"Ob izbruhu vojne so že tri leta stari otroci prihajali iz vrtcev ali igrišč in dejali: "Vojna je!"," razlaga Maja Planinc, sicer vodja programa Učenje o otrokovih pravicah z Unicefa. Socialna pedagoginja nadaljuje, da lahko pri otroku sami napeljemo na temo konfliktov in vojne z vprašanjem, ali ga kaj skrbi.

"Pri tem lahko naštejemo več razlogov, saj se otroci včasih niti ne zavedajo, kaj točno jih obremenjuje." V takšnih primerih sta sploh pri mlajših pomembni "spodbujanje in ohranjanje občutka varnosti, da se mu ne bo nič zgodilo", pri najstnikih pa je dobro ves čas spremljati, kaj ve o dani situaciji, o čem se pogovarja s prijatelji.

"Rada bi opozorila starše, učitelje, pedagoge in vse, ki imamo stik z otroki, da se izogibamo prebiranjem novic, poročil ali pogovorom o vojni vpričo otrok, saj smo na ta način zaskrbljeni in to prenašamo nanje," pravi sogovornica. A dejstvo je, da se otroci in dijaki v svetu tehnologije slej ko prej dokopljejo do informacij. Nestrpnost se lahko pojavlja tudi na šolskih igriščih, kot so primeri, da se otroci ne želijo igrati z vrstniki, ki so po narodnosti iz Rusije ali Belorusije, češ "ti nimaš tu kaj iskati".

"Ves čas pa imejmo v mislih, da uporabljamo besede, ki so primerne starosti otroka, in predvsem da mu povemo le tiste stvari, ki ga zanimajo. Z informacijami ga ne smemo dodatno obremeniti. Če vpraša, kaj je to vojna, mu odgovorimo, da je to takrat, ko dve skupini ljudi prideta v spor, uporablja se tudi orožje, marsikdo tudi umre, ostane brez doma, ljudje se poškodujejo," razlaga Maja Planinc in opozori na pomembnost, da pri otroku ves čas preverjamo, kako se počuti ob dotoku novih informacij. Več v pogovoru:

Sorodna novica V Sloveniji vse več šoloobveznih otrok iz Ukrajine

Ko nas otrok vpraša glede vojne v Ukrajini, torej ni potrebe, da mu začnemo razlagati še o medcelinskih balističnih raketah in jedrskem orožju?
Točno tako. Čim manj besed, čim manj informacij, vendar pa mu je treba odgovoriti na vprašanje z besedami, ki so primerne za njegovo starost, in po resnici. Nikoli ne zanemarjamo njegove skrbi, češ: "Ah, saj to ni nič". Bolje mu je odgovoriti: "Razumem, da si prestrašen, toda zakaj si prestrašen, kaj te skrbi?" Če otrok pravi, da ga je strah in da bomo vsi umrli, mu razložimo, da se vojna dogaja, a da je daleč stran od nas, da razumemo njegovo skrb in da bodo nekateri ljudje mogoče res umrli, "vendar si ti na varnem pri meni". Otroku zagotovimo občutek varnosti, dajemo mu zavetje, odprti smo do komunikacije, da se vedno čuti varen priti k nam v objem, po informacijo, na pogovor. Najstniki dobijo informacije od vsepovsod, novice berejo tudi sami, zato je pomembno, da se z njimi pogovorimo na enak način: kaj si slišal, kaj te skrbi? Skupaj z njim pregledamo spletne strani, ki jih gleda, in preverimo, koliko so informacije zanesljive.

Je pa to težko, saj spremljajo TikTok, Instagram, poleg tega smo se na neki način znašli tudi v informacijski vojni.
Da, prav zato ga je treba na to opozoriti, naj preveri, ali je spletna stran sploh verodostojna, da preveri spletne povezave, datume objave in da sam prepozna lažne novice. Če pa bere novice na TikToku, Instagramu, Facebooku, lahko resničnost informacije preveri tudi prek drugih virov – če gre za zanesljivo novico, bo ta zagotovo objavljena tudi v drugih medijih.

Tu se postavi dilema, saj izhajava iz tega, da vse starše zanima trenutna situacija, kaj pa če jih ne, kaj pa če imajo sami premalo informacij oziroma če tudi sami ne vedo, kje poiskati zanesljive informacije in jih otrok preseneti z vprašanjem?
Če se znajdemo v situaciji, ko nimamo odgovora, mu to povemo, ob tem pa mu zagotovimo občutek varnosti. Lahko povemo, da trenutno nismo seznanjeni z neko informacijo, da pa se bomo o njej pozanimali in se bomo pomenili pozneje.

Sploh pri mlajših ne priporočate, da se o vojni z njimi pogovarjamo pred spanjem.
Pred spanjem zagotovo ne, z najstnikom pa takrat, ko ima čas. Informacijo lahko tudi skupaj raziščemo, da vidi, na kakšen način smo sami prišli do neke informacije, katere so verodostojne spletne strani, morda pokličemo kakšnega znanca, prijatelja, ki je bolj seznanjen s trenutnim stanjem, da mu damo tudi zgled.

Pri mlajših je morda dobra ideja tudi poseganje po slikanicah, določene knjižnice že vsebujejo gradivo na temo vojne, beguncev, izgube ...
Slikovno gradivo nam vedno pomaga, še posebej pri mlajših otrocih, a znova, staršem ne bi svetovala, da pridejo domov s kupom knjig in rečejo otroku, zdaj se bomo pa malo pogovarjali o vojni. To naredimo le, če si otrok želi več informacij. Starši imamo pogosto potrebo, sploh pri najstnikih, da jim razlagamo in pridigamo, še posebej pri tej problematiki pa lahko zasejemo več tesnobe in stresa, kot ju je imel otrok, preden nas je vprašal.

Zanimiv napotek je tudi ta, da se izogibamo oznakam, da je nekdo "slab človek", da je "zloben" in da je treba preverjati, ali so otroci sami ustrahovani ali pa k temu prispevajo. Šole namreč same povedo, da imajo otroke tako ruske kot ukrajinske narodnosti in da so tudi učitelji v stiski, kako komunicirati z otroki glede te teme.
Vsekakor se je treba izogibati oznakam, od kod kdo prihaja in kakšen je človek, ker prihaja iz določene države. Predvsem učitelji, ki se zdaj soočajo s tovrstnimi situacijami, morajo spodbujati sočutje do vseh otrok in družin, ki na kakršen koli način trpijo, ne glede na to, od kod prihajajo. Prej morajo spodbujati socialno vključevanje, kot pa da se pogovarjajo o konfliktih, o razločevanjih, kateri so dobri, kateri slabi, kje so vzroki. Slabo bi bilo, da se ta boj, ki je političen, prenese med otroke, tega si nihče ne želi. Verjamem, da imajo učitelji v določenih situacijah lahko velike težave.

Koliko se na vas obračajo učitelji, šole? Priporočila, kako se z otrokom pogovarjati o konfliktih in vojnah, je izdal Unicef, in ne ministrstvo?
Kot smo preverili, je dalo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priporočila, da je treba vključevati v šole vse otroke, begunce, vendar pa se učitelji obračajo na nas iz različnih razlogov. Prvi je ta, kako otrokom pomagati, zato smo organizirali tudi različne delavnice in vaje. Se pa ukvarjajo tudi s tem, kako kriti stroške, ki nastajajo ob vključevanju otrok beguncev v šolo. V trenutni situaciji so dobili vsa priporočila, kaj je treba narediti, ne pa, od kod naj se ti stroški krijejo. Vem, da so se na različnih šolah učitelji kar sami angažirali in kupujejo šolske potrebščine za te otroke ter tudi sami pokrijejo stroške za njihovo malico.

Kakšen pa imate nasvet za šolarje in dijake, ki bodo dobili nove sošolce? Lahko se jih nehote izključujejo, saj je tu jezikovna bariera, ne vabi se jih na rojstne dneve, ti otroci se lahko držijo bolj zase.
Rekla bi jim, naj se potrudijo in jih vključijo v svojo igro, vendar jih morajo povabiti, in ne siliti. Po drugi strani pa opažamo, da jim lahko želijo vsi pomagati, saj učitelj to spodbuja, in je lahko za otroka včasih to tudi naporno. Dobro je, da se čim več družijo tudi neformalno. Otroci, ki so že vključeni v šole, naj ostanejo v podaljšanem bivanju, na šolskem igrišču in se poskusijo povezati.

Zanimiv je tudi predlog, da lahko otroci na to temo narišejo sliko, grafit, naredijo plakat, napišejo pesem o miru ali pa da šola pripravi skupni projekt, kot je zbiranje šolskih potrebščin, družabnih iger, igrač.
Na nas so se že obrnile šole, ki želijo z nami v Logatec, kjer imamo v centru skupino prostovoljcev, ki dvakrat na teden obiskuje otroke in se z njimi druži. Vsekakor so dobrodošle spodbude. Ko so otroci zaskrbljeni glede vojne in same situacije njihovih vrstnikov, otroke to veliko bolj prizadene. Odrasli razmišljamo bolj racionalno, otroke pa čustveno bolj prizadene in jim gre na jok, če je kdo ostal brez hiše ali stanovanja. Lahko ga usmerjamo, da kaj nariše, skupaj pogledamo, kaj se je že zgodilo na področju pomoči, kako se pomaga in kako lahko sam pomaga. Lahko kaj nariše, napiše, lahko stopi v stik s kakšno organizacijo, tudi z nami, in na ta način dobi povratno informacijo, kaj vse se je že naredilo za to skupino ljudi, s čimer dobi občutek, da ni vse katastrofa, ampak da obstaja velika velika skupina ljudi, ki tem beguncem pomaga.

Ko ste omenili Logatec, kaj opažate pri otrocih, kako močne travme imajo?
Stanje je zelo sveže in otroci še ne dojemajo celotne izkušnje. Strašno travmatizirane pa so njihove mamice. Prihajajo same, njihovi možje, partnerji, družine ostajajo, niti ne vedo, kje. Družine razpadajo. Ogromno je mamic z več otroki, ki ne utegnejo urediti niti vseh dokumentov, saj nimajo kje pustiti otroka. Seveda so zelo nezaupljive. Težko je, ko izgubiš polovico svoje družine in nato svojega otroka prepustiš nekomu, ki ga ne poznaš. Tam se posvečajo temu, da je občutek varnosti čim večji, da je tudi za otroke čim bolj prijetno vzdušje. Starejši otroci se zavedajo situacije, mlajši pa niti ne v takšni meri. Veliko bolj travmatizirane trenutno so mame, ki potrebujejo tudi psihološko podporo, da zmorejo celotno situacijo same obvladovati.