Država se je znašla v primežu hude krize, kar se odraža na ulicah glavnega mesta Caracas in manjših mest, kjer množice že več kot en mesec zahtevajo odstop predsednika države Nicolasa Madura, pri tem pa večkrat pride do nasilja. V spopadih je umrlo že vsaj 39 ljudi, okoli 700 je bilo ranjenih, skoraj 2.000 protestnikov so varnostne sile zaprle.

Nekoč najbogatejša država v Južni Ameriki tone vse globlje, zato protestniki zahtevajo gospodarske in politične reforme. Čeprav ima Venezuela večje zaloge nafte kot Savdska Arabija, ljudje več ur v vrstah stojijo za osnovne življenjske potrebščine, na ulicah je vse več kriminala, bolnišnice nimajo več nujnih pripomočkov, kot so plastične rokavice in milo, primanjkuje tudi antibiotikov, ni mogoče več dobiti niti nadomestnega mleka za dojenčke.

Maduro nima Chavezove karizme
Venezuela je politično razdeljena. V prvo skupino sodijo t. i. chavisti, ki podpirajo levičarsko ideologijo, slonečo na načelih borca za neodvisnost od Španije Simona Bolivarja, in socialni program nekdanjega predsednika Huga Chaveza, ki ga danes izvaja njegov naslednik Nicolas Maduro. Na drugi strani so vladni nasprotniki, ki si bolj kot vse drugo želijo, da bi se po 18 letih Združena socialistična stranka (PSUV) umaknila z oblasti, pojasnjuje BBC.

Potem ko je karizmatični Chavez leta 2013 izgubil boj z rakom, je na predsedniških volitvah Maduro, ki ga je Chavez sam izbral, za las premagal opozicijskega kandidata Henriqueja Caprilesa in obljubil nadaljevanje Chavezove politike. Chavez je velike zaslužke od prodaje nafte namenil za najrevnejši sloj prebivalstva in vsaj nekoliko zabrisal razlike med sloji. A Maduru ni uspelo navdušiti ljudi tako kot njegovemu predhodniku, poleg tega pa so državo močno udarile po žepu vse nižje cene nafte.

Prav nafta namreč prispeva kar 95 odstotkov dohodkov v venezuelski BDP. Ob Chavezovi smrti leta 2013 so bile cene nafte izjemne, več kot 100 dolarjev za 159-litrski sod, tako da je lahko prihodke v letih pred tem usmeril v izobraževanje in infrastrukturne projekte, pred volitvami je celo sam kupoval hladilnike ter hrano svojim potencialnim volivcem. Njegova vlada je obenem nacionalizirala naftne ploščadi, telekomunikacijska podjetja in banke, kar je mnoge prisililo k umiku iz države, piše Fox News.

Odplačevanje dolga namesto zagotavljanje materialnih potrebščin
Chavez, ki je poskrbel za veliko zapomljivih izjav, med drugimi je nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha imenoval "hudič", je na kratki rok z državnim denarjem mnogim revežem pomagal, na dolgi rok pa je domača naftna industrija imela vse manj dohodkov, kar je "začelo ubijati kokoš, ki nese zlata jajca", je za New York Times dejal novinar Nicholas Casey. Tako sta rasla Madurova avtoritarnost in omejevanje demokracije, poleg tega pa je še nafta postajala vse cenejša. Danes se tako giblje pri okoli 46 dolarjih za 159-litrski sod. "Če bi se cena nafte obdržala pri 100 dolarjih, pogovora o krizi v Venezueli ne bi bilo," je za NBC dejala Shannon K. O'Neil, strokovnjakinja za Latinsko Ameriko.

Strokovnjaki presojajo, da je Maduro v obdobju padanja cen nafte naredil ključno napako – namesto da bi zagotovil zadostne količine hrane in zdravil za državljane, je s prihodki od nafte odplačeval mednarodni dolg države. Položaj se je tako le še slabšal, danes je država v močno rdečih številkah. Problem ni le globoka recesija, ampak tudi hiperinflacija, saj so cene v državi lani skočile kar za 800 odstotkov, po napovedih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) pa bi se lahko do konca leta dvignile celo za 2.200 odstotkov. Gospodarstvo se je v letu 2016 skrčilo za 18,6 odstotkov.

V Španijo prišlo več Venezuelcev kot Sircev
Uradni Caracas od leta 2015 ne objavlja več uradnih podatkov o gospodarskih kazalcih, z IMF-om je država zadnjič sodelovala leta 2004, zato je resnično stanje težko preveriti. Pri Financial Timesu so naredili analizo, ki so jo sklenili s pričakovanjem, "da bo Venezuela ostala v globoki recesiji, saj je malo verjetno, da bi se država lotila nujnih strukturnih reform". Obenem so spomnili na Madurovo izjavo z začetka aprila, ko je dejal: "Letos pričakujemo novo, postnaftno gospodarstvo. Od leta 2017 naprej se bo za nas začela nova era. Gradimo novo gospodarstvo s trdnimi temelji na podeželju."

A številke Financial Timesa kažejo popolnoma drugačno stanje. Mnogo Venezuelcev zapušča državo, večina si za svoj cilj izbere Španijo ali ZDA. V Španiji so januarja prejeli rekordno število prošenj za azil Venezuelcev, ki je celo preseglo število prošenj sirskih prebežnikov. Lani je v Španijo prišlo skoraj 4.000 Venezuelcev, kar predstavlja kar četrtino vseh novih azilantov v državi. A to so le prosilci za azil, ki trdijo, da bežijo zaradi rasnih, verskih in političnih vzrokov, skupno število venezuelskih migrantov je po ocenah dvakrat večje. Podobno je stanje v ZDA, saj venezuelske prošnje za azil predstavljajo že 23 odstotkov vseh.

Rekordno krčenje gospodarstva
Zaradi naštetega ni presenetljivo, da so mnoga tuja podjetja prekinila naložbe v državo, nekatera, kot je na primer General Motors, pa so začasno ustavila proizvodnjo, potem ko so eno izmed njihovih tovarn zasegle krajevne oblasti. Neposredne neto ameriške naložbe v Venezuelo so bile od zgodnjih 90. let leta 2016 prvič negativne. Da bi dobila denar, se je venezuelska vlada zatekla k zunanjim rezervam, ki so padle na okoli 10 milijard dolarjev, v primerjavi s 30
milijardami leta 2013.

Ocene glede stopnje inflacije se razlikujejo in se gibljejo med 350 in 2.200 odstotki. Tudi ocene rasti se spreminjajo od -7 do 1,1 odstotka. Po podatkih IMF-ja se bo BDP leta 2017 zmanjšal za 7,4 odstotke, kar pomeni, da se bo gospodarstvo države od leta 2013 skrčilo kar za okoli 30 odstotkov. To predstavlja eno največjih krčenj v miroljubnem času po drugi svetovni vojni. Država, ki je imela leta 1980 najvišji BPD v Latinski Ameriki, zdaj po tem kazalcu ne sodi več niti med deseterico, njeno gospodarstvo je že manjše od kolumbijskega, čilskega ali perujskega.

"Državi grozi gospodarski polom brez primere, krivec za to pa je slabo politično upravljanje v povezavi z nizko ceno nafte," je dejal strokovnjak za Venezuelo Jean-Philippe Pourcelot za Financial Times. Svetovna banka je v poročilu zapisala: "Nadzorovane cene, omejitve pri dostopu do tujih valut ter nezmožnost zasebnega sektorja pri zagotavljanju osnovnih stvari so prispevali k eni najvišjih stopenj inflacije na svetu. To pomeni, da Venezuelci vsak dan za svoj denar dobijo manj dobrin in storitev."

Maduro želi ustavo, ne novih volitev
Protestniki – mnogi so se znašli na robu preživetja –, za takšne razmere krivijo Madura. Njihove zahteve, ki jih skušajo doseči na ulici, bi lahko strnili v štiri točke – izvedbo splošnih volitev do konca leta, umik sodnikov vrhovnega sodišča, ki so marca razglasili, da prevzemajo pristojnosti nacionalne skupščine, v kateri ima večino opozicija, izpustitev političnih zapornikov in oblikovanje humanitarnega koridorja, ki bi omogočil dostavo najnujnejših zdravil v bolnišnice.

Omenjeno odločitev vrhovnega sodišča so zaradi ogorčenja množic sodniki čez tri dni preklicali, a je vseeno dala protestnikom nov zagon. Opozicija je namreč opozorila, da takšna poteza pomeni nespoštovanje načela delitve oblasti in še korak bliže avtoritarni vladi Nicolasa Madura. Sodišče je pojasnilo, da je nacionalni skupščini vzelo pooblastila, ker poslanci v preteklosti niso upoštevali nekaterih njihovih odločitev.

Opozicijo oblast obtožuje poskusa udara
Maduro se tudi ne želi ukloniti zahtevam za razpis predsedniških volitev. Namesto tega je napovedal oblikovanje ustavne skupščine, ki bo spisala novo ustavo, s katero bodo po njegovih besedah "nevtralizirali opozicijo in zatrli načrtovalce državnega udara, s tem pa bo v državi zavladal mir". Maduro namreč ves čas trdi, da opozicija skuša nezakonito vreči z oblasti njegovo zakonito izvoljeno vlado, za težave pa krivi "gospodarsko vojno, ki poteka proti njegovi državi".

Opozicija je bila nad njegovo potezo za oblikovanje nove ustave ogorčena, saj so Madurovi nasprotniki prepričani, da gre le za način, da se odloži razpis regionalnih in predsedniških volitev, bojijo pa se tudi, da bo nova ustava oslabila moč nacionalne skupščine. Njen predsednik Julio Borges je tako izjavil, da je pisanje nove ustave le "prevara za venezuelsko ljudstvo, v ozadju pa se demokraciji zadaja smrtni udarec".

Kaj sledi?
Umiritvi razmer ni videti konca. Na eni strani študenti, gospodinje in upokojenci, združeni na ulicah, na drugi varnostne sile, oborožene s solzivcem in vodnimi topovi. "Mnogi, tisti, ki so imeli kam iti, so že pobegnili iz države. Nekateri pa smo ostali in nadaljujemo boj. Borimo se za svobodne in poštene volitve, želimo obnoviti demokracijo," je za NBC dejal 51-letni prebivalec Caracasa, ki zaradi lastne varnosti ni želel biti imenovan.

Gustavo Arnavat, strokovnjak s Središča za strateške in mednarodne študije v Washingtonu, napoveduje: "Razmere so pripeljale do politične, gospodarske in ustavne krize, zato je država že nevarno blizu popolnemu razpadu sistema. Dokler se gospodarska kriza in trpljenje ljudi ne bosta ustavila, politična rešitev pa ne bo dosežena, se bodo zadeve še slabšale."

Jennifer McCoy, profesorica na univerzi Georgia, pa je opozorila na vlogo vojske: "Kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ni odvisno le od ljudi na ulicah, ampak tudi od vojske, če bo še naprej podpirala Madurovo vladavino in kako velik bo pritisk iz tujine. Trenutno se kriza le počasi razpleta, zato bi se lahko takšno stanje ohranjalo še kar nekaj časa, lahko pa pride do kakšnega velikega premika tudi le v nekaj urah."