Zdaj ga je nazadnje le objavil The Nation, ki se je v preteklosti sicer tudi bal izrekati preveč glasne kritike na račun Izraela.

Da so Izraelci izjemno nestrpni do na tisoče afriških pribežnikov in priseljencev, ki prihajajo v državo prek Egipta v iskanju boljšega življenja, je znano že dalj časa.
Širši javnosti manj znano pa je, da je rasizem dosegel tako šokantne in ogromne razsežnosti, kot pokaže kratki film. Ta razodene, da fenomen nikakor ni obroben, ampak da rasizem podžigajo in podpihujejo celo najvišji izraelski politiki, ki afriške priseljence naravnost označujejo za "rakavo rano".

Ali kot je lani zapisal International Business Times: "Ti temnopolti priseljenci z žalostnimi zgodbami vzbujajo le malo simpatij med Izraelci, ki na njih gledajo kot na nezakonite vsiljivce in prisklednike, ki bodo nazadnje konkurirali za delovna mesta, s tem pa poganjali plače navzdol, izčrpavali soseske in nastanitve, prispevali k porastu kriminala in k nezaželenemu prirastu izraelske majhne 8-milijonske populacije."

Preklic
11-minutni film z naslovom Izraelski novi rasizem: Preganjanje afriških priseljencev v Sveti deželi si je v zadnjih dveh dneh ogledalo že 165.000 ljudi.

"Prosili so me, naj posnamem nekaj za New York Timesove 'op docs', novo sekcijo na njihovi spletni strani, ki objavlja kratke videodokumentarce," razlaga Blumenthal. "Znan sem po kratkih dokumentarnih filmčkih o ameriški desnici in ekstremizmu v Izraelu. Najeli so me, da jim posnamem video. Ko pa ga nisem poslal pravočasno, so me poklicali, da ga potrebujejo. Zato sem jim poslal video, ki sem ga posnel s kolegom Davidom Sheenom, izraelskim novinarjem, ki pokriva razmere nejudovskih Afričanov v Izraelu bolj obsežno kot kateri koli drug novinar na svetu."

Težave tudi s knjigo
Blumenthal in Sheen sta film sestavila iz šokantnih posnetkov pogromov na afriške skupnosti v Tel Avivu in intervjujev z aktivisti za človekove pravice. "Zdelo se mi je, da je dobro narejen dokumentarec o položaju, s katerim je seznanjenih le malo Američanov. Vključila sva tudi analize. Film sva prikrojila v slogu NY Timesa, a je bil, seveda, zavrnjen brez razlage. Film sem poslal nekaterim večjim spletnim stranem, pa mi niso niti odgovorile, pa čeprav so me v preteklosti pogosto najemale za pisanje člankov," pove Blumenthal, sicer avtor knjižne uspešnice Republikanska Gomora (2009).

Blumenthal pa ni imel težav samo z omenjenim filmom, ampak tudi s svojo najnovejšo knjigo, ki razkriva temne plati Izraela, Goljat: Življenje in groza v Izraelu (Goliath: Life and Loathing in Greater Israel), ki, podobno kot film, ponuja brezkompromisen in pogumen pogled na rasistično realnost Izraela, o kateri v ameriških "mainstream" medijih ne želijo poročati.

"Ponosna, da sem rasistka"
V dokumentarnem filmu med drugim vidimo tudi še neobjavljeni intervju z Michaelom Ben-Arijem, enim najzloglasnejših protiafriških rasistov v Izraelu in do letos poslancem izraelskega parlamenta, ki se sprašuje, kako lahko kdo obsoja izgon priseljencev, saj da se samo "vračajo domov" in da se bo sicer Izrael spremenil v državo priseljencev, kar da bo pomenilo konec Izraela. Ben-Ari ima sicer dolgo zgodovino podžiganja rasizma in sovraštva proti Palestincem in kristjanom.

Film se odpre s posnetki protestov proti priseljencem. "Pred svojo hišo vidim sranje, pljunke in psihopate, ki samo čakajo na to, da me umorijo, lahko jim vidite v očeh!" kriči protestnica na posnetku. "A nihče nam ne verjame, češ da smo rasisti. Rasisti smo, ker skušamo ohraniti svoja življenja in svoje duševno zdravje. Zato sem ponosna, da sem rasistka. In naša pravica je biti rasist!" Spet drugi pa: "Spokaj nazaj v Sudan, pa reši svojo državo!" In: "Nataknil te bom na kol, gnusiš se mi!"

Vlada v prvih bojnih vrstah
In vladni predstavnik, zadolžen za obravnavo priseljencev? V posnetku iz maja lani vidimo izraelskega podpremiera Elija Yishaia, kako zahteva njihov izgon. "Če mi dajo na razpolago vsa orodja - za kar se zavzemam -, v manj kot letu dni v državi Izrael ne bo ostal niti en sam priseljenec več," pove odločno. "Muslimani, ki prihajajo sem, ne verjamejo niti tega, da ta država pripada nam, belemu človeku."
Yishai soseske Tel Aviva, kjer so se naselili Afričani, opisuje kot "izraelski koš za smeti", pred časom pa je tudi dejal, da "z aidsom okuženi priseljenci posiljujejo Izraelke". Naj ob tem še dodamo, da je Yishai v istem intervjuju za dnevnik Maariv rekel tudi: "Ni je te države, ki bi bila tako občutljiva na človekove pravice, kot mi."

Novembra lani so bili protesti proti priseljencem v Tel Avivu še posebej nasilni in nazadnje se je vse skupaj končalo z metanjem molotovk v stanovanja Afričanov in vandalizmom nad trgovinami, v katerih kupujejo. Protestov so se udeležili tudi trije poslanci, ki so občinstvo nagovorili z ognjevitimi protipriseljenskimi govori. Da priseljenci predstavljajo grožnjo Izraelu, se strinja tudi izraelski premier Benjamin Netanyahu, ki je lani odredil deportacijo 25.000 priseljencev nazaj v afriške države, od koder so prišli.
Največji center za pridržanje Afričanov v Negevu se, ironično, imenuje Mesto narodov (Ir Amim), na meji z Egiptom pa so Izraelci zgradili več sto kilometrov dolgo ograjo, ki jih je stala najmanj 320 milijonov evrov.
Po podatkih State Departmenta je Izrael leta 2011 prejel 4.603 prošenj za azil, odobril pa je le eno. Izraelu zakon o preprečevanju infiltracije, prvotno namenjen preprečevanju vrnitve okoli 750.000 palestinskih beguncev iz leta 1948 na svoje domove v Izraelu, omogoča, da vse, ki so nezakonito prečkali mejo, zapre za tri leta v centre za pridržanje, državljani t. i. sovražnih držav, kot je denimo Sudan, pa so lahko zaprti celo neomejeno.