Šele Vitezu, kot tudi imenujejo Silvia Berlusconija, je kot prvemu povojnemu premierju uspelo preživeti ves štiriletni mandat na mestu predsednika vlade. Pa tudi on je spomladi 2005 odstopil in sestavil nekoliko spremenjeno vlado.

Italijansko politično zgodovino po padcu monarhije na referendumu po koncu 2. svetovne vojne pa vse do 90. let 20. stoletja lahko kljub množici vlad, koalicij in premierjev strnemo v dve medsebojno prepleteni ugotovitvi.

Komunisti največja grožnja
Prva je ta, da so z izjemo Bettina Craxija iz socialistične stranke, ki je bil premier med letoma 1983 in 1987, vlade vedno vodili premierji iz vrst krščanskih demokratov. Druga stalnica v italijanski povojni zgodovini je bila, da so vse politične opcije za eno svojih poglavitnih nalog imele cilj, kako vedno navzočo in močno komunistično stranko obdržati stran od vladne palače na Kvirinalu.

V času hladne vojne to vprašanje ni bilo niti malo nedolžno, zato je Italiji pri tem izdatno pomagal tudi Zahod. Država je tako leta 1949 postala ena izmed prvih članic Nata, leta 1958 pa je bila še med ustanoviteljicami Evropske gospodarske skupnosti. Enotnim krščanskim demokratom je šla pri vladanju na roko tudi razdrobljenost znotraj socialističnega bloka, saj se je enotna stranka kmalu razdrobila na bolj leve Socialiste in osrednje Socialne demokrate.

Kaos v 70. letih
Italija je zaradi gospodarskega upada, korupcije in brezvladja v eno najglobljih kriz padla v 70. letih. Na podlagi nezadovoljstva ljudi je celo komunistični stranki uspelo priti v vlado kot partnerici krščanskih demokratov, kar pa je še podžgalo skrajno levico in desnico k grožnjam politikom in gospodarstvenikom in razpihovanju nasilja, ki je svoj vrh doseglo v ugrabitvi in usmrtitvi nekdanjega premierja Alda Mora, kar so zagrešile levičarske skupine Rdeče brigade. Leta 1990 je prišla v javnost vest, da je v Italiji pod okriljem Nata dolgo časa delovala paramilitarna organizacija Meč, ki je bila usmerjena predvsem proti delovanju komunistov in socialistov.

"Čiste roke" odplaknile elito
Krščanski demokrati so leta 1992 izgubili primat, vajeti vladanja je v roke prejel Guiliano Amato, čigar vladavina je sprožila neslutene posledice, saj je začel operacijo "Čiste roke", ki je razkrinkala korupcijske in zločinske povezave z mafijo, ki so segale v najvišje politične vrhove, tudi krščanskih demokratov. Obdobje je dodobra pretreslo italijansko politično in gospodarsko življenje, saj se je za zapahi znašlo več sto politikov in gospodarstvenikov.

Krščanskodemokratska stranka je najprej spremenila ime in nato razpadla, podobno se je zgodilo tudi Socialnim demokratom, katerih praznino na levici so zapolnili komunisti, odslej preimenovani v Demokratično stranko levice. V luči razmer je parlament sprejel precejšnje spremembe ustave in administrativne zakonodaje, ki je odpravila precej ministrstev, nestabilni proporcionalni sistem volitev poslancev pa je nadomestil večinski volilni sistem. Italija je nastopila dobo t. i. druge republike.

Zadnja leta v znamenju Berlusconija
Na volitvah leta 1994 je bila velika večina senatorjev in poslancev v spodnjem domu izvoljena prvič. Te volitve so na površje prinesle tudi medijskega mogotca Silvia Berlusconija, ki je po italijanski tradiciji na čelu vlade ostal le nekaj mesecev. Do leta 2001 so nato vlade vodili premierji z levega političnega pola, med njimi med letoma 1996 in 1998 tudi Berlusconijev tekmec na tokratnih volitvah Romano Prodi, ki je levico zbral pod koalicijo Oljke.

Maja 2001 se je Berlusconi vrnil na mesto predsednika vlade kot voditelj stranke Naprej, Italija!, okoli sebe v koaliciji Hiša svoboščin zbral še Severno ligo, Narodno zavezništvo s fašističnimi koreninami, Krščanskodemokratski center in Osrednjo zvezo demokratov. Kljub različnim vzponom in padcem se je v moderno italijansko zgodovino vpisal kot premier z najdaljšim neprekinjenim stažem.