti iz Darfurja. Ampak tam je živelo od šest do devet milijonov ljudi afriškega porekla in kakšna dva milijona teh, ki se imajo za Arabce. Ti so prinesli islam in so pomuslimanili nekdanje afriške pogane. Konflikti so se pojavili, ker je začela izginjati voda. Te konflikte so izkoristili v Kartumu, da bi pregnali Afričane. Potem so se vmešali še tujci. Ti so naredili največ škode.

Vmešani so že od obdobja kolonializma.

Moji ljudje, vaši ljudje, mi iz Evrope, Amerike, zdaj tudi Kitajske in Rusije, izkoriščamo konflikte v tretjem svetu za svoje koristi, za vodo na svoj mlin. To je tisto, zaradi česar boli srce. Sudan opazujem že 50 let. Ves čas gledam, kako se izkorišča neizobražene, neuke, prestrašene, ker ni več vode in plodne zemlje, za proksi vojake, za posredniške vojake, za rekrutiranje vojske, ki potem dobijo ta negativen predznak, kot zdaj džandžavidi. Džandžavidi sprva niso bili samo razbojniki, bili so sami marginalizirani, ki jih je ogrožal center, Kartum. Žal so se pustili podkupiti, da so šli napadat afriške domačine, staroselce. Zadnji film kaže posledice tega, da sta se Evropa in Amerika umaknili. Rekli so: "Saj smo naredili mir." Ampak ta mir ni bil pravi mir, če so samo enega od poveljnikov upornikov iz Darfurja podkupili in ga pridobili na svojo stran, da je potem skupaj z arabskimi milicami napadal druge afriške staroselce.

Če bi mirovni predlog našega takratnega predsednika Janeza Drnovška bil slišan in uslišan, če bi takrat prišli uporniki v Ljubljano, kot je bilo meni naročeno, naj jih pripeljem, in če bi sudanska vlada, ki se ima za arabsko in je dejansko muslimanska bratovščina, militantna arabska vojska, prav tako prišla v Ljubljano, verjetno izbruha nasilja v 15 letih v taki obliki, kot je zdaj, ne bi bilo. Džandžavidi so se tako okrepili, ker jih je sudanska oblast podpirala, da bi jih ščitili pred afriškimi uporniki. Džandžavidi so zdaj tako močni, da jih nihče ne more pregnati. Uživajo podporo Rusov, Wagner je tam in dobivajo orožje prek Sirije in Libije.

Kaj je v interesu Rusije?

Vrniti se nazaj, potem ko je bilo v času hladne vojne njihove pol Afrike. V času Sovjetske zveze je vsak rudnik nekomu moral pripadati. Vsak človek je moral nekaj izbrati. Polovica Afrike je bila sovjetska, polovica pa prozahodna, kolonialna. Evropske metropole so odločale, kam mora katera država iti. Francija je svoje kolonije pobrala, Španija, Portugalska, Britanija svoje, Amerika pa je imela roko nad vsem tem. Tam nikoli ni šlo zares za človekove pravice in demokracijo. Tudi danes ne gre. Gre samo za interese, kdo bo več zaslužil in pokradel. Tudi Zahod je kot džandžavidi, samo bolj prefinjen je.

Kakšna je vloga Zahoda? Zakaj Drnovškov načrt ni uspel oziroma se uresničil?

Ker so ga najprej minirali Združeni narodi. Drnovšek je povabil upornike, jaz sem njegov mirovni predlog predstavil vsem skupinam, vsem frakcijam afriških upornikov v Darfurju, ki so se borili proti arabskim poskusom prevzeti strani teh, ki so spet sponzorirani iz Savdske Arabije, Katarja, tudi Irana. Saj so vsi tam, samo medijev ni.

Zakaj ni medijev?

Lažje je krasti in iztrebljati ljudi, če ni luči in pozornosti, če človeštvo ni prisotno, če vi tega ne vidite. Čim vse to veste, si ne upajo več toliko. Zato smo mi razdelili več kot tisoč kamer po celi liniji med obema Sudanoma, potem ko so naši ukradli Južni Sudan in ga spremenili v protektorat, ker so tam nafta, voda in minerali. Nekaj pa so pustili Arabcem, da bi bili zadovoljni, da bi dali mir. To so tako grde zgodbe, da je to gotovo pljuvanje v skledo samozavesti nas Evropejcev in seveda Američanov.

Zato ni medijev, ker če začneš raziskovati zgodovino, kako se je vse to sploh začelo, prideš do pokola, ki so ga Britanci izvedli pred Omdurmanom, kjer so pobili več kot 100.000 dervišev. Derviši so se odzvali na poskuse pokristjanjevanja Sudana. Okrog leta 1890 je britanska kraljica poslala protestantskega misijonarja Charlesa Gordona, da je preganjal lov na sužnje, ki je bil specialiteta tako za Turke, Otomane kot okoliške Arabce. S tem je vplival na posel s sužnji in upor pod vodstvom samooklicanega preroka je bil odziv na pokristjanjevanje, ker oni so hoteli ljudi pomuslimaniti. Tukaj sta se spopadli dve veri.

Potem ko so derviši ubili Charlesa Gordona, so pred Omdurmanom ustavili vlak, ki je pripeljal strojnice – tire so kar pred seboj polagali čez Saharo. Zložili so nove strojnice maxim, ki so lahko izstreljevale po sedem nabojev na sekundo, in so jih postrelili. To je bila mesoreznica. Takrat so pobili 100.000 dervišev. O tem ne poročajo ne Angleži ne Francozi, o tem noče nihče vedeti ničesar. Gre za sram. Winston Churchil je bil takrat poročevalec iz te maščevalne ekspedicije in je v svoji knjigi še zelo mlad zapisal, da je bilo to nepotrebno in ni bilo prav toliko ljudi posekati, ki so se postavili nasproti z meči in sulicami, helebardami. To ni bila nobena plemenita zmaga. To so Britanci potrebovali za krepitev svojega imperija. Njihovemu imperiju se nihče ni smel upreti in potem se tudi ni nihče nikoli več zares uprl. Taka je bila posledica tega masakra.

Kaj se dogaja danes, po filmu Trohnenje. S čim se bo začel naslednji film?

Z ženo Bojano sva ga začela snemati takoj, ko smo končali Trohnenje, v katerem nismo imeli možnosti izraziti tudi vsega tega političnega okolja in širše slike. Peče me vest, ker smo predstavili predvsem gobavce, ne pa tudi te politike vseh različnih sil, vsega tistega, kar manjka na Al Jazeeri, BBC-ju, CNN-u, RT-ju (Russia Today), indijski televiziji. Vsem manjka široka slika. Ker se zdi, da se v Sudanu samo neki divjaki pobijajo med seboj. Od nekdaj so se, zmeraj so se in kaj imamo mi pri tem? Mi nimamo nič pri tem, mi nismo nič dolžni in krivi. To ni res. Mene peče vest, ker smo lani jeseni ta film končali in prikazali predvsem, kako tam živi ljudje trpijo, kako dobesedno trohnijo zaradi gobavosti, se pravi njihovo meso trohni.

Pokazali smo tudi, kako agencije OZN za zdravje, Svetovne zdravstvene organizacije po sedmih letih apelov, vseh mogočih klicev na pomoč – midva sama z Bojano sva jih skušala priklicati tja, da opravijo svojo dolžnost – še vedno ni tam. SZO absolutno ne deluje. In tudi druge agencije ne. Vsi govorimo, da je treba prestrukturirati Združene narode in Varnostni svet. Oni samo opazujejo, pišejo poročila in služijo denar. Na žalost. Povsod drugje po planetu so sposobni dostaviti zdravila, samo v Sudan, v nubske gore, na področje, kjer se še vedno upirajo afriški staroselci, ne. Pa ne zato, ker Kartum tega ne dovoli. Ta oblast v Kartumu je zločinska, išče jo Haaško sodišče.

Kartum, stičišče dveh Nilov, se zdaj prazni.

Temu, da je Kartum prazen, ne verjamem čisto. Še vedno so tam protestniki, ki so leta 2019 vrgli diktatorja al Baširja, in dobivamo posnetke sirot, ki tavajo po ulicah in iščejo starše, pa tudi sorodnike pobitih ljudi, ki skušajo izvedeti, kako so končali njihovi sorodniki. Ljudje, ki so ostali v Kartumu, so brez vode, elektrike, informacij, izpostavljeni ognju. Na eni strani je poveljnik redne sudanske vojske Burhan, ki je od lani samooklicani predsednik, na drugi strani je vodja džandžavidov, ki je bil podpredsednik v tej isti vladi. Ta dva sta vrgla diktatorja po protestih. Protesti so se dogajali leta in leta do tistega aprila 2019, ko sta Burhan in Hemedti odstavila takratnega predsednika Omarja al Baširja in ga zaprla v zapor, kjer ga ni več in nihče ne ve, kje je. Vseh 7000 kaznjencev so džandžavidi odpeljali s seboj in se zdaj borijo proti redni sudanski vojski. Grozno je, da je džandžavidov 100.000, vse več jih je. To kaže na to, da banditi prevzemajo nadzor nad Sudanom. Zdi se mi, da tudi ves svet prevzemajo banditi.

Ne počutim se dobro, ne počutim se varnega in zato skušamo s filmi in knjigami ter nagovori na to opozarjati. V isti sapi moram povedati, da so naju povabili na proslavo dneva naše razglasitve samostojnosti in v sredo bova z Bojano v parlamentu poročala o razmerah v Sudanu. Poslanci iz društva poslancev 90, to so tisti, ki so nas osamosvajali in nam prinesli svobodo, kot jo imenujemo, so se odzvali in nama dali možnost, da razmere v Sudanu predstaviva v parlamentu. Prositi jih nameravava, naj nam pomagajo enega od teh poveljnikov upornikov, ki mu najbolj zaupava, je iz nubskih gora, priti v Ljubljano in nastopiti v Evropski uniji. Jaz govorim in se še zmeraj učim, vendar ne trpim. Tisti, ki trpi, tisti ve resnico. Abdel Aziz al Hilu je človek, ki ga poznam 22 let in vem, da ni naredil napak. On vodi nubsko ljudstvo, kjer je zdaj relativen mir, ker tam ni ne džandžavidov ne redne sudanske vojske, ampak je SPLM/A. Njega hočemo spraviti v Evropo, da pove. Zato prosimo naše zunanje ministrstvo in tudi vse naše poslance v Bruslju, naj nam pomagajo.

Kaj se bo dogajalo v prihodnjih tednih in mesecih v Sudanu?

Nič dobrega. Razen to, da pride Abdel Aziz al Hilu poročat v Evropo. Tam so stvari samomorilske, ljudje so obupani, nič se ni posrečilo, odkar so odšli Angleži. Takoj so jih začeli nadlegovati različni vojni mešetarji, eni so jih vlekli proti Iranu, drugi proti Savdski Arabiji, pa spet tretji na našo stran. Jaz sem v Sudanu prisoten skoraj pol stoletja. Dali so mi svoje ime, jaz sem Kuku Abdigin. Kuko pomeni prvorojeni, Abdigin pa tisti z brado. Čustveno sem z njim, ker nisem samo poročevalec in filmar, čutim, kako se počutijo, vem, da je vsaka družina v Sudanu koga izgubila v britanskem maščevanju za pregon protestantov leta 1895.

Doma smo imeli tudi humanitarnega koordinatorja na območjih Darfurja Sulejmana Jamusa, v Naklem je živel sedem let. Njega smo podedovali, potem ko je Drnovškova misija propadla, ko so ga na cedilu pustili Združeni narodi, ker niso hoteli v Ljubljano pripeljati upornikov. Takratna ameriška sekretarka Condoleezza Rice je v pismu zapisala, kaj se Slovenci gremo v Sudanu, naj malo pogledamo okrog sebe, kdo sploh smo, da to s Kitajci v Afriki počnejo oni. To pismo je na zunanjem ministrstvu, Drnovškov svetovalec za zunanje zadeve Ivo Vajgl o tem govori v našem dokumentarnem filmu Dar Fur – Vojna za vodo.

Ali Sudanu preti nevarnost vsesplošnega genocida?

Nevarnost je, da se razmere, ko se malo manj pobijajo med seboj in jih malo bolj banditi, še razširijo. Protestniki, ki so v letih protestov tvegali, da jih s pravimi naboji postrelijo, so čisto spregledani. To so bili mladi, študenti, dijaki, zveza profesionalcev, zdravniki, pravniki, novinarji, inženirji. Skupaj z redno vojsko in džandžavidi so leta 2019 vrgli takratnega predsednika, diktatorja Omarja al Baširja. Po tistem je bilo dve leti videti tako, da mogoče pa bo več pravic, ker so ustanovili neko prehodno civilno vlado, v katerem so 51 odstotkov sedežev imeli generali, 49 pa protestniki.

Svet ni podprl protestnikov, ampak je toleriral džandžavide, ki so se krepili, ker so pridobili koncesije za izvažanje zlata. Največ zlata je za okrepitev rublja potrebovala Rusija. In ko so se Rusi začeli pogajati za postavitev baze na Rdečem morju, ko je lani postalo zelo jasno, da jo bodo tudi zgradili, in so igrali na obe karti – tako z redno sudansko vojsko kot džandžavidi, tako imenovanimi silami za hitro posredovanje. V rokah so imeli oboje. Bolj ko se ti dve vojski pobijata med seboj, vsakih je po 100.000, več je možnosti za tujce, da pokradejo ves Sudan, ker bodo domačini šibki. Gre za politiko ubij sužnja s sužnjem. V njej sodeluje ves svet, samo medijev ni zraven. Zdaj se ne da ne v Darfur ne Kartum.

Tudi če bi agencije ZN zdaj hotele priti v Darfur, ne morejo, ker je tam popoln kaos. Tudi begunci ne morejo več bežati v Čad, ker je prenevarno. Si predstavljate, kako je brez zdravil, brez hrane, brez vode tam v pesku. Nihče ne ve, kakšen pekel je zdaj to. To se je zgodilo, ker je svet dvignil roke in na skrivaj računal, da bo od tega nekaj profitiral. Ne gre samo za politiko deli in vladaj, kjer se kregata dva, tretji dobiček ima, gre dobesedno za politiko ubij sužnja s sužnjem. In potem si bodo tujci razdelili Sudan, tako kot so si že Kongo, Somalijo itn. Problem Afrike je v vse hitrejši prenaseljenosti in nemoči domačinov, da preživijo od dela svojih rok, ker so tam tuje korporacije, ki tam trgujejo in prodajajo, domačini pa so izgubili večino svojih delovnih mest. Bojim se, da se bo to iz Sudana kot rak, kot metastaze, razširilo še po preostali Afriki in bo to za nas koristno, v smislu, naj se oni pobijejo, da ne bodo prišli k nam.

Ta konflikt ni v ospredju medijskega poročanja. Povsem drugače je v Ukrajini. Omenjali ste ruske interese v Sudanu. Sami ste šli v Ukrajino, da bi se prepričali, kaj se dogaja tam.

Žal sva šla samo do Lvova in Karpatov, kjer so domačini zelo podobni nam in lahko razumeš, kaj govorijo. Presenetilo naju je, ko so nama poročali, kako morajo samo dajati fante in može. Pridejo agenti, naročijo, kdo mora z njimi, jih odpeljejo, nazaj pa jih dobijo v krstah, zadnje čase pa niti ne več v krstah, ker kar izpuhtijo. Nama so vsi po vrsti zatrjevali, da to ni njihova vojna. Vem, kaj se sme reči in česa ne, vem, česa noben poslanec v našem parlamentu in Bruslju ne sme izreči in o čem se tudi ne sme govoriti, toda domačini, s katerimi sva se pogovarjala midva, se imajo za podobne žrtve kot civilisti, ki so morali zapustiti Kartum, in zdaj skušajo zapustiti Darfur, v Čad pa ne morejo več, ker so meje zaprte okrog in okrog. Begunci ne morejo več v Egipt, nikamor več ne morejo. Podobno ujete se počutijo domačini, s katerimi sva med prvomajskimi prazniki komunicirala v Ukrajini. To je zame ljudožerstvo. Da se uporablja ljudi, ki jih imamo za manjvredne, za topovsko hrano, je kolektiven zločin vseh nas, ki nam je dobro. Zdaj prihajajo taki lepi dnevi, do enakonočja bomo samo cveteli, zdaj je mogoče priložnost, ko imamo največ energije iz narave, da se zamislimo, kam pravzaprav gremo. Gremo res v propad človeštva, se bomo res znašli v podobnem, kot je zdaj Sudan, tudi mi tukaj, smo res že vse naredili za naše otroke? V moji hipijevski generaciji smo vsi vzklikali proti vojnam in »Nikoli več!«. Smo se mirovniki res vdali, res ne zaupamo več sami vase? Res ne moremo ustaviti izbruha vsesplošnega nasilja po vsem planetu? Je res prepozno? Jaz ne čutim tega. Jaz čutim, da je še možnost, samo začeti se je treba zanimati, spremljati različne medije in potem ugibati, kaj bi lahko bilo res. Vsak vleče vodo na svoj mlin, to je zmeraj tako bilo in tako bo, ampak ravno zaradi dostopa do spleta lahko danes izluščimo iz teh poetičnih teorij in trubadurskih vizij nekaj resnice. Ne tiščati glave v pesek, ljudje nismo noji. Gre za to, ali bomo sploh preživeli kot ljudje. Boljše je biti živ mrtev kot mrtev živ.