Turoben zimski dan na severu. Sneg, debel led na pločnikih, nikjer gneče. Narva. V mestu živi 50.000 ljudi. Skoraj vsi govorijo rusko. Rusija se začne na drugi strani hitre in temne reke. Na estonskem bregu se mirno sprehajajo starejši občani.

Nobenih visokih ograj ni, niti ne stražnih stolpov ali nemških ovčarjev. Čez most z barikadami na cestišču se lahko odpraviš le peš. Po večstometrskem ograjenem koridorju. Edina gneča v mestu je na meji. Na prečkanje čaka blizu petdeset ljudi. Med njimi tudi fant iz Latvije.

"Ne morejo delati hitreje ali pa čakamo zaradi kakšnih drugih razlogov, ne vem. Kolona za vstop v Rusijo je dolga. V Rusiji imam številne prijatelje, zato potujem."

Mejo prečka nekaj sto pešcev dnevno. Številni prihajajo iz drugih evropskih držav. Za cestni promet sta odprta dva prehoda na jugu Estonije. Domačini v Narvi pa po večini obiskujejo bližnji Ivangorod ali Kingisepp, za Val 202 pojasnjuje Mihhail Komaško.

"V Rusiji imajo opravke, nekateri sorodnike, drugi gredo k zobozdravniku. Posebej zdaj so njihove storitve tam cenejše kot v Estoniji."

Mihhail dela na rusko govorečem programu estonskega javnega radia. Glavne teme njegove lokalne oddaje so visoke cene energentov, brezposelnost, šolska reforma. Okoli tega se vrtijo tudi pogovori v Narvi. Geopolitika ni nujno na vrhu agende. Zaposluje jih vsakdan.

"Dobra prijateljica ima babico v Ivangorodu, takoj čez mejo. Njeni predniki na tem prostoru živijo že stoletja. Nekateri sorodniki so na oni, drugi na tej strani reke. Njena babica pri svojih letih ni za spremembe, zato ostaja v Rusiji. Potrebuje pa pomoč. Moja prijateljica jo mora obiskati najmanj enkrat tedensko, včasih večkrat. Preveri, kako se počuti, zanjo opravi nakupe. Veliko, veliko je podobnih zgodb."

Državne meje, interesi in vojne tudi tu od nekdaj vplivajo na usodo ljudi. Življenje se je v zadnjih treh letih spremenilo. Estonija ima 1,4 milijona prebivalcev. Vsak četrti je del rusko govoreče manjšine.

Prej solidni odnosi so zdaj bolj napeti. V družbo se je naselilo nezaupanje. Vseprisoten je strah pred Rusijo. S stališča majhne države z zgodovinsko izkušnjo, ki meji na silo z ozemeljskimi apetiti, se to da razumeti. Obenem v javnosti ne manjka teže razumljivih idej, tudi politike: nekateri bi rušili pravoslavno katedralo v Talinu, zaprli mejni prehod v Narvi, vroča tema je volilna pravica rusko govorečih na lokalni ravni.

"Včasih, ko spremljam odločitve vlade, dobim občutek, da se ti ljudje resnično želijo boriti s Putinom. Ampak na žalost imajo prekratke roke. Zato se usmerjajo v rusko govorečo manjšino, ki ni realna grožnja, v nasprotju s Putinovim režimom. Razumem vse, ampak ne razumem pa, kako bi to kakor koli pomagalo Ukrajincem zmagati v vojni."

Dobršen del prebivalcev Narve ima estonsko državljanstvo. Tu so etnični Rusi, nekaj je tudi Ukrajincev, Belorusov, Armencev, Gruzijcev. Pogledi na odnose v državi in na sosedo so različni.

"Za nekatere ni vprašanje, ali bo Rusija napadla Estonijo. Bo. In ta misel jih plaši. Drugi se strinjajo, da bo napadla, ampak se jim to ne zdi grozno, saj bo to ozemlje končno postalo del ruskega sveta. Tretji so prestrašeni, ampak menijo, da invazije Rusije ne bo."

Pri ljudeh zaznava tesnobo. Pri tistih, ki se zavedajo, da, zgodovinsko gledano, Rusija lahko napade, ker je v preteklosti to že storila. Od začetka vojne ima Mihhail s prijatelji nekakšne tesnobne zabave. Družijo se in pogovarjajo, da odložijo del bremena. Govorijo o stvareh, ki se marsikomu v Sloveniji zdijo nezamisljive.

"Dejansko je vprašanje, kaj če Rusija napade skozi Narvo. Samo ena 40-kilometrska cesta vodi na zahod Estonije. Če bomo morali bežati, kakšne možnosti imamo? Na sever ne moremo, tam je morje. Na jug ne, tam je jezero. Na vzhod … raje ne, želimo na zahod. Tam pa je samo ena cesta. Sam nimam otrok, kolegi pa imajo dodatne skrbi: je v avtu dovolj goriva, imajo pripravljen kovček z vsemi dokumenti, zunanjimi diski in družinskimi fotoalbumi?"

Nekaj vojne utrujenosti je zaznati v Estoniji. Gospodarstvo je bilo navezano tudi na Rusijo, turizem je živel od ruskih gostov. Misli, da bi bilo treba vojno končati za vsako ceno in se vrniti k poslu, kakor nekoč, so prisotne, jih pa ni veliko. Sploh javno ne.

Estonija je ena večjih podpornic Ukrajine. Sprejeli so več tisoč beguncev, v Ukrajini gradijo vrtce, stanovanjske hiše, mostove, 0,25 odstotka svojega BDP-ja bodo še naprej namenjali za pomoč v orožju.

Radijski voditelj na rusko govorečem programu Mihhail Komaško je v Rusiji živel sedem let. Po priključitvi Krima leta 2014 je odšel. Država že prej ni bila demokratična, takrat je postala diktatura, pravi. Sam pa raje živi v demokraciji.

"Ta ruska vojna v Ukrajini ni nekaj normalnega. Tukaj v Evropi smo domislili veliko dobrega. Prostor brez meja, brezvizumski sistem, skupne trge. Če želimo živeti v svetu priložnosti, v svetu brez meja, v katerem imamo pravice, se moramo upreti barbarizmu. Ruska zgodovina, kultura, rusko nacionalno jedro je civilizirano. Ta hip pa je, žal, skorumpirano in v rokah barbarskega režima. Upreti se moramo barbarstvu, če želimo ostati Evropejci."

Dve uri vožnje z vlakom od meje z Rusijo, v starem Talinu, vhod na rusko veleposlaništvo varujejo ograje. Prekrite so z gesli proti vojni, z odtisi krvavih rok in slikami ubitih oporečnikov. Še vedno se zberejo protestniki.

Pročelje stavbe na velikem trgu prekrivata veliki zastavi, estonska in ukrajinska. Nedaleč stran je sedež Estonske ženske prostovoljne obrambne organizacije. Je del estonskega obrambnega sistema in ima 4000 članic, pojasnjuje Elisa Jakson.

"Putin je naš najboljši rekrut. Leta 2014 je prišlo veliko novih članic, enako po letu 2022. Za številne je bil to trenutek streznitve. Ženske so prej menile, da bi se bilo sicer dobro pridružiti, ampak so imele zadržke zaradi obveznosti; skrb za otroke, prenova stanovanja, končanje študija. Zato so odlašale. Ampak dogajanje po svetu je pokazalo, da je čas zdaj. Vse bolj so pripravljene pristopiti in se učiti."

Med novinkami ne zaznava panike. Nekatere se želijo po najboljših močeh pripraviti, da bi lahko v primeru krize poskrbele zase in za družino.

"Druge pa pravijo takole: imamo sosedo, kakršno imamo, zato moramo biti pripravljeni. Če se kar koli zgodi, bom naredila vse, kar je v moji moči. Takrat želim biti usposobljena. Zdaj je čas za pridružitev."

Članice morajo biti stare 18 let, zgornje meje ni. Z osnovami se seznanijo po spletu. Pet koncev tedna pa traja začetno usposabljanje na terenu. Seznanijo se z obrambnim sistemom, ravnanjem ob naravnih nesrečah, učijo se, kako nahraniti ljudi v gozdu, opravijo tečaj samoobrambe. Le petina časa je namenjena orožju. Vsaka članica zna varno ravnati z orožjem. Poznajo vojaške osnove, kot je kamuflaža ali pa taktično premikanje po gozdu.

Dobri dve uri vožnje s trajektom je do Helsinkov. Jeseni je v medijih odmevala novica, da nordijske države prebivalce pripravljajo na vojno. Ampak zaklonišč niso začeli graditi lani. Ruska soseda je sočasno s Švedsko – pravijo, da je šlo za naključje – izdala navodila prebivalstvu za ravnanje ob izrednih dogodkih. Tudi vojnah. Novo je, da so praktične napotke iz obstoječih virov pregledno objavili na spletu. Vključno z znakovnim jezikom.

Spodbudilo jih je slabšanje varnostnih razmer. Racionalni premisleki o možnih, ne nujnih scenarijih so Fincem blizu. Pripravljajo se na najslabše, upajo na najboljše, se strinja Pauliina Eskola s finskega notranjega ministrstva.

"Da, lahko bi rekli, da je to del našega DNK-ja. Seveda imamo zgodovinsko izkušnjo. Skoraj vsak ima sorodnika ali znanca, ki je bil v preteklosti v vojni. Biti pripravljen je del naše zapuščine. Pripravljeni moramo biti na različne scenarije. Javna zaklonišča smo začeli graditi leta 1939, nadaljevali pa skozi desetletja. Ne pozabimo na sodelovanje med različnimi deli družbe: oblasti, civilna družba, državljani, javne in zasebne ustanove. To sodelovanje je za precej majhno državo zelo pomembno."

Odpornost se začne pri državljanih, pravi. Če so dobro pripravljeni na različne scenarije, to velja tudi za državo. Fincev je pet milijonov in pol. Od tega jih v Helsinkih blizu 700.000. Imajo pa v mestu na voljo 900.000 mest v zakloniščih. Ima jih dobršen del stavb, kar veleva zakonodaja. 60 je velikih javnih.

Na sončen dan v predelu Hakaniemi nič na trgu ne daje slutiti, da je pod njim zaklonišče za 6000 ljudi. Zgradili so ga pred četrt stoletja. Nina Järvenkylä iz civilne zaščite povabi 30 metrov niže, v granit. "Sva v skali – dobesedno."

Napisi, načrti prostorov, dolgi hodniki in debela vrata izdajajo, da gre za zaklonišče. Prostore sicer uporabljajo rekreativni nogometaši in dvoranski hokejisti, tu so še fitnes, igralnica za otroke in tudi parkirišča. Mesto prostore oddaja. Tako zaslužijo za vzdrževanje.

"Ko bo treba v zaklonišče, bodo avtomobili odstranjeni in vse bo očiščeno. Vrata pa bodo zaprta. Kmalu zatem se bo segrelo. Predstavljajte si, da je tukaj več tisoč ljudi, koliko toplote proizvedejo. Vlažno bo kot v savni."

Pred ogromnimi vrati pojasni, da jih lahko zapre en človek. "Tehtajo približno trinajst ton." Če sistem deluje, ponekod preverjajo tudi vsako leto. Poskrbljeno je za asketska trinadstropna ležišča in prenosna stranišča.

Stene zaklonišča so svetle, prebarvane. Da ne bi bilo spodaj še bolj utesnjujoče. Prostora je malo, a dovolj. "Edina sprememba po ruski invaziji leta 2022 je bila, da smo nekoliko pohitrili vzdrževalna dela. Nismo pa začeli graditi novih."

V primeru krize bi lahko ljudje tukaj ostali teden dni. Vodo in zrak imajo. Če bi bili prisiljeni ostati dlje, bi hrano dostavljali. Dobro razpoložena Nina Järvenkylä za konec ogleda poda še ilustracijo pripravljenosti Fincev na različne krize, za katere upajo, da se ne bodo zgodile.

"Zgoraj na površju so potekala velika gradbena dela. Ko so minirali, se je tukaj notri čutilo, kot da bi bila vojna. Zdelo se je precej resnično. Kamnine prenašajo tresljaje in zvok. Pri civilni zaščiti delam dobri dve leti. Nekoč sem bila vojna poročevalka. Bila sem tudi v Ukrajini, kjer smo se nekajkrat zatekli v zaklonišča. Ampak tam nimajo takšnih zaklonišč. Skrijejo se v kleti ali v podzemno železnico. Lahko smo slišali eksplozije. Tukaj pri nas so bila tista gradbena dela zaradi kamnin slišati še huje. Sem si pa mislila, da smo lahko Finci veseli, da imamo na voljo nekaj, česar drugi nimajo."