Tako pravi generalmajor Alojz Šteiner in v isti sapi dodaja, da to ne velja le za vojake, temveč žal tudi za milijone razseljenih in tiste, ki so se odločili, da ne bodo zapustili domov. Ob tem spomni, kako so julija 1914 številne vojake evropskih centralnih in antantnih sil pošiljali na fronto in jim obljubljali, da bodo do božiča že nazaj. "Res je, da niso govorili, kateri božič so imeli v mislih. Tako se je velika oziroma svetovna vojna po štirih letih približevala že petemu božiču, preden so ustavili sovražnosti in podpisali kapitulacijo poraženih sil. Vojna se je sicer končala, vojaških aktivnosti pa še lep čas ni bilo konec, saj so na nekaterih območjih kot spopadi za nacionalna ozemlja in revolucionarni spopadi oziroma spopadi s kontrarevolucijo, tudi v Ukrajini, trajali vse do leta 1924."

Vojna v Ukrajini oz. posebna operacija, kot ji pravijo v Rusiji, je v zadnjih mesecih postala stalna medijska zgodba, še ena, o kateri poročamo novinarji, četudi posledice vojne v čedalje večji meri na lastni koži občuti vse več Evropejcev. Dvig cen, inflacija, negotove razmere glede dobave plina oz. energetskih potreb … Vse to so posledice, ki jih prinaša vojna, ki ji ni videti konca. V zadnjih mesecih se je večkrat omenjala tudi možnost ruske uporabe jedrskega orožja, napadi nikakor ne pojenjajo, Zahod pošilja Ukrajini orožje in drugo pomoč ter vztraja, da ji bo stal ob strani, dokler bo potrebno. Negotovost je stalnica.

"Če bi se uresničila prva zamisel in različica specialne vojaške operacije, po kateri naj bi bilo vsega konec v 72 urah in bi ruski specialci, ki so pristali na letališču Hostomel, vdrli v prestolnico Kijev in polovili najvidnejše predstavnike ukrajinske oblasti ter v tednu ali dveh razorožili uporniške dele ukrajinske vojske, potem bi bila večina vojakov res kmalu doma," pojasnjuje Šteiner. Kot pravi, bi tak scenarij, ki je zelo podoben zasedbi Češkoslovaške leta 1968, pomenil, da vojne praktično ne bi bilo in bi Ukrajina ostala, tako kot pred 54 leti Češkoslovaška do konca hladne vojne v sovjetski, danes v ruski interesni sferi. "Pa so se zgodili Buča in Irpinj z brutalnim spopadom in poboji civilistov in Kijev je bil obranjen. Agresorske sile ga sicer niso zasedle, zaradi letalskih in raketnih napadov pa mu ni bilo niti malo prizanešeno."

Žilavost ukrajinske obrambe

V nasprotju s pričakovanji ruske strani je ukrajinska obramba prikazala veliko žilavost, pri uspešnem odbitju ruskih napadov pa veliko vlogo igra dobava orožja z Zahoda. "Ruske enote so, razen taktičnih in balističnih nuklearnih sil, sicer napadle s kombiniranimi vojaškimi udari iz štirih smeri, vendar se je ukrajinska obramba konsolidirala in po skoraj mesecu dni je bilo jasno, da Ukrajine ne bo možno zavzeti in premagati z na videz nepremagljivo rusko vojaško silo," pojasnjuje Šteiner.

Kolone beguncev

Medtem ko so vojaki bili srdite boje na fronti, smo opazovali kolone avtobusov z begunci, ki so zapuščali Ukrajino in se razkropili po evropskih državah, največ jih je na Poljskem, ne vedoč, kdaj se bodo lahko vrnili domov. "V tem delu vojne je število beguncev in razseljenih preseglo šest milijonov civilistov. Agresorska stran je marca spremenila strateški pristop in preusmerila vojaške zmogljivosti na ukrajinska območja, ki predstavljajo t. i. Novo Rusijo, kar lahko označujemo s tretjo podobo vojne. Postalo je jasno, da ne morejo zavzeti Kijeva in Harkova, pa tudi, da ne bodo prebili pri Mikolajevu in zasedli Odese. S tem je Ukrajina obranjena kot črnomorska država, z izgubo Mariupolja pa (vsaj začasno) iztisnjena z območij ob Azovskem morju."

Po prvem šoku ob začetku vojne se je število beguncev in razseljenih maja v primerjavi z začetnima mesecema nekoliko zmanjšalo, nekateri so se že vrnili domov, da bi branili domovino, a še vedno je bilo število Ukrajincev, ki so odšli v tujino, zelo visoko. Ukrajinska obramba se je ob pomoči Zahoda vse bolj krepila. "Po pol leta vojne in ob izdatni mednarodni vojaški pomoči Ukrajini je ta postopoma iz obrambnih položajev prehajala v ofenzivne akcije in začela napadati nasprotnikove sile ne le na zasedenih ozemljih, ampak tudi prek meja v Rusiji. Rusija si je močno prizadevala, da se znebi oznake agresorja in napadalca. S priključitvijo štirih zasedenih ukrajinskih regij (oblasti) k Rusiji in izvajanjem referendumov za priključitev je bilo jasno, da gre za osvajalsko vojno," ocenjuje pretekle dogodke Šteiner in dodaja, kako so Rusi razglašali, da ta območja branijo in jih bodo obranili za vsako ceno, četudi bo pri tem treba poseči po jedrskem orožju.

Poleg tega je ruska stran na teh območjih oktobra razglasila vojno stanje, v Rusiji pa razglasila delno mobilizacijo rezervistov za potrebe dodatne obrambe ruskih ozemelj. Vpoklicanih je bilo približno 300.000 vojakov, odzvalo pa se jih je 210.000.

Uničevanje energetske infrastrukture ima podobo mrazomora

S prihodom hladnejših mesecev so se okrepili ruski napadi na energetsko infrastrukturo. "Za peti obraz vojne so značilne omejene ofenzivne aktivnosti in uporaba orožja za delovanje z razdalje na obeh straneh. Ko k temu dodamo uporabo brezpilotnih letal in letalnikov ter raket za uničevanje energetske infrastrukture, pridemo do nove in v bistvu najbolj surove podobe te nesmiselne vojne," je jasen generalmajor. Kot pravi, ima intenzivno uničevanje energetske infrastrukture in infrastrukture za ogrevanje na širšem območju napadene države podobo mrazomora, pri katerem najbolj trpi civilno prebivalstvo in so na vsakodnevnih preizkušnjah javne službe.

Ob tem dodaja, da o tej peti pojavni obliki vojne mediji posredujejo več informacij kot o vojaških spopadih, velikokrat tudi samo z ene strani, ker informacij, kaj se dogaja na rusko zasedenih ozemljih, praktično ni. "Navedeno obenem pomeni, da to ni več vojna z vojaki, ampak s civilisti. Sploh je treba poudariti, da je informacijska dimenzija vojne tista, ki je vseh deset mesecev zelo izpostavljena in na preizkušnjah, saj se uporablja tako za motiviranje prebivalstva in vojakov, psihološko delovanje nanje in nasprotno stran ter zlasti za zavajanje glede resničnosti dogajanj ali dejstev."

Kako nazaj za pogajalsko mizo?

Pogajanja so zastala, ni videti, da bi lahko sprti strani v kratkem znova sedli za pogajalsko mizo in bi se na obzorju začela kazati možnost za mir. Kijev vztraja, da ne bo privolil v nobeno zemeljsko krnitev ter da se bodo Ukrajinci borili do končne zmage nad Rusi, ukrajinska stran pa zahteva tudi zagotovilo odškodnin za ruske napade in kazni za odgovorne za vojne zločine. Na drugi strani v Moskvi vztrajajo, da so pripravljeni na pogajanja in da zgolj branijo štiri regije (Lugansk, Doneck, Zaporožje in Herson), ki jih je Rusija enostransko priključila septembra, po izvedenih referendumih, ki jih mednarodna skupnost ne priznava. Ruska stran je oktobra poročala, da je z območij v Ukrajini, ki so jih zasedle ruske sile, v Rusijo skupno odšlo približno pet milijonov prebivalcev Donbasa in jugovzhodnih regij Herson in Zaporožje.

Bo vojne konec do konca prihodnjega leta?

Po skoraj desetih mesecih spopadov in preobratov je jasno, da letos vojne ne bo konec. Tudi generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je ravno včeraj izrazil pesimizem, da bi se vojna v Ukrajini lahko kmalu končala, a izrazil upanje, da se bo končala do konca prihodnjega leta.

"Nekateri odgovori so pogojeni s tem, da je treba zmagati, čeprav je jasno, da v tej vojni ni možno zmagati. Ukrajinska stran pogumno navaja, da bodo z osvobajanjem zasedenih in anketiranih ozemelj šli do konca. Ruska stran se poskuša konsolidirati in vzdržati v obrambi anektiranih ozemelj ter pripraviti za novi, tokrat dokončni pohod na Ukrajino. Obe napovedi sta ultimativni, v duhu zmage na eni in poraza na drugi strani," pravi Šteiner.

Ob tem sogovornik dodaja, da je tudi dejstvo, da mednarodnopravne in politične okoliščine niso naklonjene temu, da bi zaradi vojaškega poraza ene od strani lahko spreminjali meje, potrdili eksodus več kot deset milijonov civilnega prebivalstva in spreminjali lastniška razmerja milijonov izgnanih. "Poleg tega je že dolgo jasno, da tudi v tej vojni ni nedolžnih akterjev na straneh, ki se spopadajo, kot tudi na straneh podpornikov."

V zadnjih tednih so se močno okrepili napadi z brezpilotnimi letalniki. Kot pravi Šteiner, se je uporaba brezpilotnih letal in ultralahkih letalnikov (dronov) v tej vojni zelo povečala na obeh straneh. Na ruski zlasti po tem, ko so ukrajinske obrambne sile dobile več sredstev in sodobnejša protiletalska sredstva. Zdaj je klasičnih ruskih letalskih napadov manj, bistveno pa so Rusi povečali delovanje z brezpilotnimi letali in droni. Kot pojasnjuje, je običajna protiletalska obramba proti brezpilotnim letalom sicer lahko učinkovita, saj po informacijah ukrajinskega obrambnega ministrstva sestrelijo do 60 odstotkov napotenih. "Napadalec pa temu parira z večjo gostoto v naletu in tako dobivamo informacije o množični uporabi teh letalnikov. Proti brezpilotnim letalnikom, ki prav tako lahko nosijo eksplozivna telesa, s katerimi uničujejo elektroenergetsko in toplovodno infrastrukturo, pa je zračna obramba bistveno težja in učinkovitost proti rojem dronov močno omejena. Vojna dronov je tako v polnem razmahu in gotovo ne bo ponehala še nekaj mesecev oziroma do konca sedanjega pozicijskega razporeda nasprotujočih si vojska."

Pred vrati je zima. Na vprašanje, kaj ta prinaša z vojaškega oz. taktičnega vidika za obe vojski, Šteiner odgovarja, da sta, kot kaže, sedaj obe strani omejeni za izvedbo pomembnih operativnih ofenzivnih akcij za zavzemanje ozemelj (dodatnih ali osvobajanje izgubljenih). "Sedanja pozicijska in frontna razporeditev sil tako omogoča konsolidacijo sil z dopolnjevanjem in pripravami, dokler najhujši del zime ne mine. Obenem pa kar kliče po delovanju, s katerim se ne izpusti iniciative v vojni. Zato toliko informacij z bojišč o delovanju z artilerijo in sredstvi za uničevanje z razdalje. Eden od ciljev tega je vezava nasprotne strani na prostoru in držanje v negotovosti ter povzročanje izgub v vojaštvu. Pri uničevanju civilne infrastrukture pa verjetno želijo odtegniti podporo prebivalstva lokalnim oblastnim in obrambnim strukturam. Vse zato, da bi imeli lažje delo pri naslednjih invazijskih postopkih in zavzemanjih ozemelj."

Lažje je iskati odgovornost vojaških voditeljev kot političnih

Šteiner za konec poudarja tudi pomen kazenskega pregona odgovornih. "Tisto, kar smo lahko spoznali iz vojn na Balkanu, velja tudi za to vojno na ozemljih nekdanjega sovjetskega imperija. Dokler ne bodo vložene obtožnice za vojne zločine in zločine proti civilistom ter ne bodo začeli delati sicer počasni in preudarni mlini mednarodnega kazenskega aparata, se niti generali niti politiki ne bodo zavedali, da so lahko oz. bodo na sodišču odgovarjali zaradi vojnih hudodelstev. Pri tem je iskanje odgovornosti vojaških voditeljev lažje kot odgovornosti političnih voditeljev, čeprav so ti primarni odločevalci za vojno."