Politični analitiki so razpredali, v kakšno smer bo zavila Mehika. Bo sledila vse bolj prodirajoči levici, ki je v več državah prevzela politično žezlo, kar je ravno nasprotno od dogajanja v evropskih državah, kjer se krepi desnica?

Glavna kandidata za zmago sta konservativec Felipe Calderon in levičar Andres Manuel Lopez Obrador. Njune zadnje nagovore volivcem je zaznamovalo udrihanje po nasprotnikih, drug drugemu pa sta očitala, da bi morebitna izvolitev državo pahnila v globoko krizo. Zadnje predvolilne dni je zaznamovalo tudi vse bolj razraščajoče se nasilje, predvsem na jugu države, pri čemer je umrlo več kot deset ljudi. Naslednika Vicenta Foxa čaka zahtevno delo, saj ima država veliko težav znotraj države, pa tudi odnosi s sosednjimi ZDA, ki so napovedale gradnjo zidu na meji z Mehiko, da bi se izognile številnim prebegom v deželo priložnosti, pomenijo za Mehiko veliko oviro.

Calderon je tako kot Fox član Stranke narodne akcije, ob morebitni zmagi pa napoveduje nove čase za Mehiko, ki jih bodo zaznamovali rast, ekonomska stabilnost in večja zaposlenost. Obrador, nekdanji župan Ciudada de Mexica in član Stranke demokratične revolucije, pa zagotavlja, da si bo prizadeval za izboljšanje življenja Mehičanov.

Za predsedniški stolček so kandidirali tudi Robert Madrazo, član Institucionalne revolucionarne stranke (PRI), ki je Mehiki vladala več kot 70 let, njena premoč pa se je končala leta 2000, Patricia Mercado (Socialni demokrati) in Roberto Campo (Novo zavezništvo). Predsedniški mandat traja šest let.

Kriza mehiškega pesa
Mehiško gospodarstvo je v 90. letih prejšnjega stoletja sesula t. i. kriza mehiškega pesa. 19. decembra 1994 je takratna mehiška vlada enostransko devalvirala peso, kar je opravičevala s tem, da je peso, ki je bil vezan na ameriški dolar po fiksnem tečaju, precenjen in zavira gospodarsko rast. Mehiški izvoz je drastično padel, saj je mehiško blago postalo predrago za tuje trge, medtem ko je uvoz ostal dokaj nespremenjen, saj tuje blago za Mehičane ni bilo predrago. Trgovinski primanjkljaj je strmo rasel, predvsem na račun zmanjšane trgovine z ZDA, ki je za Mehiko ključnega pomena.

Vlada je, da bi se izognila vse večjemu uvozu, valuto devalvirala za dvajset odstotkov, ne da bi se posvetovala s gospodarstveniki ali delavci. Devalvacija pesa je povzročila paničen umik tujih vlagateljev, ker pa so vladne rezerve pohajale, je bila vlada prisiljena dopustiti fleksibilni devizni tečaj, peso je bil vezan na vrednost ameriškega dolarja.To je povzročilo še nadaljnje padanje vrednosti valute. Panika se je kmalu razširila še v druge južnoameriške države in Mehika se je po več desetletjih znašla ne le v gospodarski, temveč tudi politični krizi, saj so prišle na plano številne afere in nečedni posli vladajoče Institucionalne revolucionarne stranke.

Bankrot mehiške vlade so preprečile ZDA, Japonska in evropske države, najbolj skozi Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko. Skupaj so Mehiki predstavile stabilizacijski sveženj, ki je vključeval 50 milijard ameriških dolarjev finančne pomoči. (vir: Kelly-Kate S. Pease: International organizations: perspectives on governance in the twenty-first century)

Kakšna je politična razdeljenost nekaterih južno- in srednjeameriških držav?

BOLIVIJA
Bolivijci so 18. decembra za novega predsednika izvolili Eva Moralesa, ki je postal prvi predsednik z indijanskimi koreninami. Levičarski Morales, ki ima tesne vezi z lastniki kokainskih farm, je ob izvolitvi napovedal nove čase za državo, kar je uresničil spomladi, ko je napovedal podržavljenje zalog zemeljskega plina in nafte. To je izzvalo ogorčenje sosednjih držav, predvsem Brazilije in Argentine, ki imajo velike naložbe v Boliviji. Morales je tudi tako pokazal, da deli filozofijo vodenja države z venezuelskim predsednikom Hugom Chavezom, s katerim sta velika prijatelja. Predsedniški mandat traja pet let.

VENEZUELA
Venezuelski volivci bodo 3. decembra 2006 odločali, ali bo levičar Hugo Chavez še naprej predsednik te južnoameriške države. Chavez se vsekozi sooča z zelo razdeljenimi državljani, nekateri ga častijo in kujejo v zvezde, spet drugi se ne morejo sprijazniti, da on zaseda predsedniški stolček. Zavzema se za novo obliko komunističnega vladanja in največ pozornosti žanje s svojimi populističnimi potezami. Skozi ves mandat si je prizadeval za širjenje svojega vpliva na druge države Južne Amerike, s sočasnim pojemanjem vpliva Bele hiše. Njegovo glavno orožje so ogromne zaloge nafte, Venezuela je peta največja izvoznica črnega zlata na svetu, tesne vezi pa ima tudi z v mednarodni skupnosti nepriljubljenima Kubo in Iranom. Analitiki menijo, da ima Chavez velike možnosti, da se obdrži na oblasti tudi po decembru, še posebej, če bodo cene nafte še naprej tako visoke. Predsedniški mandat traja šest let.

BRAZILIJA
Največjo južnoameriško državo že dalj časa pretresajo nasilni napadi, ki izražajo velike notranje razlike. Na eni strani ščepec zelo bogatih ljudi, na drugi strani velika večina tistih, ki se le stežka prebijajo iz meseca v mesec. 1. oktobra bodo Brazilci volili novega predsednika
( poleg njega pa tudi guvernerje, poslance in senatorje) in številni analitiki menijo, da se Luizu Inaciu Luli da Silvi močno maje stolček. Državo že več mesecev pretresa afera nezakonitega financiranja in podkupnin v kongresu. Odstopil je že predsednika vladajoče Delavske stranke in več strankarskih funkcionarjev. Na da Silvo sicer niso letele neposredne obtožbe, a vseeno ni znano, kakšen vpliv bo imela afera na volilni izid. Njegov največji nasprotnik na oktobrskih volitvah bo nekdanji guverner Sao Paola, Gerald Alckmin. Zdajšnji predsednik velja za zmernega politika, ki je po volji tudi ZDA. Predsedniški mandat traja štiri leta.

PERU
V drugem krogu predsedniških volitev v Peruju, ki so potekale v začetku junija, se je na oblast prepričljivo vrnil nekdanji predsednik, desnousmerjeni Alan Garcia. Predsednik Peruja je bil že v letih 1985-1990, v tem času pa je državo pahnil v globoko gospodarsko krizo, a Perujci so na to pozabili in mu dali še eno možnost. Kot je dejal po izvolitvi, so se Perujci s tem, ko so glasovali zanj in ne za nacionalista Ollanto Humalo, odločili za pot, ki ne bo povezana z militarističnim vodenjem bolivijskega predsednika Eva Moralesa, čigar zvesti podpornik je Humala. Garcia je v svojem načrtu predsedovanja poudaril zmerno fiksalno politiko, zmanjšanje vladne porabe, spodbujanje tujih naložb, ostrejši boj proti kriminalu, izrazil pa je tudi željo po sklenitvi dogovora o prosti trgovini z ZDA. Pod taktirko prejšnjega predsednika Alejandra Toleda je država naredila velik korak naprej v gospodarstvi, predvsem na račun povečanega izvoza bakra in zlata, vseeno pa se država spopada z naraščajočima brezposelnostjo in revščino. Predsedniški mandat traja pet let.

ČILE
Čilenci so 15. januarja 2006 prvič v svoji zgodovini prihodnost države položili v roke ženske. Levosredinsko usmerjena Michelle Bachelet je postala prva čilska predsednica, kar je presenetilo mnoge, saj Čile velja za socialno dokaj konservativno državo. Po napovedih bo nadaljevala dozdajšnjo politiko odprtega trga, ki je med najuspešnejšimi na celini. Čile še vedno nosi s seboj pečat mračne preteklosti, ki jo je zaznamoval voditelj Pinochet.

K. T.