Anka Burger je že skoraj 40 let misijonarka v Afriki. V mladih letih je najprej osem let delala kot medicinska sestra v novomeški bolnišnici, potem pa se je zaobljubila Bogu in postala misijonarka. Njena prva postojanka v Afriki je bil Burundi, kjer je v presledkih preživela deset let, glavnino let pa je njen afriški dom Ruanda. Tako kot druge predele sveta to afriško državo v teh mesecih zaznamuje pandemija covida-19. V njej so doslej odkrili okoli 4.000 okužb in 16 smrti, skrb vzbujajoče pa je, da se je v zadnjih tednih število okužb močno povečalo.
Sogovornico sem ujela v Šmihelu v Novem mestu, kamor se je v teh dneh vrnila, kot to počne že vse misijonarsko življenje, a le vsake dve ali tri leta. "Povratno karto imam za 12. oktober, a bomo videli, kaj se bo še zgodilo do takrat," je previdna.
Več v spodnjem pogovoru.
Kako je bilo videti vaše potovanje? Zaradi pandemije novega koronavirusa je bilo verjetno bolj zapleteno.
Ni veliko letalskih linij, zaradi tega sem morala precej dolgo čakati povezovalni polet, ampak je bilo potem potovanje kot po navadi. Sem pa morala opraviti testiranje, preden sem šla ven iz države, sicer me ne bi spustili na pot.
Je postopek tovrstnega testiranja zapleten, se je težko dogovoriti, ste morali plačati zanj?
Testi so plačljivi in prideš hitro na vrsto, seveda se moraš napovedati. Drugače pa zelo hitro dobiš tudi rezultat.
Že pol leta življenje vsega sveta kroji novi koronavirus. Kako ste pričakali izbruh v Ruandi?
Poslušali smo, kaj se dogaja po svetu, bili smo dobro obveščeni. Karantena se je začela takrat kot v Evropi, sprejeli so zelo stroge ukrepe, takoj so bile zaprte šole, cerkve, javni promet je obstal. Posebno težko je bilo v glavnem mestu Kigaliju, ker tam veliko ljudi živi od trgovanja, prodajajo zelenjavo, kar koli, s tem zaslužijo denar vsak dan za hrano, za preživetje, in zanje je bilo to najtežje. Namreč na podeželju so šli lahko na polje iskat stvari, tudi če je to samo zelenjava, recimo krompir. Ampak da imaš vsaj nekaj hrane.
Ukrepi so bili res strogi, ni se smelo nikamor, javni promet je bil ustavljen in se tudi z avtomobili ni smelo do glavnega mesta, npr. lahko smo šli v najbližje mesto, kjer imamo bolnišnico, po kakšnih opravkih, ampak drugače smo bili pa doma. V zdravstveni center so ljudje sicer prihajali kot običajno za zdravljenje, za preventivne ukrepe, recimo cepljenja in kontrole pri otrocih. To smo organizirali, da je bila primerna razdalja med njimi in da smo hitro izvedli dejavnosti, da so šli lahko hitro domov. Kot zdaj spremljam, je drugi val, spet je precej okuženih, in kot slišim, so spet ustavili javni promet. Naokoli se gre lahko samo z osebnim avtomobilom, vendar pa ne smejo biti v njem več kot tri osebe.
Se ljudje držijo tega? Jemljejo to resno? Pri nas so različna mnenja, a vseeno, če gledamo starostno sestavo prebivalstva, je v Ruandi velik del prebivalstva mlad, kar je dobro, upoštevaje, da mladi lažje preživijo bolezen. Nekje 3500 okuženih in 15 mrtvih je v primerjavi s Slovenijo veliko manj, če primerjamo število prebivalcev.
Ruanda je majhna država, približno velika kot Slovenija in ima 13 milijonov prebivalcev in prej verjetno ni bilo toliko okuženih registriranih, ker niso veliko testirali oz. so samo tiste, ki so bili res bolni, zdaj so pa začeli testirati vse. Kot sem videla, jih je veliko pozitivnih tudi zunaj prestolnice.
Torej, kot sem že rekla, so bili uvedeni zelo strogi ukrepi. Tudi če si v avtomobilu ali kjer koli v javnem prostoru, moraš imeti masko, in če nimaš dobro maske nameščene, te ustavijo in te kaznujejo. In sicer tako, da ljudi zapeljejo na stadion in morajo tam za kazen ves dan sedeti – na soncu.
Drugače pa na podeželju dobiš tudi ljudi, ki so brez mask, a se ljudje opazujejo med sabo. Če kdo pride od drugod, mu takoj povejo, velikokrat so poslali te prišleke tudi v naš zdravstveni center in smo jim izmerili temperaturo. Nimamo pa možnosti za preiskave, tako da ne delamo testov. Delajo jih v najbližji bolnišnici, na začetku pa samo v laboratorijih v Kigaliju.
Kako pa je z dostopnostjo zaščitne opreme, recimo z maskami?
Ljudje na podeželju niti nimajo denarja, da bi si kupili maske, pogosto si eno deli vsa družina. Organizirali so različne delavnice in so vsi šivali maske, tako da se maske dajo kupiti, vendar pa so za številne finančno nedosegljive, nimajo denarja, da bi jih kupili za vse družinske člane, kupijo eno in si jo potem vsi člani posojajo. Pogosto pridejo stare ženičke v zdravstveni center in imajo masko privezano za pasom, pa pravijo: "Saj jo imam."
Kot smo brali, je težava, da so z zaprtjem šol številni otroci izgubili edini topli obrok v dnevu?
Zadnje čase so v šoli kuhali en obrok za otroke in zdaj so ti otroci doma, šole so zaprte. Najprej je bilo rečeno, da se bo šola začela septembra, a se to ne bo zgodilo. Otroci tudi niso imeli pouka na daljavo, kot je to potekalo v Sloveniji. Nekaj so sicer oddajali pouk po radiu, ampak to še zdaleč ni dosegljivo za vse otroke na podeželju. To je velika škoda za otroke. V Ruandi je v veljavi angleški sistem, pouk poteka od januarja do novembra. Zdaj so sicer nameravali zaradi zaprtja šol marca preiti na star sistem, da bi torej znova začeli pouk septembra, ampak trenutno to ni mogoče, tako da se bo verjetno spet nadaljeval pouk januarja.
V bistvu so veliko izgubili, skoraj celo šolsko leto so bili doma. Se to kaj problematizira v javnosti?
Kdor ima možnost, je poskrbel za izobraževanje, a to so redki. Na letališču sem se pogovarjala z eno gospo, ki je povedala, da je za svoja otroka najela učitelja. A to še zdaleč ni možnost za večino, to so samo redki. Res je škoda, ker bodo skoraj celo leto doma. Otrok veliko izgubi, če ne nadaljuje izobraževanja.
Kdaj načrtujete, da se boste vrnili v Ruando?
Karto za nazaj imam za 12. oktober, ne vem, kako se bo to vse obrnilo, če bom lahko šla.
Kako se vam pa zdi tu, da se v Sloveniji odzivamo na ukrepe?
Ne da se iti povsod, kamor bi človek rad, gotovo se je treba paziti, da se ne okužiš in da ne okužiš drugih.
V Afriki živite že več kot 36 let, nekaj časa v Burundiju, večino pa v Ruandi?
Največ sem bila v Ruandi, 26 let, deset let pa v Burundiju.
Ste bili ves čas na istem kraju v obeh državah ali ste se selili znotraj držav?
Tu sem bila na treh postojankah, zdaj sem v tretji postojanki v Ruandi, pošljejo nas tja, kjer je potreba po naši pomoči.
Vi ste slovenska misijonarka. Kdo delegira, kam boste šli, če lahko razložite?
Mi imamo svojo provinco in naši predstojniki določajo vse.
Ampak, da ste pred desetletji šli v Afriko, je bila vaša želja?
Ja, sem zaprosila za misijonsko delo prek province, seveda so bili potrebni določeni postopki.
In ste izbrali Afriko?
Ne. So me poslali tja, prosila sem, da bi šla v misijon, potem so pač določili, da grem v Burundi.
Če se spomnite za nazaj. Kako je bilo, ko ste prišli? Zdaj živimo v času, ko smo zelo povezani, na spletu lahko najdemo marsikaj, informacije so dostopne v trenutku. Takrat je bilo pa drugače, na voljo je bila le pošta, telefoni so bili redki. Če se zdaj ozrete nazaj, kako je bilo, ko ste prišli. Se sami sebi zdite pogumni, ker ste šli, ali je bilo mladostno navdušenje preprosto veliko in niste razmišljali?
Ko si nekaj želiš, imaš nekaj rad, ni nič težko. Res takrat ni bilo medijev ali mobilnih telefonov. Živeli smo in delali, cilj je bil pomagati ljudem. Sama sem ves čas delala v zdravstvu, saj sem medicinska sestra. Potem je počasi prodirala civilizacija. Ko sem prišla v Ruando po enem letu, tudi tam nismo imeli elektrike. Če si hotel telefonirati, je bilo to na voljo v najbližjem mestu na pošti, sicer telefonov ni bilo. Ampak to ni bila glavna težava, pošta je zadosti dobro potovala, si dobil pismo, če si ga poslal, v enem tednu. Napredek je prinesel veliko sprememb, tudi v našem zdravstvenem centru nam je močno olajšal delo. Recimo zdaj lahko po telefonu pokličeš v bolnišnico in se posvetuješ, prej smo pa morali fizično tja, kar je zahtevalo veliko truda in organizacije. A za tiste čase je bilo to čisto normalno, tako je pač bilo. Po eni strani je torej veliko bolje, po drugi pa ves napredek, vsi mediji in drugo, prinašajo tudi določene izzive in težave, ampak to pač moramo sprejeti.
Medicinska sestra ste bili, še preden ste vstopili v red, če sem prav zasledila, ste bili osem let na kirurškem oddelku v Novem mestu. Ko ste prišli v Burundi in pozneje v Ruando, je bilo verjetno vaše znanje celo cenjeno. Kako so vas sprejeli?
Res sem delala na kirurgiji, tam sem dobila veliko praktičnih izkušenj. Takrat v Ruandi še ni bilo veliko domačega kadra, medicinskih sester in zdravnikov, in tako smo potem v teh zdravstvenih domovih delali brez zdravnikov. Če je bilo treba na operacijo, smo peljali bolnika v bolnišnico. Zdaj je pa že veliko domačega kadra, medicinskih sester in drugih, recimo zobotehnikov in rentgenskih tehnikov, tudi zdravstvene storitve so zelo na visoki ravni, imajo na voljo tudi aparate in vse pripomočke za delo.
Kako pa je urejeno zdravstveno zavarovanje?
Tisti, ki so v službi, so samodejno zavarovani in imajo dostop do zdravljenja, tako da plačajo le določen odstotek vrednosti storitve. Na podeželju pa plačujejo storitve, ena od možnosti je sicer tudi, da plačajo pavšalno približno tri evre na leto za posameznega člana družine, a to je za številne zelo veliko. Če je recimo 10 članov, je to 30 evrov na leto, kar je za številne velik izdatek. Raje pravijo, da bodo tvegali, da se jim ne bo nič zgodilo, a potem se največkrat prav njim kaj naredi in morajo plačati storitve, ki so v bolnišnicah zelo drage, tako da je včasih zelo težko.
Kako velik je medicinski center, v katerem delate, koliko pacientov sprejmete na dan, kako poteka vaše delo?
Naš zdravstveni center pokriva območje, kjer živi okoli 10.000 ljudi, a k nam prihajajo tudi z drugih območij, saj območja niso dobro razdeljena. Dnevno obravnavamo približno do 100 bolnikov, včasih smo jih veliko več, zdaj pa je ogromno administracije za vsakega bolnika, kar vzame veliko časa.
Kako pa je z malarijo? To je vseeno ena prvih asociacij, ko pomislimo na Afriko. Tudi sami ste večkrat zboleli.
V Ruandi se je veliko prizadevalo za preventivo. Naj povem, da je naš misijon v Musangu, kjer sem zadnja štiri leta, na 2300 metrih nadmorske višine. Ruanda je zelo hribovita država. Doma morajo imeti vsi obvezno nameščene komarnike, to se nadzoruje, in res skoraj ni več malarije. V centru obravnavamo mogoče dva, tri, največ deset primerov na mesec. Je pa tudi veliko prehladov in drugih podobnih bolezni, ker je hladno. Pri nas ni več kot 24 stopinj, to je že zelo vroče, ponoči pa se temperatura spusti tudi na 12 stopinj, tako da je prijetno, čeprav včasih malo hladno.
Kurilni sistem verjetno ne obstaja?
Nimamo ga, a včasih bi bil pa kar potreben, je kar hladno.
Ob omembi Ruande ne moremo mimo omembe genocida. Kako vi občutite oz. se občutijo posledice genocida danes, je to še vpeto oz. obremenjuje družbo ali ne?
Vsako leto poteka teden žalovanja, in takrat res hočejo, da tudi mladi to vedo, da se je to zgodilo. Mislim, da se drugače med ljudmi zdaj ne čuti nekega sovraštva, obe plemeni živita skupaj naprej. Je pa bilo zelo hudo, o tem zelo nerada govorim.
Kako širše deluje misijon oz. kako je sprejet v družbi? Predstavljam si, da imate zelo veliko izobraževalnih dejavnosti, da skušate, kot je pač v osnovi eden od namenov misijona, čim bolj pomagati družbi. Kako poteka to sobivanje?
Imamo veliko teh dejavnosti, tudi iz Slovenije dobivamo finančno pomoč za izvajanje programov. Učimo jih veščin, da lahko potem zaslužijo nekaj denarja. Potem so pa še druge stvari, recimo imamo še eno skupino otrok s posebnimi potrebami, z njimi se ukvarja ena izmed sester, jih usmerja v določene šole, jim pomaga pri iskanju morebitnih operacij ali drugih dejavnosti, kar je pač potrebno.
Tako da dela je zelo veliko, potem se pa pokažejo še vsak dan razne potrebe, ljudje prihajajo tudi k nam na misijon, če imajo težave, prihajajo po nasvetu ali prosit kakšno stvar, kako kaj narediti. Vsak dan se je treba pogovarjati in dogovarjati.
Koliko vas pa je v misijonu?
Tam nas je sedem sester. Tri oz. štiri delamo v zdravstvenem centru, druge imajo pa druge dejavnosti.
Ste edina Slovenka?
Edina in tudi edina tujka. Druge so vse domačinke, zelo lepo sodelujemo.
Kaj vam je najbolj všeč v Ruandi?
Pritegne ta preprostost ljudi, veseli in zadovoljni so, čeprav nimajo praktično ničesar. Če greš v njihove hiše, niso bogato opremljene, velikokrat spijo na tleh. A občuduješ to, da so vedno nasmejani in kamor koli greš, se z vsemi zaklepetaš. S tistim, kar imajo, so zadovoljni. Takole razmišljam: če lahko kar koli narediš zanje, je to povezano s kakšnim uspehom in napredkom, to daje veselje in pogum za naprej.
Mobilne telefone imajo zdaj že skoraj vsi, tudi navadni telefon ni drag. Imajo pa tudi težave s polnjenjem telefona, ker ni elektrike in potem gredo včasih kar na trg, da si napolnijo telefon s pomočjo sončnih celic. Ljudje se znajdejo. Telefone imajo pa res vsi, mogoče kakšne starejše ženičke ne, a velika večina jih ima.
Med projekti, ki bodo zdaj izvedeni v okviru projekta Za srce Afrike, naj bi veliko delali za izobraževanje glede kmetovanja, pa tudi pri projektih vzpostavitve sončnih celic.
Sončne celice po dispanzerjih, zdravstvenih centrih in naših skupnostih že dolgo uporabljamo za osvetljavo. Na začetku, ko sem pa sem prišla, smo pa tudi še s petrolejkai svetili in s svečami. Zdaj imamo sicer elektriko, ampak zelo velikokrat je zmanjka, tako da imamo sončne celice in si z njimi pomagamo, da lahko delo nemoteno teče.
Za konec pa prijetno vprašanje. Vaš delavnik nima klasičnega urnika, pa vendar: kako se pa sproščate, poveselite? Greste na kakšen izlet, kako se malo pocrkljate?
Na izlet zdaj ne moremo, odkar je pandemija. Smo šle letos sestre iz skupnosti v začetku leta na enodneven izlet z avtom, ampak drugače pa nimamo veliko časa. Živimo skupaj v skupnosti. Pomembno nam kroji dan tudi razmerje noči in dneva, tam je namreč že ob 18. uri noč, ker smo ob ekvatorju, in je tako 12 ur dan, 12 ur noč. Potem smo skupaj, zvečer gledamo kakšno stvar ali se kako drugače družimo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje