Sredozemskega morja med severno Afriko in Evropo je ena najnevarnejših migracijskih poti za otroke in ženske na svetu, opozarjajo pri Unicefu.

Poročilo z naslovom Smrtonosna pot za otroke: Osrednja sredozemska migracijska pot ugotavlja, da je lani med poskusom prečkanja Sredozemskega morja na poti iz Libije v Italijo umrlo 4.579 migrantov in beguncev. To je skoraj vsak 40. človek, ki je skušal priti do Evrope. Med smrtnimi žrtvami je bilo najmanj 700 otrok, v poročilu ocenjuje Unicef.

Na tej poti se otroci in ženske iz notranjosti Afrike in Bližnjega vzhoda prek Sahare prebijajo do Libije. Vsakodnevno tisoči potujejo po tej poti v upanju, da bodo dosegli Evropo in s tem varnost. Bežijo pred vojnami, nasiljem in revščino, na poti pa jih čakajo nasilje, zlorabe, izkoriščanje in pripori, mnoge tudi smrt.

Najnevarnejša dela poti prebežnikov sta prav 1000 kilometrov od južne meje libijske puščave do Sredozemskega morja ter 500-kilometrska pot prek morja do Sicilije.

To ni samo tvegana pot prebežnikov, temveč tudi "milijardna poslovna pot, ki jo nadzirajo kriminalne združbe", med katere spadajo tudi trgovci z ljudmi, opozarjajo v organizaciji. Ker varne in zakonite alternative ni, prebežniki največkrat nimajo druge možnosti, kot da se podajo v tveganje.

Kriminalna Libija
V Libiji so varnostne razmere negotove, življenje težko, nasilje pa del vsakdana. Državo pretresajo konflikti zaradi spopadov med oboroženimi milicami in vladnimi silami. Različne regije so pod nadzorom različnih milic, ki postavljajo svoje zahteve, nadzirajo mejne prehode in zadržujejo prebežnike, da bi jih izkoriščali.

Lani je več kot 181 tisoč prebežnikov - med njimi več kot 25.800 otrok brez spremstva - svojo usodo položilo v roke tihotapcev, da bi prišli do Italije. Lani je bilo med prebežniki brez spremstva, ki so prispeli v Italijo, kar 92 odstotkov otrok, ki so na tej nevarni poti lahek plen.

Strašljive ugotovitve pogovorov s prebežniki
Unicef je v poročilu objavil tudi ugotovitve pogovorov s 122 prebežniki, med katerimi je bilo 82 žensk ter 40 otrok iz 11 držav, starih med 10 in 17 let.

Mnogi so povedali, da so tihotapci po prvem plačilu za pot zahtevali še eno plačilo. S tem se je povečala nevarnost, da bodo žrtve zlorab, ugrabitev ali trgovine z ljudmi. Nekateri so celo poročali o več spolnih zlorabah na več krajih. Večina otrok in žensk je povedala, da bodo morali dalj časa delati v Libiji, da bodo lahko plačali pot do Evrope ali nazaj do doma.

Ženske in otroci so poročali o slabih razmerah v prepolnih centrih za pridržanje v Libiji, o pomanjkanju hrane in ustrezne namestitve. Uradno je med 260.000 begunci v Libiji 30.803 žensk in 23.102 otrok, od tega tretjina brez spremstva, a so resnične številke po oceni Mednarodne organizacije za migracije verjetno trikrat večje.

Katastrofalne razmere v sprejemnih centrih
Uradnih sprejemnih centrov v državi je 34, od tega 24 vladnih. V njih naj bi bilo med 4.000 in 7.000 ljudi. Oborožene milice vodijo neuradne centre za pridržanje, ki pa niso nič drugega kot prisilni delovni tabori ali skladišča, popolnoma neustrezni za začasno bivanje.

Otroci brez spremstva so tudi v državnih centrih za pridržanje v celicah skupaj z odraslimi, kar še poveča možnost zlorab. V teh centrih je praviloma 20 prebežnikov stlačenih v eno celico, ki niso večje od dveh kvadratnih metrov, v njih pa živijo dlje časa.

Posebna koordinatorka Združenih narodov (ZN) za migrantsko in begunsko krizo v Evropi Afshan Khan je ob tem opozorila, da je "po vsem svetu na begu 50 milijonov otrok, ki poskušajo zbežati pred vojnami, nasiljem, revščino in posledicami podnebnih sprememb". Opozoril je, da ne bi smeli biti prisiljeni svojih življenj prepustiti tihotapcem in biti ranljivi za trgovce z ljudmi.

Mogoči ukrepi
"Na svetovni ravni moramo raziskati vzroke migracij, hkrati pa tudi uvesti strožje ukrepe za zaščito otrok migrantov z vzpostavitvijo sistema varnega prehoda za vse begunce in otroke migrante. Če bi šlo za naše otroke, ki bi bili sami in prestrašeni, bi ukrepali," je opomnila Khanova.

Unicef v poročilu poziva k zaščiti otrok pred nasiljem in izkoriščanjem ter končanju njihovega pridržanja. Omogočiti jim je treba dostop do izobraževanja in zdravstvene oskrbe ter sprejeti ukrepe proti ksenofobiji v tranzitnih in ciljnih državah.

V Evropski uniji trenutno poteka razprava, kako bi dodatno zajezili prihod prebežnikov prek Sredozemlja. Vse več podpore ima zamisel o vzpostavitvi sprejemnih centrov v državah severne Afrike, tudi v Libiji, tako da se prebežniki ne bi odpravili na pot proti Evropi. Do zamisli je kritičen nemški zunanji minister Sigmar Gabriel, ki opozarja na razmere v tamkajšnjih sprejemnih centrih, podobne koncentracijskih taboriščem.