Oglas
se spominja dneva pred skoraj 60 leti, ko se je odločila postati moški. Odrezala si je dolge črne kodre, krilo zamenjala za očetove ohlapne hlače, se oborožila z lovskim nožem in se zaobljubila celibatu.
Več stoletij je bilo v zaprti in konservativni družbi ruraralne severne Albanije menjavanje spolov smatrano za praktično rešitev za družino s primankljajem moških. Keqijeva se je zato brez razglabljanj - bilo je samo po sebi umevno - odrekla možu, spolnosti in otrokom ter živela kot moški. Z vsemi pravicami in pastmi moške avtoritete - vključno z dolžnostjo maščevati očetovo smrt.
Patriarhalne Albanke v prispevku Mojce Mavec v oddaji Čez planke si oglejte v posnetku na desni.
Le še 40 jih je ostalo
Danes se s spolno enakopravnostjo in vsemi pridobitvami modernega sveta časi menjujejo tudi v ruralni Albaniji. Dekleta nočejo več biti fantje. S Keqijevo vred se je ohranilo le še okoli 40 patriarhalnih žensk, zapriseženo devištvo umira.
"Takrat je bilo bolje biti moški, saj so bile ženske in živali smatrane za eno in isto," pove Keqijeva v nizkem baritonu, medtem ko sedi z nogami narazen - po moško - in uživa ob kozarčku rakije. "Zdaj imajo Albanke enake pravice kot moški in so celo močnejše. Mislim, da bi bilo danes zabavno biti ženska."
Bolje hlače kot dogovorjena poroka
Tradicija zapriseženih devic sega več kot pol tisočletja v albansko preteklost, v čas zakonika ("kanuna") Lekeja Dukagjinija, ki se je po ustnem izročilu prenašal med klani severne Albanije. Po kanunu je vloga ženske jasno začrtana: skrb za otroke in vzdrževanje doma. Žensko življenje je vredno pol moškega, to je 12 volov. Zaprisežena devica je bila rojena iz družbene potrebe v agrarni regiji, zdesetkani od vojne in kuge.
Če je moški patriarh umrl brez moških potomcev, je bilo za neporočeno žensko najpripravnejše, da je prevzela očetovo vlogo. Od podrejenega položaja je prišla do pravice do orožja, lastnine in svobodnega gibanja. Oblačile so se kot moški in preživljale življenje v družbi drugih moških - večinoma so ohranile le svoja ženska rojstna imena. Iz takih žensk se nihče ni posmehoval, temveč so jih v javnem življenju sprejeli in jim celo laskali.
Do enakih pravic
Za mnoge ženske je poteza pomenila uveljavitev avtonomnosti in način za izognjenje dogovorjeni poroki. Bilo je za preživetje v svetu, ki so mu dominirali moški. Zapriseženih devic tako nikakor ne gre mešati z istospolno usmerjenostjo - ki je še vedno tabu v ruralni Albaniji.
Kequijeva pravi, da ji je življenje kot moškemu omogočalo pravice, ki jih kot ženska ne bi bila deležna. Opravljala je gradbena dela, molila v mošeji skupaj z moškimi in se zapletla v pretep, če bi jo kdo ustrahoval. Še celo danes njeni nečaki ne bi niti pomislili, da bi se poročili brez dovoljenja "strica".
Kuha? To je delo za ženske!
A gre za običaj, ki nedvomno umira - danes imajo albanske ženske v svojih rokah vse vajeti; lahko postanejo ministrice za gospodarstvo ali pa ministrice za notranje zadeve. Nekatere zaprisežene device na spremembe ne gledajo naklonjeno.
"Danes gredo ženske na pol nage v disko," pravi 54-letna Diana Rakipi, nekdanja vojakinja v času komunizma, ki se je zavezala celibatu, da bi skrbela za svojih devet sestra. Rakipijeva, z vojaško baretko na glavi, pripoveduje: "Vse moje življenje so me obravnavali kot moškega, vedno s spoštovanjem. Ne znam čistiti, ne znam likati, ne znam kuhati. To je delo za ženske."
K. S. po New York Timesu
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje