Suženjstvo je oblika izkoriščanja, kjer je človek v popolni lasti svojega gospodarja. Sužnji so po navadi popolnoma brez pravic, so proti svoji volji podrejeni gospodarjem, ki lahko z njimi počnejo kar hočejo, njihova glavna naloga je zadovoljiti gospodarja.

Začelo se je v daljni preteklosti
Suženjstvo sega daleč v zgodovino. Babilonci, civilizacije ob Evfratu in Tigrisu, antična Perzija, Egipčani in Hebrejci ter vse zgodnje civilizacije so poznale institut suženjstva in ga s pridom izkoriščale. Tudi sistem grških mestnih državic je temeljil na suženjstvu, velik delež takratne grške populacije je namreč sodil v razred izkoriščanih, ki so bili brez pravic. Tudi sužnji v rimskem cesarstvu so imeli enak status kot sužnji v antični Grčiji. Niso bili svobodni, bili so brez pravic in popolnoma podrejeni gospodarjem.

V tem času so bili sužnji v glavnem delovna sila in osebni služabniki gospodarjev, nekateri med njimi so svojim gospodarjem ponujali tudi spolne usluge. Imeti sužnja je predstavljalo poseben ugled in vsi, ki so si sužnje lahko privoščili, so bili v družbi bolj spoštovani. Edini način, da so sužnji postali svobodni, je bil z odkupom svobode, z gospodarjevo privolitvijo ali pa kot nagrada za uspešno delo.

Suženjstvo je bilo uvljavljeno v bizantinskem cesarstvu, pirati so nadaljevali svojo prakso zasužnjevanja žrtev, ki so jih ujeli na svojih pohodih, suženjstvo pa so prevzele tudi arabske in islamske civilizacije, kjer je bila večina sužnjev afriškega rodu. Tudi v islamu je lastništvo nad sužnji predstavljalo poseben ugled, sužnji pa so opravljali vojaško službo, bili so kuharji, zabavljači, čuvaji haremov, ženske pa so bile vzgojene kot priležnice.

Z razvojem civilizacije je suženjstvo v srednjem veku predvsem v zahodni Evropi počasi izginjalo, še vedno pa so posamezne prakse, kot na primer sužnji na galejah, spominjale na čas, ko je bilo suženjstvo nekaj popolnoma običajnega.

Afriška celina je bila "gojišče" sužnjev
Revolucija v suženjstvu se je zgodila v 15. in 16. stoletju, ko so z odkritjem afriških obal Portugalci kot sužnje začeli izkoriščati Afričane. Skoraj pet stoletij so bili evropski osvajalci Afrike globoko vpleteni v trgovino s sužnji, ki so jih na veliko izvažali v Evropo. V 17. stoletju so se v zahodni Evropi razvile velesile Nizozemska, Francija in Velika Britanija, z njihovo naraščajočo gospodarsko močjo pa je rastla tudi potreba po ceneni delovni sili - sužnjih.

V britanskih ladjah so čez Atlantski ocean iz Afrike samo med letoma 1700 in 1800 kot sužnje prepeljali skoraj tri milijone Afričanov. V 18. stoletju je tako Velika Britanija postala glavna izvoznica sužnjev, saj je oskrbovala kar 50 odstotkov ameriškega tržišča. Glavno območje "lova na sužnje" je bilo vzhodno od Zlate obale, kjer je bila poselitev največja, zato se je območje med Zlato obalo in delto Nigra imenovalo "obala sužnjev". Po nekaterih ocenah naj bi Evropejci med letoma 1450 in 1850 v Evropo in Ameriko kot sužnje prepeljali kar 21 milijonov Afričanov.

Suženjstvo prva prepovedala Velika Britanija
Sčasoma so se sužnji začeli upirati, človekove pravice so počasi, a vztrajno začele prodirati v vse sfere človeškega življenja in ena za drugo so suženjstvo prepovedale, obsodile in ukinile vse svetovne države. Leta 1807 je to storila Velika Britanija, ko je trgovina s sužnji postala nezakonita, dodatni zakon iz leta 1811 pa je za kršilce zakona predpisal visoke kazni. Na severu ZDA so trgovino s sužnji prepovedali leta 1808, zgledu Velike Britanije pa so sledile še Nizozemska, ki je suženjstvo prepovedala leta 1814, ter Španija in Portugalska. Leta 1865, po zmagi Severa nad Jugom v ameriški državljanski vojni, je bilo suženjstvo ukinjeno tudi na plantažah Kube in Brazilije, ki je bila zadnja država, ki je leta 1880 dokončno ukinila suženjstvo.

Sodobno suženjstvo prikrito, a prav tako kruto
Od 19. stoletja naprej torej velja, da je suženjstvo prepovedano in vse države same zase trdijo, da se prakse držijo. A žal ni tako. Trgovina z ljudmi, spolno suženjstvo, prisilne poroke, izkoriščanje delovne sile, otroška pornografija; vse to so sodobne oblike suženjstva, ki so tako znotraj kot zunaj državnih meja široko prisotne. In kljub prizadevanjem na mednarodni ravni kaže, da bo problem še nekaj časa povzročal sive lase sodobni družbi, saj je sodobno suženjstvo in izkoriščanje ljudi, predvsem zaradi nezakonitih mrež in trgovanja, težko izkoreniniti.

Nova žrtev vsako minuto
Vsako leto postane žrtev mednarodne trgovine z ljudmi približno 600.000 ljudi, kar je nova žrtev skoraj vsako minuto. Največ žrtev sodobnega suženjstva prihaja iz najrevnejših držav sveta, latinskoameriških, afriških in azijskih, ter držav jugovzhodne in srednje Evrope. Spolna diskriminacija, revščina in vojne prisilijo na milijone ljudi, da migrirajo v druge države. Ob prihodu v tujo državo izgubijo svobodo gibanja, pravico do življenja, pravico do samostojne izbire zaposlitve, pravico do varnosti, zdravstvenega in socialnega zavarovanja in druge pravice. Največkrat so žrtve nadlegovanja, posilstev, pretepanja in drugih oblik fizične krutosti in psihičnega nasilja.

Predvsem v Evropi trgovina z ljudmi predstavlja velik problem, saj je žrtev tovrstne trgovine vsako leto več. Mednarodna organizacija za delo (ILO) meni, da je takšnih ljudi že več kot 2 milijona in pol, med njimi največ žensk in otrok. Žrtve so ugrabljene, zavedene, ogoljufane, prodane, trpinčene in spravljene v suženjsko izkoriščevalsko razmerje. Obravnavane so kot blago, ki se za prisilno delo lahko kupuje in prodaja, večinoma v spolni industriji in tudi v kmetijstvu ter prijavljenih ali neprijavljenih delavnicah in gospodinjstvih, v katerih težaška dela opravljajo za borno plačilo ali popolnoma zastonj. Vsi si brezupno prizadevajo za skromno preživetje, a njihovo življenje uničujeta izkoriščanje in pohlep.

Boj proti suženjstvu več kot potreben
Trgovanje z ljudmi je v zadnjem obdobju postalo ena izmed prioritetnih tem na seznamu razprav mednarodne skupnosti in posameznih vlad tako v državah ekonomske in družbene blaginje kot v državah tranzicije. Mednarodna skupnost si vedno bolj prizadeva za boj proti revščini, socialni izključenosti, nepismenosti, nevednosti in diskriminaciji, po svojih najboljših močeh moramo proti sodobni obliki suženjstva biti boj prav vsi.

Brina Tomovič