Badalič, filozof in novinar, ki je med letoma 2008 in 2012 na terenu spremljal potek vojne v Afganistanu in Pakistanu, je svoje razumevanje konflikta, zelo drugačno od običajnih fraz "boja proti terorizmu in za demokracijo" strnil v knjigi Teror "trajne svobode". Z njim smo se pogovarjali o trenutnem položaju pod Hindukušem in razlogih zanj, o možnosti mirovnega procesa in o zakoreninjenosti stereotipiziranega zahodnega pogleda na regijo. In ne nazadnje tudi o tem, kako prebivalci regije vidijo - nas.

Zahodni pogled na regijo, ki jo obravnavate, je nekako omejen na predstavo o "krajih, kjer je vojna", in podkrepljen z idejo o spopadih dveh civilizacij. Če bi tako gledali na Afganistan in Pakistan, verjetno ne bi šli tja. Pa vendar – kakšen je bil prepad med pričakovanji in dejanskim stanjem?
Ko sem se odpravil v Afganistan in Pakistan, se nisem obremenjeval s predstavami, ki jih o teh dveh državah ustvarja "Zahod". Že na podlagi prejšnjih poti v države tako imenovanega tretjega sveta sem prišel do spoznanja, da to ni smiselno, ampak se je bolje zanesti na lastno izkustvo, ki si ga tam pridobimo prek stikov z lokalno populacijo. Tak pristop sem uporabil tudi v Afganistanu in Pakistanu, korak za korakom, leto za letom sem si prek pogovorov z domačini poskusil ustvariti sliko o tem, kaj se tam dogaja. Tako sem se tudi izognil temu razkoraku med pričakovanji, ki temeljijo na podobah "Zahoda", in tamkajšnjo dejansko situacijo.

Da še obrnem perspektivo - kakšen sprejem ste doživeli, koliko je lokalno prebivalstvo še pripravljeno zaupati zahodnjaku?
Navkljub vojni so me dejansko vsi ljudje, s katerimi sem prišel v stik tako v Afganistanu kot v Pakistanu, sprejeli izjemno gostoljubno. Ker so to večinsko muslimanske države, je gostoljubje že tradicionalno na zelo visoki ravni. V Pakistanu so me prijazno sprejeli vsi domačini, s katerimi sem govoril, na primer begunci, notranji razseljenci, predstavniki nevladnih organizacij in predstavniki protalibskih verskih strank. Prijazno so me sprejeli tudi talibski borci in njihovi podporniki. Podobno je bilo v Afganistanu, kjer nisem imel težav ne s civilisti ne s člani afganistanskega represivnega aparata. Nasilje in negostoljubje do zahodnjakov se pri delu tamkajšnje populacije pojavlja zgolj zaradi naše vpletenosti v vojno, ne pa, ker bi nas tam sovražili zaradi tega, ker smo zahodnjaki. Del nasilja pa je tudi posledica delovanja kriminalnih skupin, ki na primer ugrabljajo zahodnjake za to, da zaslužijo s podkupninami.
Pri opravljanju novinarskega dela se problem (ne)zaupanja pri domačinih pojavi zaradi tega, ker ob pripovedovanju svojih tragičnih zgodb ne vedo, kakšne posledice bo to imelo za njih. Civilisti, ki so postali žrtve bodisi okupacijske koalicije bodisi afganistanskega ali pakistanskega represivnega aparata, se velikokrat bojijo govoriti o tem, ker jih je strah, da se jim bodo zaradi tega člani teh represivnih aparatov maščevali. Civilisti, ki so bili žrtve talibskega nasilja, se bojijo govoriti o tem, ker jih je strah, da se jim bodo maščevali talibi. Poleg tega so bili številni sogovorniki, predvsem tisti, ki so na uporniški strani, nezaupljivi do mene, ker so mislili, da sem vohun, ki se skriva pod krinko novinarstva. A z večkratnimi obiski in postopno izgradnjo zaupanja je bilo mogoče vsaj deloma premagati te težave.
Tveganje je na vaših potovanjih na dnevnem redu vsak dan, celo Boštjan Videmšek pravi, da je včasih že "na robu blaznega". Kje, kako si torej postavite mejo? Kje je tista točka, ko si rečete, dovolj je, naprej ne grem?
Nikoli ni mogoče z gotovostjo vedeti, ali je neka lokacija dovolj varna za obisk. Edino, kar mi preostane, je, da poskusim tisto mejo postaviti tako, da ločim med prenevarnimi območji, kjer potekajo najhujši spopadi, in manj nevarnimi območji, kjer le občasno prihaja do napadov. Samostojen odhod na območja, kjer potekajo najhujši spopadi, bi bilo samomorilsko dejanje, ostala območja pa so navkljub občasnim nevarnostim vseeno dostopna.
Preden se odpravim na neko lokacijo, poskusim s pomočjo domačinov, predvsem s pomočjo lokalnih novinarjev, zbrati čim več informacij o varnostni situaciji na tisti lokaciji. Na ta način ni težko razbrati, katere so tiste lokacije, ki so prenevarne, da bi se tja odpravil samostojno; na primer, to so skoraj vse južne in vzhodne province v Afganistanu in plemenska območja v Pakistanu, tik ob meji z Afganistanom. Ker na tistih območjih divjajo hudi spopadi, se ve, da so za "zahodne" novinarje prenevarna za samostojno pot. Po drugi strani so se največja mesta, na primer Pešavar in Kveta v Pakistanu ter Kabul in Džalalabad v Afganistanu, izkazala za dovolj varna za obisk. Problem je v tem, da so tudi te "varne" lokacije občasno tarče napadov, na primer, samomorilskih bombnih napadov, strelskih obračunov, ugrabitev ... A ker je te napade nemogoče predvideti, se lahko zanesem le na upanje, da se ne bodo zgodili, ko bom kje v bližini. Še vedno se prepričujem, da je dejansko zelo malo možnosti, da se znajdem na neki lokaciji ravno v trenutku, ko tam pride do napada, na primer, da eksplodira bomba. Čeprav je res, da je zaradi napada z motociklom bombo, ki se je zgodil kakšnih 100 metrov stran od mene, ko sem se sprehajal po Kveti, to prepričevanje bolj jalovo. Veliko je torej odvisno tudi od naključij.

Lotiva se zdaj razmer pod Hindukušem. Kako močne so po vašem mnenju zdaj osrednje oblasti v Afganistanu, koliko države trenutno sploh obstaja?
Osrednja - recimo ji kolaborantska - oblast je najmočnejša predvsem na tistih območjih, kjer živijo etnične skupine, ki so se odločile, da stopijo na stran okupacijske koalicije. To so območja v centralnem delu Afganistana, kjer živijo Hazari, skrajni severni del, kjer živijo Uzbeki, in severovzhodni del, kjer živijo Tadžiki. Poleg tega kolaborantska oblast nadzoruje tudi vsa največja mesta in glavne transportne poti. A že pri nadzoru glavnih transportnih poti se zalomi, saj talibi tudi tam postavljajo svoje mobilne nadzorne točke. Problem je tudi v tem, da na območjih, kjer s svojimi milicami delujejo lokalni provladni gospodarji vojne, ti ne predstavljajo "države", ampak se zgolj borijo za svoje partikularne interese.
Po drugi strani je "država" skoraj povsem neobstoječa v južnih in vzhodnih provincah, kjer je odporniško gibanje najmočnejše, na primer v provincah Helmand, Kandahar, Oruzgan, Zabol, Host, Kunar ... Na tistih območjih je kolaborantska oblast povsem stisnjena v glavnih urbanih naseljih, podeželje pa v veliki meri nadzorujejo člani odporniškega gibanja.
Po drugi strani, koliko sploh lahko govorimo o suvereni državi, glede na to, da oborožene sile financirajo ZDA? Ali drugače, kaj bi se zgodilo, če bi ta podpora nehala prihajati?
Ker je Afganistan v zelo veliki meri odvisen od tuje pomoči, vojaške in finančne, zagotovo ni suverena država. Celoten afganistanski represivni aparat – vojska, policija, obveščevalna služba, lokalne provladne milice ... – je odvisen od tuje pomoči. Na primer, v obdobju 2001-2012 so ZDA, največji tuji donator, namenile nekaj več kot 50 milijard dolarjev podpore za razvoj afganistanskih represivnih sil. Po drugi strani afganistanska oblast uspe zbrati le mizerne vsote za svoj represivni aparat. Na primer, ko sem nekoč govoril z Zaherjem Azimijem, tiskovnim predstavnikom afganistanskega ministrstva za obrambo, mi je dejal, da je Afganistan v letu 2011 za svoj vojaški proračun prispeval le okrog 240 milijonov dolarjev lastnega denarja, medtem ko so v tistem letu ZDA za afganistansko vojsko in policijo prispevale kar okrog 11,6 milijarde dolarjev. Očitno je torej, da afganistansko "državo" trenutno v zelo veliki meri drži pokonci tuj denar, predvsem ameriški. Zaradi tega tudi ni pretirano trditi, da bi se ob umanjkanju te tuje podpore kolaborantska hišica iz kart porušila.
Ko sva že pri obstoju države. Zelo zanimiv poudarek v vaši knjigi je skoraj popoln medijski mrk v Afganistanu - nepristranskih medijev tako rekoč ni, vsak gospodar vojne si je omislil svojo televizijo. Koliko pregleda imajo običajni ljudje nad tem, kar se sploh dogaja?
Zagotovo imajo domačini dober pregled nad dogajanjem na lokalnih območjih, kjer živijo, vprašanje pa je, koliko in kaj vedo o dogajanju v drugih delih države. Ker so tamkajšnji mediji pod nadzorom predstavnikov kolaborantske "elite" in tujcev, je medijska podoba o stanju v državi povsem prevešena na stran te okupacijsko-kolaborantske naveze. Ne vem pa, v kolikšni meri domačinom uspe preseči to medijsko cenzuro in se prebiti do verodostojnejših informacij o stanju v državi.
Če se vrneva k izvoru težav. Vaša knjiga je zasnovana pretežno reportažno, pa vendar, da dobimo nekoliko širšo sliko, kakšni so po vašem mnenju interesi velesil v regiji? Potrebuje orožarska industrija tu svoj poligon, so morda glavni posli z opijem, s katerimi naj bi si roke mazala tudi Cia?Sodeč po tem, kam je stekla večina denarja, ki so ga ZDA porabile v Afganistanu, je tamkajšnja "vojna proti terorizmu" dejansko postala izgovor za hranjenje ameriške orožarske industrije. Če se ozremo na sredstva, ki so jih ZDA namenile za Afganistan, opazimo, da je bila velika večina sredstev porabljena za ameriško vojsko v Afganistanu. V letih 2001-2012 so ZDA porabile približno 557 milijard dolarjev za Afganistan, od katerih je bilo nekaj več kot 467 milijard porabljenih za ameriško vojsko, ki je nameščena v Afganistanu. Tako je bil "denar za Afganistan" dejansko namenjen ameriškim vojakom in ameriškim orožarskim korporacijam, ki oborožujejo ameriško vojsko, ne pa afganistanski populaciji. Še več, v omenjenem obdobju je bilo okrog 50 milijard dolarjev ameriškega davkoplačevalskega denarja namenjenih za vzpostavitev kolaborantskega represivnega aparata, del tega denarja pa se je ponovno stekel v ameriške korporacije, ki so opremile ta aparat.

Po drugi strani so v trgovino z opijem vpletene vse vojskujoče se strani – tako režimske kot uporniške sile. To je razvidno iz tega, da se makova polja nahajajo tako na območjih, ki jih nadzorujejo uporniške sile, kot tudi na območjih, ki so pod nadzorom režimskih sil. Ne vem, ali je v trgovino z drogo neposredno vpletena tudi Cia, dejstvo pa je, da so njihovi lokalni podizvajalci, predstavniki režima in provladni gospodarji vojne, aktivni v teh mafijskih poslih. To tematiko je težko raziskovati, ker je ravno zaradi vpletenosti režimskih sil to tabutema v Afganistanu. Dovoljeno je le trditi, da so v trgovino z drogo vpleteni talibi.
Koliko so Afganistanci in tudi Pakistanci v nekem smislu sami sebi najhujši sovražniki? Govorim seveda o notranjih, zlasti medetničnih nasprotjih, ki so med drugim pripeljala tudi do tega, da je del domačinov pripravljen stopiti v službo že omenjene "države", drugi pa zagovarjajo upor ...
Ta lokalna razklanost je eden izmed najžalostnejših vidikov vojne, saj od znotraj razkraja družbo, neti sovraštvo, ki bo trajalo še dolgo. V Afganistanu so se nekdanji vodilni člani Severnega zavezništva, v katerem so bile zbrane oborožene skupine, ki so zastopale tadžiško, uzbeško in hazarsko etnično skupnost, postavili pod okrilje okupacijske koalicije. Na ta način so stopili v boj proti odporniškemu gibanju, ki večinsko izhaja iz paštunske etnične skupine. Ta antagonizem, ki se je vzpostavil že sredi 90. let, okupacijska koalicija spretno izrablja že od invazije naprej, saj financira in oborožuje eno stran populacije, kolaborantsko stran, za boj proti njihovim rojakom. Podobna situacija je v Pakistanu, kjer ZDA finančno podpirajo pakistansko vojsko za to, da ta izvaja vojaške operacije proti svojim rojakom, članom pakistanskega uporniškega gibanja. Če k temu dodamo še občasne izbruhe sektaškega nasilja v Pakistanu, se lahko strinjamo z ugotovitvijo, da tudi domačini sami sebi povzročijo veliko gorja.
To žal ne pomeni nič dobrega za čas po odhodu okupacijske koalicije, kadar koli se bo to že zgodilo. Ti antagonizmi se bodo namreč nadaljevali. Tako kot se državljanska vojna izvaja že zdaj pod okupacijo, se bo zelo verjetno nadaljevala tudi po odhodu okupatorjev.
Domačim oblastem očitno niso pomembna niti življenja lastnih civilistov. Te dni so človekoljubne organizacije izdale dve novi poročili o napadih brezpilotnih letal, Washington Post pa je razkril, da jim pakistanska vlada sploh ne nasprotuje, temveč je dala ZDA proste roke. Kako je s tem? In kako je mogoče živeti z mislijo, da si lahko kadar koli razstreljen?
Glede na to, da pakistanska vlada in vojska nista storili ničesar konkretnega, da bi zaustavili napade ameriških brezpilotnih letal – na primer, da bi jih sklatili dol z bojnimi letali – je očitno, da napade po tihem podpirajo. Ta podpora napadom je bila prisotna tako v času Mušarafove diktature kot tudi kasneje, v času Gilanijeve vlade in zdaj pod Navazom Šarifom. Vsi so podajali izjave, da nasprotujejo napadom, ker v njih pobijajo civiliste in kršijo pakistansko teritorialno suverenost, a te izjave so bile le slepilni manever, ki naj bi prikril dejstvo, da niso pripravljeni storiti ničesar za zaustavitev napadov.
Glavni problem napadov z brezpilotnimi letali je, da terorizirajo vse ljudi, vse civiliste, ki živijo na območju, ki ga ta letala pokrivajo. Civilisti, ki nimajo nobene zveze s "terorizmom", so podvrženi terorju, ki ga brezpilotna letala sprožajo na ta način, da velikokrat pobijejo ravno civiliste, ne pa "teroristov", ki naj bi ogrožali ZDA. Poleg tega brezpilotna letala na nekaterih območjih terorizirajo civiliste tudi s tem, da so neprestano v zraku, 24 ur na dan, 7 dni na teden, s čimer ustrahujejo civiliste, ki nenehno živijo v strahu, da jih bo letalo pokončalo. Civilisti lahko vidijo nad seboj ta letala, lahko jih tudi slišijo, tako da se stalno zavedajo, da so lahko v nekem trenutku likvidirani. Ta teror je stalno prisoten. Na primer, ob letošnjem obisku Pakistana mi je eden izmed domačinov iz Severnega Vaziristana, plemenskega območja, kjer se izvaja največ teh napadov, povedal, kako se je ob letošnjem koncu ramazana zbralo celotno sorodstvo, in ko so odšli spat, so postelje postavili na različne konce posestva, ker so se bali, da bodo vsi hkrati pokončani, če jih zbombardira brezpilotno letalo, ki je v tistem trenutku letelo nad njimi.
Ko so se v Afganistan podali vojaki evropskih držav, tudi slovenski, je bilo pogosto slišati, da nihče noče v vojno, pač pa le urimo domače sile, jim pomagamo, da bodo stvari vzele v svoje roke. Kako gledate na to retoriko?
Glavni problem je, da smo vstopili v vojaško koalicijo, ki jo velik del afganistanskega prebivalstva, predvsem njen paštunski del, dojema kot okupacijsko koalicijo. Na ta način smo vstopili v vojno, v kateri podpiramo eno stran, kolaborantsko stran. Zato nismo neka dobrohotna sila, ki si želi miru, ampak sila, ki podpira en del populacije v boju proti drugemu delu populacije. Ne podpiramo torej boja proti "teroristom", ampak boj proti članom odporniškega gibanja, ki so se legitimno uprli okupatorjem.
V knjigi ste želeli dati glas najrazličnejšim skupinam, ki pogosto niso slišane, od pravkar rekrutiranih talibov do novopečenih vojakov, pa tudi politik(ant)om, dežurnim ideologom in zlasti običajnim ljudem. Precejšnja razlika od zahodnega poročanja o dogodkih, ki je pogosto omejeno na povzemanje dveh ali treh ameriških in britanskih tiskovnih agencij ...
Kot sem povedal že na začetku, hotel sem predvsem predstaviti zgodbe domačinov, ker se mi je zdelo, da bom na ta način ustvaril verodostojno sliko tamkajšnjega dogajanja. Tako je nastala zgodba, ki se v veliki meri razlikuje od zgodbe, ki nam jo skuša podati proameriška propagandna mašinerija. Na primer, tam, kjer proameriška propaganda v Afganistanu vidi "osvoboditelje" in "borce za demokracijo", domačini vidijo okupatorje; tam, kjer propaganda govori o nastajajočem "demokratičnem sistemu", domačini vidijo skorumpiran, mafijski režim, ki ga obvladujejo evro-ameriški kolaboranti, nekdanji gospodarji vojne; tam, kjer propaganda ustvarja iluzijo o "vojno proti terorizmu", domačini vidijo predvsem vojno proti civilistom, ki niso nikoli sodelovali v nobeni "teroristični" organizaciji. Problem "zahodnega" poročanja je velikokrat v tem, da preveč pozornosti posveča "zahodnim" vojaškim in političnim silam, ki delujejo v Afganistanu, kar pripelje do tega, da se ustvarja proameriška podoba Afganistana.
Ko gre za Afganistan in Pakistan, ne moremo mimo begunske problematike, in čeprav so evropskih politikov prav te dni polna usta velikih besed sočutja, se Evropa vse bolj zapira. Še eno področje, kjer smo odpovedali?
Že od časa sovjetske okupacije v 80. letih so begunci ena izmed najbolj tragičnih afganistanskih zgodb. V času vseh zaporednih afganistanskih vojn preteklih desetletij, od sovjetske do evro-ameriške okupacije, so milijoni beguncev poiskali zatočišče v drugih državah, predvsem v sosednjih državah, v Pakistanu in Iranu. V preteklih letih, v času evro-ameriške okupacije, so bili številni begunci dobesedno izgnani iz obeh omenjenih držav, tako da so se bili prisiljeni vrniti na vojno območje, v katerega se je ponovno spremenila njihova domovina. Evropa in ZDA so pri pomoči beguncem odpovedale, ker se trudijo predvsem trošiti denar za svoje vojaške kontingente v Afganistanu, ne pa za to, da bi storile kaj konkretnega za izboljšanje življenj vseh afganistanskih civilistov, vključno z begunci. Poleg tega Evropa in ZDA sprejmejo le majhno število beguncev znotraj svojih meja. Ker se je število spopadov v preteklih letih povečalo, se je povečalo tudi število afganistanskih državljank in državljanov, ki si želijo v ZDA in Evropo, a zanje so vrata skoraj vedno zaprta.
V zadnjem času se nekako zdi, da regija na Zahodu postaja popularna tema, zlasti s pomočjo popularne kulture. Romani Khaleda Hosseinija so zelo priljubljeno branje, prav tako smo imeli priložnost videti številne filme, od tipično hollywoodskih izdelkov do odličnega Kandaharja v režiji Mohsena Makhmalbafa. Nova tržna niša ali vendarle poskus, da bi Zahodu približali življenje v regiji? Najbrž oboje ...
Žal omenjenih del nisem prebral ali videl, tako da ne morem oceniti, kakšno sliko o Afganistanu podajajo. Zaradi evro-ameriške okupacije se je zanimanje za Afganistan pri nas zagotovo povečalo, zagotovo je nastala nova tržna niša za vse vrste del o Afganistanu, ne vem pa, kaj so k prikazu dejanskega stanja v Afganistanu prispevala dela, ki jih omenjate.
V dodatku k omenjenemu filmu je predstavljeno življenje v begunskem taborišču v Iranu, kjer majhnega dečka tuji novinar vpraša, kdo se bojuje v Afganistanu. "Amerika in talibi". "Pa imaš rad Ameriko?" "Ne." "Kaj pa talibe?" "Ne." Očitno torej izbira, kjer sta obe strani "slabši", če pod Ameriko razumemo tudi prodane domače oblasti. Obstaja tretja možnost izbire? Kako daleč je?
Tudi v pogovorih, ki sem jih v preteklih letih opravil v Afganistanu, sem velikokrat naletel na takšno pozicijo, kjer so domačini zavračali tako talibe kot člane okupacijske koalicije. To zavračanje je temeljilo na dejstvu, da so se domačini velikokrat počutili ujete v navzkrižne interese obeh vojskujočih se strani, ki sta skušali domačine z izsiljevanjem prisiliti, da se jim pridružijo. Tako so nekateri domačini postali žrtve talibskega in okupacijskega nasilja. Kako razrešiti to situacijo? Sodeč po pričakovanjih številnih domačinov, s katerimi sem govoril, bi se moralo uresničiti naslednje. Prvič, okupacijske sile se morajo dokončno umakniti iz Afganistana. Drugič, po odhodu tujih sil morajo predstavniki vseh etničnih skupin najti nek dogovor, kako živeti naprej. Ker talibi predstavljajo skoraj izključno paštunsko etnično skupino, niso pravi odgovor za celoten Afganistan, se pravi za nepaštunske province. Tiste paštunske province, kjer talibi imajo podporo, lahko živijo pod talibsko vladavino, če tako hočejo; tiste severne province, kjer živijo Uzbeki, Tadžiki in Hazari, pa naj živijo pod svojimi voditelji. A do tega dogovora bodo morali priti domačini sami, brez vpletanja okupatorjev. Res pa je, da zaenkrat kaže, da je tak dogovor še daleč, saj nezaupanje in sovraštvo med obema stranema, kolaborantsko in uporniško, bolj nakazuje na eskalacijo konflikta kot pa na zrelost, ki je potrebna za skupen dogovor.
Do konca prihodnjega leta naj bi se bojne operacije Nata končale, pomoč pri urjenju domačih sil pa bo ostala. Tuje vojaške prisotnosti še lep čas ne bo konec, ZDA bodo še naprej financirale domačo vojsko. Kaj po vašem mnenju lahko pričakujemo? Še večji kaos ali ...?
Dokler bodo okupacijske sile prisotne v Afganistanu, se bo vojna nadaljevala, upor se bo nadaljeval. Kot kaže, so talibi ob trenutnem delnem umikanju okupacijskih sil začutili, da prihaja njihov čas, in so povečali število napadov. Kot kažejo podatki o številu žrtev, se nasilje v zadnjem obdobju povečuje. V prvi polovici letošnjega leta se je število žrtev med civilisti v primerjavi z istim obdobjem lani povečalo. V preteklih letih se je neprestano povečevalo tudi število žrtev med člani afganistanskega represivnega aparata, predvsem policisti, ki so najlažje tarče za talibe. Na primer, v letu 2011 je bilo ubitih 1.400 policistov, v lanskem letu že 2.200, za letos še ni podatkov. Zaenkrat torej kaže, da vojne še ne bo konec.
Za konec, kako vidite svojo vlogo? Zdi se, da so včasih razkritja neetičnih, goljufivih, nehumanih ravnanj še imela neko težo, danes pa se zdi, da je prav v tem cinizem (in moč) velikih: vse našteto se lahko razkriva po mili volji, lahko se govori in piše o vsem, a učinka, posledic ni. Obstaja pot prek tega?
Glede na številne poskuse, s katerimi so se v preteklih letih člani okupacijske koalicije trudili prikriti svoje zločine, povzročene v "vojni proti terorju", je očitno, da "zahodne elite" niti približno ne pristajajo na to, da se ti zločini lahko razkrivajo po mili volji. Ravno nasprotno, številne grožnje in občasno nasilje nad novinarji, ki so jih izvajali bodisi člani okupacijske koalicije bodisi njihovi kolaboranti, priča o tem, da se "zahodne elite" trudijo prikriti te zločine, da lahko še naprej izvajajo svojo propagando o tem, da so oni pravična stran v boju, ki si prizadeva za demokracijo, svobodo, človekove pravice ... Res pa je, da je navkljub tem poskusom prikrivanja zločinov javno dostopnih že več kot dovolj verodostojnih, preverjenih podatkov, ki nam prikazujejo pravo sliko okupacije. Kako to, da tako razkrivanje ne sproži nobenega učinka? Bojim se, da smo preveč neobčutljivi za probleme, ki se dogajajo daleč stran od nas in nas neposredno ne zadevajo. Tudi če smo proti vojni in naši vojaški prisotnosti v Afganistanu, ne storimo ničesar, da bi se to spremenilo. Upam, da obstaja pot prek tega, čeprav sem – po pravici povedano – v zvezi s tem bolj pesimističen. Če se ozrem na evropsko imperialno zgodovino iz preteklih stoletij, se zdi, kot da je ta imperialna, morilska narava naša resnična narava. Zdi se, da je ta genocidni nagon, ki je nekoč poganjal ekspanzijo nekdanjih evropskih kolonialnih velesil po skoraj celotnem planetu, še vedno močnejši od naše želje, da bi živeli v skladu z nekimi višjimi, bolj humanimi standardi.