4,7 milijona ljudi te 60-milijonske države živi pod pragom revščine, kar pomeni, da nimajo dovolj denarja za nakup najosnovnejših dobrin. Nezaposlenost v Italiji je na 10,8-odstotni ravni, na jugu države pa kar na 18,3-odstotni, še huje je med mladimi, med katerimi je nezaposlenih skoraj polovica (46,6 odstotka).

Mladi so najbolj izpostavljeni, saj vlada le okoli štiri odstotke socialnih sredstev namenja mlajšim od 40 let, medtem ko 77 odstotkov teh gre za starejše od 65.

Zaradi tega upokojenci igrajo vedno pomembnejšo vlogo v italijanskih gospodinjstvih. Statistična agencija Istat navaja, da navzočnost upokojenca v ranljivem gospodinjstvu za polovico zmanjša možnost zdrsa pod prag revščine.

Na plečih svoje 89-letne matere živi tudi 53-letni Roberto Biondi s svojim 24-letnim sinom. Čeprav ima mati Alzheimerjevo bolezen in Roberta ne prepozna več, njenih 800 evrov pokojnine pokrije najnujnejše stroške.

"Ne vem, kako bom živel, ko umre," priznava Biondi, ki je nekoč imel prodajalno z oblačili, a jo je med gospodarsko krizo leta 2008 moral zapreti, nato pa ni mogel najti druge zaposlitve. Njegov sin medtem že načrtuje odhod v London, medtem ko se je njegova sestra pred tremi leti preselila v Glasgow, kjer dela v McDonaldsu.

Množično odseljevanje
Zaradi naraščanja brezposelnosti in vedno manj gospodarskih priložnosti so številni Italijani domovino zapustili, med letoma 2006 in 2017 se je število v tujini živečih Italijanov povzpelo s treh na pet milijonov. Medtem ko si je večina evropskih držav opomogla od finančne krize leta 2008, se je število revnih v Italiji odtlej povzpelo za tri milijone. Za primerjavo, na Poljskem je v istem obdobju 3,3 milijona ljudi izplavalo iz primeža revščine.

Slabe gospodarske napovedi se poznajo tudi na rodnosti, Italijanom se je leta 2016 rodilo 373.075 otrok, kar je 22-odstotno znižanje v primerjavi z letom 2008.

Grossi: "Rim je poln brezdomcev"
Številni niso več zmožni plačevati najemnin. 48-letna Angela Grossi s svojima sinovoma, starima 12 in 14 let, od lanskega avgusta živi v šotorih pod obokom cerkve, le kilometer stran od italijanskega parlamenta. "Rim je poln ljudi, ki spijo pod arkadami, na ulicah, pod mostovi - vendar jih niče ne pogleda, nikomur ni mar," je dejala Grossijeva. S sinovoma so po izgubi stanovanja prva tri leta skupaj s še 60 drugimi družinami živeli v nenaseljeni zgradbi, vendar so jih oblasti avgusta lani izgnale.

Stanovanjska družba Federcasa ocenjuje, da je kar 49.000 javnih zgradb nezakonito poseljenih. Nezakonito naseljevanje v zapuščene zgradbe je v veliki meri sicer povezano tudi s prihodom 600.000 prebežnikov v zadnjih štirih letih. Kar 89 odstotkov skvotov je v južni in osrednji Italiji, ki ju je finančna kriza najhuje prizadela.

Italijanska vlada trdi, da je najhuje mimo, in poudarja 14 zaporednih četrtletij gospodarske rasti, vendar prebivalci tega ne čutijo, kar se odraža tudi na volilni podpori netradicionalnim političnim strankam, kot sta populistično Gibanje petih zvezd ali protiprebežniška Severna liga.

Velike strankarske obljube
Pred volitvami 4. marca volivci ankete največ podpore pripisujejo Gibanju petih zvezd, ki obljublja osnovni dohodek 780 evrov za vse revne. Med združenji najbolje kaže desnosredinski koaliciji pod vodstvom Silvia Berlusconija, ki sicer na volitvah ne sme kandidirati. Koalicija obljublja podvojitev minimalne pokojnine na kar tisoč evrov in zgodnejše upokojevanje. Vladajoča levosredinska koalicija pod vodstvom Mattea Renzija obljublja dvig pokojnin na 750 evrov in dodatnih 400 evrov mesečno otroškega dodatka.

Analitiki svarijo, da Italija tega denarja preprosto nima. Italijansko gospodarstvo je leta 2018 še vedno za šest odstotkov manjše, kot je bilo leta 2008, rast pa onemogočajo velik državni dolg, počasen pravosodni sistem in dušeča birokracija. Gospodarstva znotraj evrskega območja so medtem v istem obdobju povprečno zrasla za pet odstotkov.

"Reven sem. Tega me ni sram priznati, v Italiji je še mnogo več takšnih, kot sem jaz. Ta država ne deluje," je za Reuters še povedal Roberto Biondi.