Moderna turška republika je na pogorišču Otomanskega imperija nastala l. 1923 pod vodstvom Mustafe Kemala, imenovanega Atatürk. Pod njegovim avtoritativnim vodstvom (dovoljena je bila le ena stranka) je država izvedla reforme, katerih vodilna nit je bila sekularna in od verskih pritiskov neodvisna država.

Zgodovinska strateška vloga mostu med Zahodom in Vzhodom (majhen del države onkraj Marmarskega morja leži na evropskih tleh) je po 2. svetovni vojni botrovala k vstopu pod okrilje z gospodarsko pomočjo podkrepljene Trumanove doktrine in poznejšega vstopa v zvezo Nato. Do padca Berlinskega zidu je bila država glavni branik vstopa Sovjetske zveze v Sredozemlje, zato so bili urejeni odnosi z njo na Zahodu vedno izredno pomembni.

Že leta 1964 je postala pridružena članica Evropske skupnosti, v zadnjem desetletju pa je izvedla številne demokratične in gospodarske reforme, ki so omogočile začetek pridružitvenih pogajanj z EU-jem. Te so se leta 2005 kljub razdeljenemu javnemu mnenju v članicah zaradi sprejema muslimanske države v povezavo tudi začela, a že konec leta 2006 zamrznila, ker Turčija ne spoštuje zavez do Cipra.

Zakonodajna oblast je v rokah 550-sedežnega parlamenta. Nove volitve bi morale biti letos jeseni, a bodo zaradi nastale politične krize že 22. julija. Izvršilna oblast je v rokah premierja, predsednik države, ki ga voli parlament, ima predvsem ceremonialno vlogo.

Gospodarski razcvet v zadnjih letih
Država v zadnjih letih doživlja pravi gospodarski razcvet (povprečna rast BDP-ja v zadnjih letih je 5-odstotna). Po brutodružbenem proizvodu že spada na 17. mesto med največjimi gospodarstvi sveta. Vse to so omogočile liberalizacija gospodarstva in številne reforme pod nadzorom IMF-a, ki so sprožila obsežna tuja vlaganja. Inflacija je pod nadzorom, težave pa še vedno povzročajo velika brezposelnost (35-odstotna) in javni dolg. Na servisne storitve odpade skoraj 60 odstotkov BDP-ja (velik del na račun turizma), industrija (glavni sta tekstilna in obutvena) prispeva nekaj manj kot 30 odstotkov BDP-ja, 11 odstotkov pa kmetijstvo, ki še vedno zaposluje kar tretjino prebivalstva.

Kriza zaradi volitev predsednika
Zadnja kriza v državi je izbruhnila zaradi volitev naslednika predsednika države Ahmeta Necdeta Sezeva v parlamentu. Vladajoča stranka Pravičnost in razvoj (AK), ki po političnem programu ustreza zmernim krščanskodemokratskim strankam na Zahodu, mnogi v Turčiji pa v njej vidijo grožnjo sekularizmu, je za predsednika predlagala sedanjega zunanjega ministra Abdullaha Güla, in ne koga zunaj stranke.

Opozicijska Republikanska ljudska stranka, naslednica Atatürkove dediščine sekularizma, je prvi krog volitev v parlamentu 27. aprila bojkotirala in jih zaradi domnevnega pomanjkljivega kvoruma označila za neustavne. Vojska, ki ji trenutna garnitura nikakor ne ustreza, saj je pod njo izgubljala politično in ekonomsko zaledje, se je postavila na stran opozicije in na svoji spletni strani zagrozila z intervencijo, kar so mnogi označili kar za e-puč.

Kje tičijo pravi razlogi za razkol?
Opozicija trdi, da je AK grožnja tradicionalni državni ureditvi. Nasprotniki AK-ju očitajo ne samo naglavni ruti, ki jih tako kot še 55 odstotkov Turkinj nosita ženi premierja Tayyipa Erdogana in Abdullaha Güla, temveč tudi domnevna načrta po vzpostavljanju mestnih con brez alkohola ali zakonske prepovedi nezvestobe. Kljub temu pa po pisanju Economista številni treznejši opazovalci dogajanja opozarjajo, da AK, ki je bil med drugim že sprejet kot opazovalec v Evropsko ljudsko stranko, glavno politično stranko v Evropskem parlamentu, do danes ni predlagal še nobenega zakona, ki bi pomenil neposredno grožnjo sekularni ureditvi.

Pravi razlog političnega razkola v Turčiji ti analitiki vidijo drugje, namreč v prihodu milijonskega vala migrantov iz drugih, predvsem ruralnih območij države v velika mesta na zahodu, ki so do zdaj predstavljale trdnjave sekularizma. Skupna značilnost teh priseljencev je njihovo goreče izražanje vere in velika podjetnost, ki že zelo najeda ekonomsko in politično moč dosedanje elite "belih Turkov". Ti se na spremembe, ki jih je s seboj prinesel novi politični val, niso znali politično prilagoditi, še poroča ugledna britanska revija.

Erdogan zavezan Evropski uniji
Na čelu vala sprememb je prav Tayyip Erdogan, mož, ki mu je bilo zaradi kriminalne preteklosti do leta 2003 prepovedan dostop na oblastne funkcije v državi, ker je nekoč v javnosti bral muslimansko pesem. Prav obsežne reforme na področju kazenske zakonodaje, ki jih je Turčija izvedla na prelomu tisočletja in ki med drugim odpravljajo smrtno kazen, so Erdoganu, sicer gorečemu zagovorniku vstopa v EU, omogočile izvolitev v parlament in imenovanje na mesto premierja. Erdogan je vojsko posvaril, naj spoštuje pravno ureditev, na oceno ustavnega sodišča, da so bile volitve zares nepravilne, pa se je odzval s predlogom sprememb ustave, ki bi omogočale splošne volitve predsednika. Obenem je napovedal razpis novih splošnih volitev, ki naj bi potekale 22. julija.

Evropska komisija se je hitro postavila na Erdoganovo stran, turško vojaško garnituro pa opozorila, naj se ne vmešava v politiko. Prihod sil, ki EU-ju niso tako prijazne, na oblast v Ankari bi namreč lahko mnogi na Zahodu videli kot jasen znak, da je bil neznanski trud glede vprašanja Turčije, ki se je odražal v ostrih političnih sporih med evropskimi prestolnicam in celo padcu predloga Evropske ustavne pogodbe na dveh referendumih, zaman.

Andrej Leban