Kakšne vrste vojaških letal obstajajo, kako poteka urjenje pilotov, kakšna letala je imela nekdanja jugoslovanska vojska in še kakšno vprašanje smo postavili upokojenemu brigadirju pilotu Žunkoviču, za katerim je dolga in bogata kariera.

Lahko, prosim, na kratko opišete, kakšne vrste vojaških letal sploh obstajajo?
Vojaška letala lahko delimo na šolska, šolska bojna in bojna letala. Med bojna letala štejemo izvidniška letala (kot npr. SR 71 Black Bird – Črna ptica), letala za podporo bojnim enotam na zemlji (kot npr A – 10 ali SU 25), lovska letala (namenjena izključno za nadzor zračnega prostora, prestrezanje in zračni boj – to so bila letala prvih generacij F in MiG) ter večnamenska bojna letala, ki lahko ob osnovni nalogi letala npr. zračnega boja opravljajo tudi naloge ognjene podpore iz zraka. Pred desetletjem se je za ta letala uporabljal izraz lovsko-bombniška letala, danes vse več govorimo o večnamenskih letalih. V to skupino sodijo vsa znana letala kot MiG-29, MiG-31, Su 27 in njegove izvedenke, F 15 A/B in C/D, F-16 C/D (različne serije letal), tudi F 18, F 22 in Eurofighter. Druga skupina bojnih letal so bombniki (v zgodovini je verjetno najbolj znana Leteča trdnjava, pa B-52, B-1, B-2 ...).

Posebna skupina bojnih letal so transportna letala (namenjena prevozu ljudi in opreme, desantiranju vojaških enot itn.), ki jih pa spet lahko delimo na lahka, srednja in težka (največje je An 225, znani sta še Airbusova beluga, C 5 Galaxy, C 17) ali pa letala za taktični in strateški transport.

Pri različnih merilih delitve letal ne gre pozabiti na tehnologijo Stealth, tako spet lahko govorimo o »vidnih« in »nevidnih« letalih. Teh mogočih delitev je seveda še veliko več.

Kakšna letala ima Slovenska vojska?
Slovenska vojska (SV) uporablja šolska letala Zlin-242 L in Zlin-143 za selekcijo pilotov in njihovo osnovno šolanje ter letala Pilatus PC-9 za nadaljnje šolanje pilotov letal. Ob 2 Pilatusovih PC 6 Porterjih uporablja tudi lahko transportno letalo Turbolet L-410. Transportne zmogljivosti takšne flote so zelo omejene in nujno je povečanje srednjih transportnih zmogljivosti SV.

Kako poteka urjenje za vojaškega pilota?
Skoraj vsako vojaško letalstvo ima svoj sistem šolanja. Tudi znotraj Nata ne obstaja predpisani način šolanja, obstajajo pa standardi, izraženi v predpisanih znanjih, pooblastilih in zaželenih urah naleta, ki jih piloti po šolanju morajo izpolnjevati ali doseči. SV običajno štipendira študente Strojne fakultete, smer letalstvo, na ljubljanski univerzi in izmed njih išče kandidate za pilote. Kandidate za pilote je zaposlovala tudi iz letalskih klubov – seveda ob izpolnjenih vseh drugih pogojih, ki jih ta poklic in vojaški častniški čin zahtevata.

Osnovno šolanje se izvaja na letalih Zlin, po končanem osnovnem letalskem šolanju pa sledi nadaljevanje šolanja na letalu Pilatus ali šolskem helikopterju Bell 206.

Omeniti moram to, da vojaško letalsko urjenje ni nikoli končano. Naučiš se leteti sam, nato se naučiš leteti v skupini po dva, po tri in štiri ter več, potem se uriš za uporabo oborožitve in opreme sam nato v skupini, nadaljuješ z letenjem v oblakih in ponoči – po več ali manj podobnih elementih usposabljanja. Stopnic je še veliko več.

Kakšna letala je imela jugoslovanska vojska? Kako se je potem razdelilo med države letalstvo? Kakšen ugled so slovenski piloti uživali v jugoslovanski armadi?

Jugoslovansko vojaško letalstvo je imelo skoraj vse vrste letal in helikopterjev, nekaj domače in nekaj tuje (tako vzhodne kot zahodne) izdelave. Težkih transportnih letal in strateških bombnikov letalstvo ni imelo. Številke in vrste letal ter njihove taktične in tehnične lastnosti so znane večini ljubiteljev letalstva, dosegljive na spletnih straneh, in jih ne bi ponavljal. Razvoj tega letalstva se je začel v 2. sv. vojni na ruskih, ameriških in angleških letalih, kar je zagotavljalo razvoj letalskega znanja, ki je v posameznih večjih jugoslovanskih mestih obstajal že pred to vojno. Center razvoja vojaškega letalstva je bil v vojaških in civilnih podjetjih, šolah in zavodih okrog Beograda, Sarajeva in v nekaterih letalskih tovarnah, ki so jih zvezne oblasti krepko podpirale (Soko Mostar, Utva Pančevo ...).

Razvoj letalstva, letala in njihova oprema vse do sedemdesetih let niso zaostajali za razvitimi vojaškimi letalstvi, po tem obdobju pa se je začelo nazadovanje ali bolje rečeno počivanje na lovorikah doseženega. Predvsem komponente elektronskega bojevanja in opreme in oborožitve letal niso sledili svetovnemu razvoju (po mojem mnenju je bilo jugoslovansko letalstvo za to še najmanj krivo).

Delitve tega letalstva med države, nastale na območju nekdanje Jugoslavije ni bilo. Slovenci smo »ukradli« en helikopter, Hrvati nekaj letal (piloti so preleteli na drugo stran), nekaj letalstva je ostalo v Udbini in Banjaluki, nekaj malega v Podgorici, Makedonija ni dobila nič. Večina letalstva je ostala v Srbiji, del tega letalstva je moral biti onesposobljen po daytonskem sporazumu, del ga je uničen ali poškodovan v napadu na Jugoslavijo leta 1999, del je zastarel in manjši del je uničen v letalskih nesrečah.

Slovenci smo bili vedno bolj tehnično naravnani, pomorstvo in letalstvo smo imeli zmeraj radi. Letos mineva 100. obletnica prvega Rusjanovega poleta in od že od takrat smo zmeraj »zraven«. V jugoslovanskem letalstvu smo kot piloti uživali velik ugled zaradi temeljitosti, strokovnosti ter želje po dodatnih znanjih.

Dodati moram, da je jugoslovanska vojska imela kopensko vojsko, letalstvo in mornarico. Kopenska komponenta oboroženih sil ni nikoli preveč marala letalcev in pomorcev in zanimivo je, da se ta tradicija nadaljuje. Obiskal sem mnogo tujih vojska in tudi pri njih ni nič drugače. Znotraj vojska obstajajo popolnoma drugačne kulture posameznih zvrsti in rodov in nikomur ni uspelo tega odpraviti.

JNA je imela tudi lastna bojna in šolska letala (orli, galebi ...). Lahko, prosim, pojasnite poimenovanja. Koliko jih je bilo, kakšne vrste? Kdo jih je oblikoval? So se pri tem strokovnjaki naslonili na ruske ali ameriške modele letal?

Nazivi letal nastajajo iz podobnega razloga kot pri ladjah, lažje in lepše je govoriti ter lažje si je zapomniti npr. neko vrsto ptice kot suhe in neosebne črke in številke, ki nastajajo v projektnih birojih in tovarniških halah.

V Ikarusu (Zemun), Utvi (Pančevo) in Soku (Mostar) je nastalo preko 20 tipov različnih letal, nekateri kot Stršljen, Zolja, Matica so dobili svoja imena, večina ne in jih poznamo le po številkah, npr. 522, S-49. Predvsem so bila to šolska letala in njihovi prototipi, nekaj je bilo bojnih in šolskih bojnih, tudi reaktivnih letal. Oblikovali so jih projektni timi na podoben način, kot je oblikovanje potekalo na Vhodu ali Zahodu. Oblikovanje zrakoplovov po vsem svetu poteka na podlagi nekih zahtev in potreb naročnika in je seveda odvisno od materialnih in kadrovskih zmožnosti (znanja in izkušenj) naročnika in oblikovalca ter izdelovalca.

Večina jugoslovanskih letal je uporabljala motorje proizvajalca letalskih motorjev Royce Royce. Težko je trditi, kateri vpliv je prevladoval, prednost pri tehniki bi dal zahodnemu vplivu, pri uporabi merskih enot (instrumenti) pa Vzhodu. Nekateri zrakoplovi so narejeni po licenci – primer je helikopter Gazela.

Kako ocenjujete napredek vojaškega letalstva v tehničnem smislu? Kakšna so bila letala pred 30 leti in kakšna so zdaj?

V zadnjih desetletjih so napredovali predvsem sistemi upravljanja z letali – zrakoplovi. Računalniški sistemi so dopolnili in presegli zmogljivosti pilotov in zato postaja samo letenje manj težavno in veliko varnejše. Bistvenih, revolucionarnih napredkov pri sami aerodinamiki zrakoplovov ni, uvajanje usmerjevalcev potiska pri letalih (Su 27 kot eden od pionirjev tega razvoja) pa skupaj s sistemi upravljanja omogoča izvajanje še pred desetletji nepredstavljivih manevrov in letalskih akrobatskih figur, ki v vojaški letalski praksi niso dobile posebne uporabne vrednosti. Sistemi vodenja in upravljanja omogočajo opazovanje, analiziranje in ukrepanje na vsako odstopanje od načrtovanega ali ukrepanje ob vsaki domnevni grožnji. Tudi odločitev lahko sprejme računalniški program, lahko ponudi tudi nekaj različic ukrepanja. Morala in legitimnost ukrepanja sta v tem primeru seveda ločeni področji.

V teh desetletjih so v vseh sferah bojevanja in posebej v zračnem prostoru in vesolju (Airspace) napredovali sistemi komunikacij, upravljanja z oborožitvijo in opremo, ki lahko tudi z vgradnjo v starejše tipe letal (B 52, poznan iz letalskih ofenziv v Vietnamu, je izjemen primer stare platforme z novo opremo in oborožitvijo) nekajkrat poveča svojo bojno učinkovitost. Ogromen napredek sta dosegla tudi razvoj in uporaba brezpilotnih letal (in helikopterjev) pri katerih je dejansko edina omejitev uporabe v vojaške in prav tako civilne, gospodarske namena omejitev v napisanih zakonih in omejitev naše domišljije. Tehnika zmore več kot zmore človek. Npr., tehnično je mogoče iz zraka (in vesolja) opazovati več ali manj vsakega človeka, vozilo, objekt v določenem prostoru vsako sekundo in minuto vse dni v tednu, mesecu. Rekel bi, na srečo, pa obstajata tista časovna in kadrovska omejitev opazovalca, ki ni in nikoli ne bo v stanju analizirati vse na ta način pridobljene podatke.

Obstajajo in obstajala so različne doktrine uporabe letalstva. Tehnika je omogočila spremembo ali dopolnjevanje različnih letalskih doktrin, posledice tega razvoja so večja natančnost zadetkov in manj civilnih žrtev letalskih napadov. Nobena izmed doktrin pa ni dala zanesljivega odgovora letalskim teoretikom Doughetu in njegovim utemeljiteljem, ki trdijo, da je samo z letalstvom mogoče zmagati v vojni. Leta 1999 je Jugoslavija priznala poraz samo po letalskem bombardiranju – brez kopenske ofenzive, skoraj podobno je bilo v prvi zalivski vojni. Vendar ...

Vse države in vsi ljudje, ne glede na zavezništva ali združenja nismo deležni vseh prednosti tega revolucionarnega razvoja. Prepričan sem, da prihodnost človeštva pripada vesolju, vendar se bojim, da bodo naše naslednje generacije v podobnem, neenakem položaju do najrazvitejših in najmočnejših, ki nam bodo omejevali dostop v sicer brezmejno vesolje. Navsezadnje sem te stvari na svoje veliko presenečenje našel zapisane v strateških dokumentih nekaterih držav naših zaveznic.