Turški delodajalci so po novi, pred dvema mesecema sprejeti zakonodaji, dovolili samo približno 2.000 v Turčiji živečim Sircem (od skupno 2,7 milijona), da zaprosijo za delovno dovoljenje. Koliko od teh prošenj za dovoljenje je bilo potrjenih, ni znano.

V naslednjih mesecih pričakujejo še več prošenj za dovoljenja, a objavljena statistika že zdaj izpostavlja, kako nov zakon ne omogoča vsem Sircem v Turčiji dostopa do trga dela, poroča Guardian. Delovna dovoljenja tako dobijo zgolj tisti, ki imajo blagoslov svojih delodajalcev, od katerih mnogi za zakon še vedno sploh ne vedo - ali pa se ga nočejo držati, saj bi to od njih zahtevalo, da svojim delodajalcem plačujejo minimalno plačo.

Novica bo verjetno zapletla marčevski dogovor med EU-jem in Turčijo, po katerem naj bi Grčija deportirala vse nove prosilce za azil nazaj v Turčijo, ker EU sporni dogovor upravičuje s trditvijo, da je Turčija država, ki se drži mednarodno priznanih zavez do beguncev, vključno z dostopom do zakonitega dela. Turčija sicer ni polna podpisnica konvencije ZN-a o beguncih iz leta 1951, a politiki EU-ja občasno navajajo januarski zakon kot primer, kako Turčija vzdržuje vrednote konvencije z drugimi sredstvi.

Brez izhoda s črnega trga
A v resnici zakon beguncem ne ponuja samodejno poti s črnega trga. Kar je najbolj problematično, je, da zakon zahteva od delodajalca, da zagotovi svojim delavcem pogodbo, preden se ti lahko prijavijo za delovno dovoljenje. Kar pa je za mnoge delodajalce neugodno, saj pogosto zaposlujejo Sirce predvsem zato, ker jih zlahka izkoriščajo, razlaga Hussam Orfahli, izvršni direktor carigrajske družbe, ki pomaga Sircem pri turški birokraciji.

"Če tvoj delodajalec hoče, da imaš delovno dovoljenje, ga lahko dobiš - a če noče, potem ga ne boš dobil," je povedal Orfahli. "Minimalna plača je 1.300 turških lir (400 evrov) in večina delodajalcev noče z delavcem skleniti pogodbe, ker bi mu sicer morali plačevati več, ob tem pa še zdravstveno zavarovanje."

Korak v pravo smer?
Zakariah Abdullah, 37-letnik iz Alepa, ki zdaj v Carigradu šiva poceni oblačila, si ne more predstavljati situacije, po kateri bi mu kateri koli delodajalec pomagal legalizirati delovne razmere.
"Nemogoče," pravi Abdullah, čigar 12-letni sin dela za tekočim trakom, da se družina lahko preživlja. "Če bi nam pomagali do delovnega dovoljenja, bi nas morali plačevati kot turške delavce - tega pa ne bi nikdar hoteli. Trenutno mi plačujejo po 1.200 lir (368 evrov), medtem ko dobi Turek za isto delo 2.200 lir (673 evrov). Z delovnim dovoljenjem bi mi morali plačati enako."

Neodvisne skupine sicer hvalijo turško vlado, češ da je storila korak v pravo smer. Mednarodna organizacija dela (ILO) tako sicer priznava, da zakon ne omogoča dela za vse sirske begunce, vseeno pa pozdravlja "napredek". "Na splošno je to odlična priložnost in velik korak za vlado," je povedal Numan Özcan, vodja ILO-vega turškega urada. "To delovno dovoljenje sicer ne pokriva vseh in v nekaterih sektorjih deluje bolje kot v drugih. A do zdaj ti ljudje niso imeli nobene možnosti zakonitega dela - zdaj pa jo imajo."