Šest mladih zdravnikov in študentov medicinske in zdravstvene fakultete (poleg Ivone Kruljac še Tina Bizjak, Kati Legat, Diana Vegelj, Vid Gorjan in Iztok Ditz) se je na začetku novembra v okviru Sekcije za tropsko medicino Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana odpravilo v Ugando, natančneje na otok Bwama na jezeru Bunyonyi na jugozahodu države, kjer tri mesece lajšajo zdravstvene tegobe tamkajšnjega prebivalstva, ki nima dostopa do osnov sodobne zdravstvene oskrbe.

Šesterica prebivalcem nudi osnovno zdravstveno in zobozdravstveno oskrbo, vsa potrebna zdravila in zdravstvene pripomočke, ob tem pa spoznavajo vse prednosti in slabosti življenja v Afriki. "Če se nam doma včasih zdi, da nas čas prehiteva, to zagotovo ne velja za Ugando. Dela je sicer veliko, je pa ritem življenja zelo umirjen," je povedala Ivona Kruljac, ter dodala, da je za nas, zahodnjake, nasploh težko izstopiti iz lastne perspektive in gledati na svet z očmi lokalnih prebivalcev. "Sprijazniti se moraš s tem, da mu ne moreš pomagati, čeprav delaš po svojih najboljših močeh. Osredotočiti se moraš na tiste, ki jim lahko olajšaš težave," je še povedala, več pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Kako ste se sploh odločili za Ugando in za otok Bwama, je to že praksa na fakulteti ali ste si destinacijo zbrali sami?
Sekcija za tropsko in potovalno medicino Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana pod vodstvom dr. Kotarjeve v sodelovanju z Medicinsko fakulteto organizira humanitarno-medicinske odprave na petih lokacijah, v Malaviju, na Madagaskarju, v Zambiji, na Papui Novi Gvineji in v Ugandi. Izbiramo lahko torej med omenjenimi destinacijami, glede na prostost želenega termina. Naša skupina je na otoku Bwama, na jezeru Bunyonyi, približno kilometer stran od vasi Bufuka. Na otoku je klinika, ki jo je leta 2012 zgradila dobrodelna organizacija Edirisa UK v sodelovanju z našo Sekcijo za tropsko medicino.

Kako ste potem uredili z državnimi oblastmi, da ste lahko prišli tja delat? Potrebujete za to vizum, kako so te zadeve urejene v Ugandi?
Za vstop v državo smo potrebovali le turistični vizum, ki je veljaven 90 dni. Po prihodu v glavno mesto Kampala smo se zglasili na Ministrstvu za zdravje, kjer so nam po preverjanju dokumentacije in plačilu pristojbine dodelili licenco za opravljanje zdravstvene dejavnosti v Ugandi. Vsaj en član odprave mora imeti opravljen strokovni izpit za poklic zdravnika in ta je potem nosilec licence.

Sodelujete še s kakšno mednarodno organizacijo, vam kdo pomaga? Kaj pa lokalne oblasti, kako poteka sodelovanje z njimi?
Sodelujemo z Ediriso UK, dobrodelno organizacijo s sedežem v Veliki Britaniji, ki skrbi za vsestranski razvoj pokrajine Kabale, kjer leži tudi jezero Bunyonyi z okoliškimi vasmi. Prebivalstvo se tukaj skoraj izključno posveča poljedelstvu. Po prihodu v Ugando smo se udeležili organizirane enotedenske prakse v bolnišnici Kabale, kjer nas je sprejel dr. Tusiime, seznanili smo se s tamkajšnjo patologijo, načinom dela, možnostmi diagnostike in terapije. Nato smo začeli samostojno delati v kliniki.

Kako poteka vaš vsakdan?
Vstanemo ob 8.00, pozajtrkujemo in ob 9.00 začnemo delati. Stanujemo v isti stavbi, kjer tudi delamo (vhoda sta ločena). Ob 13.00 gremo na kosilo k domačinki (kuhinja je zelo okusna, čeprav na prvi pogled nekoliko monotona; jedilnik sestavljajo krompir, sladki krompir, zelje, fižol, riž in kikirikijeva omaka, enkrat na teden nam pripravi tudi rakce iz jezera). Po kosilu nadaljujemo delo. Klinika se zapre, ko pregledamo vse bolnike. Preostanek dneva posvetimo raznim hišnim opravilom, operemo perilo, beremo in prebiramo strokovno literaturo, če se je čez dan pojavila kakšna nejasnost. Domačini so nas naučili loviti rakce in nam priskrbeli doma narejene vrše iz palmovih listov. Te je potrebno nastaviti med trstičevje, ki raste ob obrežju jezera. Po nekaj dneh preveriš stanje v vršah, ki jih nato prestaviš na novo lokacijo. Konec tedna, ob sobotah in nedeljah namreč ne delamo, se po navadi odpravimo v Kabale, najbližje mesto, kjer obiščemo trgovino, tržnico ter lekarno in kupimo vsa potrebna zdravila za tekoče delo (v kliniki je tudi lekarna, zdravila pa kupujemo s sredstvi odprave). Ker nimamo prhe, se umivamo in peremo perilo kar v jezeru. Ob slabem vremenu jezero je na 1950 metrih nadmorske višine, temperatura pa v njem zelo niha, včasih pade tudi na 10 stopinj Celzija, si doma pogrejemo vodo in za umivanje uporabimo plastične posode. Uporabljamo mešanico vode iz jezera in deževnice, ki jo je treba pred vsakim zaužitjem prekuhati. Elektrika je na sončne celice.

Kako so vas sprejeli prebivalci? So vam hvaležni za pomoč?
Prebivalci so nas lepo sprejeli. Veseli so, ker se lahko k nam obrnejo za popolnoma brezplačno pomoč. V Ugandi sicer obstajajo javne bolnišnice, a je za zdravila treba plačati. Velika večina prebivalstva si tega ne more privoščiti. Do nas "muzungutov" (muzungu je belec) so večinoma zadržani in nekoliko sramežljivi, daleč največjo hvaležnost pa izkažejo ob prejetju očal za vid. Ker jim dioptrije ne moremo izmeriti, si očala enostavno nadevajo in jih preizkušajo, dokler ne najdejo najprimernejših zase. Zanimivo je, da so najprimernejša očala po navadi tudi tista, ki osebi najbolj pristajajo. Če obravnavamo bolnika ali nosečnico, ki potrebuje bolnišnično oskrbo, mu/ji organiziramo brezplačni prevoz do bolnišnice, sprva s čolnom, ki pripada kliniki, nato s taksijem. Če bolnik potrebuje določene specifične preiskave, ki jih tukaj ne moremo opraviti, mu povrnemo stroške zdravljenja. Kar nas žalosti, pa je to, da velikokrat nimamo vpogleda v rezultat zdravljenja, ker se bolnik ne zglasi na kontrolni pregled. Razlog za to naj bi bil finančni (nimajo denarja za prevoz do otoka) pa tudi to, da se jim ob dobrem počutju ne zdi potrebno, da bi se vračali.

Kaj pa lokalno medicinsko osebje, ali sodelujete tudi z njimi? Vam kaj pomagajo? Kako pa se spopadate z jezikovnimi preprekami?
Na kliniki je zaposlenih nekaj lokalnih zdravstvenih delavcev. Med njimi sicer ni zdravnikov, so pa medicinske sestre, laboratorijski tehnik, administratorji, čolnar in t. i. "clinical officers". To so zdravstveni delavci, ki so končali triletni študij zdravstva, nekakšno skrajšano verzijo medicine. Usposobljeni so za pregledovanje bolnikov in odrejanje terapije, obvladajo tudi nekatere manjše posege in vodenje poroda. Njihova navzočnost na delovnem mestu je vprašljiva. Večina prebivalstva ne govori angleško, zato je pri delu nujno potreben prevajalec. Pomagata nam osebje klinike in varnostnik klinike Ronald, ki nam je tudi sicer v vsestransko pomoč.

Kaj vse vključuje vaše delo, kot sem videla, ste na odpravi tako zdravniki kot zobozdravniki? S kakšnimi posegi imate največkrat opravka? Gre to za manjše ali morda tudi večje operativne posege?
Našo odpravo sestavljamo trije zdravniki, dva zobozdravnika in medicinska sestra. Zdravniško delo obsega večinoma internistične preglede otrok in odraslih ter nekatere manjše kirurške posege, kot so oskrba poškodbene rane, opeklin, odstranjevanje kožnih, sluzničnih in podkožnih formacij, odstranjevanje kožnih črvov. Med najpogostejšimi težavami so glivične in bakterijske okužbe kože, vnetja oči in ušes, pljučnice, astma, bolečine v spodnjem delu trebuha kot posledica spolno prenosljivih bolezni ter na absolutno prvem mestu, bolečine v trebuhu. Prebivalci jedo večinoma le enkrat ali dvakrat na dan, vode pa pijejo izredno malo ali nič, glavni napitek je namreč lokalna alkoholna pijača bušera. Ob kronični uporabi povzroča vnetje sluznice ter rane na želodcu in dvanajsterniku. Velik problem je tudi alkoholizem. Tudi zobozdravnika imata veliko dela, saj opravljata preproste in zapletene ekstrakcije zob, zdravita zobne ognojke in odstranjujeta razne benigne tumorje ustne votline.

Kaj pa oprema, ste potrebščine prinesli s seboj? Zdravstvena oskrba v Ugandi mora biti precej drugačna kot pri nas ...
V kliniki je laboratorij, kjer je mogoče opraviti nekaj osnovnih laboratorijskih preiskav (preiskave urina s testnimi lističi, mikroskopski pregled seča, urina in drugih kužnin ter hitri testi za najpogostejše nalezljive bolezni - virus HIV, sifilis, brucelozo, malarijo, tifusno vročico). Vsaka skupina po posvetovanju s predhodno prinese s seboj ves potreben sanitetni material, igle, brizge, obvezilni material, medicinske obloge, sredstva za razkuževanje, rokavice, skalpele za enkratno uporabo, šive itd. Treba je poudariti, da nam je veliko slovenskih podjetij in podjetnikov darovalo sanitetni material, za kar se jim znova najlepše zahvaljujemo. Prinašanje zdravil iz tujine v Ugando je prepovedano, zato jih kupujemo tukaj, v lokalni lekarni. EKG-ja, ultrazvoka, rentgena in drugih diagnostičnih možnosti za zdaj nimamo. Če nam bo ob koncu odprave ostalo še nekaj neporabljenih sredstev, jim bomo namenili nabavi opreme. Mišljeno je, da bi vsaka odprava, če ji ostane kaj sredstev, prispevala k opremi h kliniki, da bi bili pri delu čim bolj samostojni in uspešni. Nasploh si pri delu in pri posegih prizadevamo ohranjati evropske standarde, za kar je včasih potrebno veliko iznajdljivosti.

Kaj pa sredstva za odpravo? Nekaj ste jih z dobrodelnimi dogodki zbrali sami, ste dobili kakšne sponzorje, vam je pri tem pomagala tudi fakulteta?
Vsa sredstva za odpravo smo zbrali sami. Ogromno posameznikov, podjetij in društev nas je podprlo z donacijami. Organizirali smo tudi dva večja dobrodelna kulturna dogodka, pri katerih nas je promocijsko podprlo več slovenskih medijev. Odziv je bil zelo dober. Še enkrat se vsem iz srca zahvaljujemo za pomoč.

Odprava naj bi trajala tri mesece, se vam čas v Ugandi kaj vleče ali morda razmišljate celo, da bi delo podaljšali? Za vami verjetno že prihaja nova odprava?
Odprava bo trajala do 30. januarja. Približno tri tedne za nami bo prispela že nova skupina. Z veseljem bi delo podaljšali, a ima večina izmed nas delovne obveznosti, tako da bomo 1. februarja že dejavni v Sloveniji. Če se nam doma včasih zdi, da nas čas prehiteva, to zagotovo ne velja za Ugando. Dela je sicer veliko, je pa ritem življenja zelo umirjen. Nismo preplavljeni z vsemi informacijami, tehnologijo in tisočerimi možnostmi, ki nam jih ponuja in na neki način vsiljuje vsakdan zahodne družbe. Tukaj ima posameznik dejansko čas za razmislek. Čas poteka naravno, neprisiljeno.

Imate ob vsem delu sploh kaj prostega časa, da si lahko ogledate lokalne znamenitosti ali da se odpravite na izlet kam v bližino?
Načeloma delamo od ponedeljka do petka, tako da si za konec tedna lahko privoščimo kakšen krajši izlet. Včasih nas pa tudi konec tedna ali ponoči preseneti kakšna urgenca ali porod.

So za to, da lahko zdravite v Afriki in da vaša odprava tam sploh lahko deluje, kakšni pogoji? Kako je poskrbljeno za vašo varnost?
Odprave se lahko udeležijo študenti višjih letnikov medicine in dentalne medicine, zdravniki, zobozdravniki in diplomirane medicinske sestre oziroma absolventi zdravstvene nege. Za vse prihodnje udeležence odprave je nujna udeležba na predavanjih iz tropske medicine, ki jih organizira Sekcija za tropsko medicino Medicinske fakultete. Potekajo eno leto na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Potrebna je tudi navzočnost na tropskem vikendu, na katerem potekajo intenzivna predavanja in praktične vaje s področja tropske medicine. Kot že povedano, mora biti v vsaki odpravi vsaj en zdravnik z opravljenim strokovnim izpitom. Ta je nosilec licence za delo v tuji državi. Nekaj tednov pred odhodom se udeleženci odprave cepimo ter pri dr. Kotarjevi opravimo zdravniški pregled, kjer smo med drugim testirani na razne nalezljive bolezni (HIV, hepatitis itd). Ves čas odprave jemljemo antimalarike, šest tednov po vrnitvi v Slovenijo pa ponovimo zdravniški pregled s temeljitim testiranjem na infekcijske bolezni.

Ste imeli do zdaj kakšno neprijetno izkušnjo?
Sprva nas je šokiralo stanje v kabalski bolnišnici. Opreme je izredno malo, higienski standardi so zelo nizki. Zaradi tega je uspešnost zdravljenja vprašljiva. Marsikatera smrt bi se verjetno dala preprečiti že z upoštevanjem osnovnih pravil antisepse. Slabo se piše tudi vsakemu, ki ima nekoliko bolj kompleksno bolezen, ki ni enostavno rešljiva z antibiotiki. Težko je vsakič, ko imaš pred seboj bolnika, ki bi se mu v Evropi dalo pomagati, tukaj pa na žalost nima možnosti. Sprijazniti se moraš s tem, da mu ne moreš pomagati, čeprav delaš po svojih najboljših močeh. Osredotočiti se moraš na tiste, ki jim lahko olajšaš težave. Vsak otrok, ki smo ga rešili bolečine, je bil vreden naše poti. Je pa tudi res, da je za nas nasploh težko izstopiti iz lastne perspektive in gledati na svet z njihovimi očmi. V bistvu prebivalci jezera Bunyonyi živijo lepo, mirno življenje, polno pesmi, kjer prave lakote ni. V nasprotju z njimi se mi vse prevečkrat osredotočimo na pomanjkljivosti določenega sistema in izgubimo širšo sliko. Dejstvo je, da bi bilo v slovenskem zdravstvenem sistemu mogoče marsikaj izboljšati, morali pa bi se zavedati tudi pozitivnih plati našega zdravstva. Možnosti diagnostike in terapije so dobre, kakovost dela večine strokovnjakov je visoka. Osredotočiti se moramo na to, kar je dobro, in to spodbujati. Seveda pa bodo nujne nekatere spremembe, saj sistem, ki posameznika omejuje (v tem primeru tako zdravnika, ki zaradi okoliščin svojega dela ne more opraviti tako dobro, kot bi ga lahko, kot bolnika, ki ima pravico do kakovostne obravnave), ne more vzdržati. Stavek, ki ga tu v Ugandi najpogosteje slišimo, je: "Hello muzungu, how are you?" (Zdravo muzungu, kako si?, op.a.) Čeprav se še nismo navadili na vztrajne poglede, strmenje in opazovanje tako otrok kot odraslih, smo izredno veseli in hvaležni, da imamo možnost biti tukaj in doživeti to izkušnjo.