Stranka Zelenih ima prvič v zgodovini obstoja tako visoko podporo, da si je upala imenovati kanclerskega kandidata oziroma kandidatko. Aprila so na ta položaj imenovali neizkušeno Annaleno Baerbock in podpora stranki je še narasla. Prehiteli so celo CDU, ki je že 16 let stranka z največ podpore, brez konkurence. Annaleni Baerbock je z nekaj spodrsljaji uspelo prednost pred Krščansko demokratsko unijo (CDU) zapraviti. A imajo Zeleni še vedno zgodovinsko visoko, okoli 20-odstotno podporo, in bodo zelo verjetno soustvarjali politiko prihodnje nemške vlade. Ali je uspeh posledica premišljenega načrta Zelenih, naključij ali morda le duh časa?

V nemški politiki, posledično tudi evropski, se letos obetajo velike spremembe. Odhaja steber stabilnosti, predvsem pa predvidljivosti in majhnih, premišljenih sprememb, kraljica kompromisov, nemška kanclerka Angela Merkel. 16 let je vodila Nemčijo in iz leta v leto bolj narekovala tempo, prednostne naloge, politiko in s tem smer celotne Evropske unije. Evropski politični prostor bo brez nje deloval prazno. Mnogi bodo pogrešali predvidljivost nemške kanclerke, njeno zavzetost, strokovnost, nepopustljivost, sposobnost sklepanja kompromisov.

A veliko je takih, ki so prepričani, da je njen odhod tudi priložnost, da se stvari v Nemčiji in Evropski uniji po njenem odhodu popravijo. Med njimi je tudi naša sogovornica, mlada okoljska aktivistka, nemška Greta Thunberg, kot ji pravijo, voditeljica nemškega gibanja Fridays for future ali petki za prihodnost, 25-letna Luisa Neubauer, ki nam je v pogovoru strnila svoje vtise o Merklovi.

Čeprav je Merklova fizičarka in ve, kakšne težave, izzive in nevarnosti nam prinaša podnebna kriza že danes, je po mnenju mlade aktivistke kljub temu v neki obliki omogočila Nemčiji proizvesti več izpustov kot skoraj katerikoli drugi državi na svetu. "Takih držav je morda pet ali šest," pravi in poudarja, da je izpustila veliko priložnosti in ji energetski preobrat ni uspel. "Bili smo polni upanja, ko je energija iz obnovljivih virov postala konkurenca premogu, a se je to preprečilo in podaljšali so uporabo premoga. Ustvarila je iluzijo, da bo vse v redu in lepo."

"Zelo lahko je bilo verjeti, da bo vse dobro, da smo na dobri poti, da bo vse boljše. Da bo vse boljše za otroke, da bo vse boljše za gospodarstvo, da bo država pravičnejša in da bo v njej več blaginje. To je iluzija, ki jo je ustvarila Merklova, v kateri sem tudi sama odrasla. V naši družini nihče ni volil CDU-ja, pa se nam je vsem vseeno zdelo dobro, da je vedno znova izvoljena. Vsi smo mislili – če je Merklova tukaj, smo na dobri poti. In to je bilo narobe, kajti ekološko smo bili vse drugo, samo na dobri poti ne. Vedno bolj smo bili oddaljeni od lastnih ciljev in to me vznemirja v smislu, kaj je pred nami, ko smo zapravili toliko časa," o 16-letni vladavini Merklove pravi Luisa Neubauer.

Stranka, ki želi to popraviti in postati naslednica Angele Merkel, je nemška stranka Zelenih s 40-letno novinko na vodilnih položajih, Annaleno Baerbock.

"O tem, kaj vse ni možno, smo v zadnjih letih slišali dovolj. Ampak zdaj šteje, kaj vse gre, kaj vse je možno. Zdaj velja, da moramo doseči nova pravila, in sicer tako, da napredek in najboljše ne bosta več izjema, ampak standard v prihodnosti," je dejala Baerbock 19. aprila, ko so jo v stranki Zelenih izbrali za kandidatko za kanclerko.

Od margine do sredine

Stranko Zelenih so ustanovili leta 1980 in je torej stara kot njena sedanja voditeljica in prva kandidatka za kanclerko iz te stranke v zgodovini Annalena Barebock. Ustanovitelji so bili borci za zaščito okolja, nasprotniki jedrske energije, nasprotniki establishmenta, ki so se videli kot miroljubna, ekološka stranka, ljudje, ki so se borili za enakopravnost ljudi vseh spolov, ras, veroizpovedi, ki so nasprotovali vsem oblikam vojne in nasilja. Njihov zaščitni znak so bile kavbojke in pleteni puloverji, tudi po tem, ko so se tri leta po ustanovitvi prvič prebili v parlament. Njihovi vodilni v stranki so bili udeleženci študentskih protestov konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kot je stranko takrat opisala ena od soustanoviteljic, Petra Kelly, so bili Zeleni antistrankarska stranka.

Vzpon radikalnih levičarjev je bil hiter. Leta 1998 je Joschka Fischer postal prvi zvezni zunanji minister. Zeleni so takrat dosegli še en pomemben cilj ‒ dogovor o izstopu iz jedrske energije, ki ga je prihodnja krščansko-liberalna vlada CDU-ja in liberalcev iz FDP-ja sicer spremenila, vendar je bil dosežek pomemben. Še leta 2017 so na zveznih volitvah dobili le devet odstotkov glasov, potem pa sta vodenje stranke leta 2018 prevzela Annalena Baerbock in Robert Habeck.

Že leta 2019 so na evropskih volitvah dobili več kot 20 odstotkov glasov, zdaj pa jim pred prihajajočimi volitvami konec septembra javnomnenjske analize kažejo podobno visoko podporo. Čeprav je stvar definicije se zdi, da so Zeleni z 20-odstotno podporo postali t. i. ljudska, uveljavljena stranka, del establišmenta, proti kateremu so se nekoč borili. Za to stranko si je ob naraščajočih podnebnih tegobah težko predstavljati, da bi jo po tako dolgem, počasnem in dobro premišljenem vzponu v sam politični vrh v naslednjih letih kar tako na hitro zapravila.

O tem, kaj je bilo tisto, kar je stranko iz obskurne antistrankarske stranke spremenilo v uspešno stranko sredine, nam je povedal mladi poslanec Zelenih v nemškem parlamentu Stefan Gelbhaar, s katerim smo se pogovarjali tik pred poplavami sredi julija.

"Več dejavnikov je bilo. Imamo ogromno nalogo za človeštvo – podnebno zaščito, izpolnitev ciljev Pariške pogodbe, ustavitev segrevanja. Vse več ljudi razume, da je to izjemno pomembno za našo prihodnost, za prihodnost vseh in to nalogo Zeleni naslavljamo z vso resnostjo, kar se opazi. Zato smo v zadnjih letih pridobili veliko novih članov, 115.000 članov stranke imamo in to je pomembno. Ali smo ljudska stranka ali ne, je stvar razprave, imamo srečo, da imamo dva res odlična voditelja, Annaleno Baerbock in Roberta Habecka, kar zagotovo pomaga. Poleg pravih tem je treba imeti tudi ljudi, ki lahko to uresničujejo, so vredni zaupanja in imajo občutek. To imata oba," pojasnjuje Gelbhaar.

Annalena Baerbock in Robert Habeck sta stranko prestavila z levega radikalnega roba bolj v sredino. Do pred kratkim so veljali za Verbotspartei – stranko prepovedi, stranko, ki bi prepovedala dizelske motorje, izpuste, zaustavila industrijo, da bi zaščitila okolje, brezkompromisne levičarje, ki jim je bolj mar za okolje in mir na svetu kot dobrobit Nemcev. To sta spremenila. Stranka se je odmaknila od veliko nekdanjih zahtev, med drugim nasprotovanju Natu. Vztrajajo pri prepovedi izvoza orožja v tujino in prepovedi notranjih poletov kar tako, toda teme dveh odstotkov za obrambo ne naslavljajo pogosto, do česar so bili prej izjemno kritični.

Gelbhaar opozarja tudi na civilno družbo, ki je pripravljena oditi na ulice za zaščito gozda in opozarjati na problem premogovnikov in odvisnosti od fosilnih goriv. "Veliko ljudi pravi, da je tako prav, in ker je teh ljudi veliko, smo Zeleni priljubljeni," pravi poslanec.

Kaj se je dogajalo z Zelenimi v teh letih, nam odgovori Robin Alexander, novinar, ki že desetletja spremlja politiko nemške kanclerke, in avtor knjige Konec Merklove in drama nemške politike.

"Projekt, ki ga Zeleni zdaj predstavljajo, je projekt levo usmerjene stranke, ki prihaja iz alternativnega miljeja in se je pomaknila v politično sredino. Njihov cilj je vzeti nekdanje vsebine s saboj, prevzeti politično sredino in jo zapolniti s svojo vsebino. Intelektualec za to idejo je Robert Habeck. On je to predlagal in v svojih knjigah zelo jasno razložil. In ta črno-zeleni projekt lahko vidimo kot veliko nemško spravo, kajti Zeleni so pogosto opisani kot stranka, ki je začela levo od Socialdemokratov, kar drži. V stranki Zelenih so bili na začetku ljudje, ki so bili zelo radikalno levi. Ampak če pogledamo podrobneje, vidimo, da so to ljudje iz meščanskih družin, ki so prekinili s to tradicijo, zdaj pa se k njej spet vračajo. To lahko vidimo tudi kot neko geografsko spravo meščanskega zelenega miljeja," je prepričan Alexander.

Ženske imajo prednost

Aprila so med obema voditeljema, Annaleno Baerbock in Robertom Habeckom, njo izbrali kot prvo kandidatko za kanclerko Zelenih – ženske imajo pri Zelenih vedno prednost, pravijo. Baerbock je manko vsakršnih vodilnih izkušenj nadomestila z obljubami o novem začetku, o drugačnosti, ki da je potrebna – za kar človek izkušenj res ne potrebuje, če želi stvari zastaviti drugače.

"Danes se začenja novo poglavje za našo stranko, če nam bo uspelo, tudi za našo državo. Imamo jasno predstavo o prevzemu kanclerskega urada. Mora nam uspeti. Da ustvarimo pravično deželo, kjer so vrtci in šole najlepša mesta, deželo, kjer imajo negovalke čas in sredstva, da skrbijo za ljudi, državo, v kateri digitalizacija deluje, ki služi svojim državljanom, odprto, raznoliko in demokratično državo, ki temelji na vrednotah, Nemčijo v središču Evrope. Za to zdaj potrebujemo predvsem pogum, da stvari naredimo drugače. Prihodnost ni nekaj, kar se le zgodi, ampak je zdaj v naših rokah in zato sem danes tukaj," je dejala.

Priljubljenost Zelenih je eksplodirala. V javnomnenjskih raziskavah so prehiteli Krščansko demokratsko unijo, ki je svojega voditelja šele izbirala. Annalena Baerbock bo prihodnja nemška kanclerka, je odzvanjalo. A CDU je vmes za svojega kanclerskega kandidata izbral Armina Lascheta. Človeka, ki je najbližji Angeli Merkel, ki obljublja enako dostojno, evropsko politiko, kot so je bili vajeni, le da bolj moderno in bolj usmerjeno v prihodnost. Mediji so Annaleni Baerbock jedli iz rok, do Lascheta so bili bolj napadalni. Socialdemokrati s kandidatom Olafom Scholzem niso bili na nikogaršnjem radarju.

Navdušenje nad političnimi novinci nikoli ne traja dolgo in tudi pri Baerbockovi ni. Zgodilo se ji je nekaj začetniških političnih spodrsljajev, ki bi jih spregledali, če ne bi bila kandidatka za tako pomemben položaj. Najprej je voditeljica stranke, ki se zavzema za absolutno transparentnost, pri zaslužkih pozabila prijaviti dodatni prihodek. Napako je popravila, izkazalo se je, da posebnih prihodkov iz zasebnega sektorja, za razliko od večine drugih nemških politikov, ni imela. Nato so novinarji opozorili na netočnosti v njenem življenjepisu, tudi to je popravila in se opravičila. Ko je izdala knjigo, so jo obtožili, da je dele nje prekopirala. Tudi za to se je opravičila. Majhni, na prvi pogled nepomembni spodrsljaji, ki pa so bolj kot pokvarjenost in neiskrenost razkrili neveščost in manko političnih izkušenj.

Izjemno cenjeni politični analitik, tudi svetovalec predsednika Franka-Walterja Steinmeierja in redni sogovornik kanclerke Merklove Herfried Münkler razloži, da je Annalena Baerbock prijazna političarka, ki zadeve pojasni in se zanje opraviči, z obtožbami proti njej pa se po njegovih besedah pretirava.

"Ta razprava, ki jo vodimo v Nemčiji, je luksuzna razprava, v drugih državah se govori o korupciji politikov, pri nobenem od naših primerov ni tako," pravi.

Kljub temu so Zeleni izgubili, pridobili pa Krščanski demokrati in to celo več kot šest odstotkov. Javnomnenjske ankete so jim junija namerile 28 odstotkov, Zelenim 20 in Socialdemokratom okoli 16.

Potem so se v Nemčiji zgodile najhujše poplave v zadnjih 50 letih. A kot so pokazale ankete, so Zeleni pridobili manj ob pričakovanj in kljub spodrsljaju kandidata CDU-ja za kanclerja Lascheta, ki ga je kamera ulovila, kako se prešerno smeji, medtem ko je imel predsednik Steinmeier govoril o posledicah poplave in pomoči žrtvam.

Strokovnjaki so opozorili, da bo takih naravnih nesreč zaradi globalnega segrevanja vse več, ne manj. Da so podnebne spremembe največja težava v prihodnosti Nemčije, meni danes, po uničujočih poplavah, 89 odstotkov Nemcev. Podnebne spremembe so postale najpomembnejša tema za vse – in če za volivce, potem tudi za politike. Ekskluzivnost stranke Zelenih pri temi zaščita okolja kot najpomembnejšem cilju naslednjega desetletja je odpadla. Zaščita podnebja je postala glavna predvolilna tema za vse stranke, razen za skrajno desno Alternativo za Nemčijo, ki vanje ne verjame.

Podnebje moramo zaščititi in biti energetsko nevtralni do leta 2040, napoveduje tudi bavarski ministrski predsednik in spodleteli kandidat Markus Söder, ki doslej o tej temi ni veliko govoril. "Bavarska ima najbolj ambiciozne podnebne cilje v vsej Nemčiji. Veste, da je cilj Nemčije in veliko zveznih dežel podnebna nevtralnost do leta 2050. Le Bavarska in Baden Württemberg imata cilj leto 2040," zatrjuje Söder.

Odločenost, enotnost, dogovori

Stranka Zelenih se je z Annaleno Barebock in Robertom Habeckom resno lotila celotnega spektra družbenih in gospodarskih vprašanj. Kot se za ljudsko politično stranko spodobi. Minimalno plačo želijo zvišati na 12 evrov na uro, povečati davke tujim podjetjem in najbogatejšim in s tem odplačati dolgove, ki so si jih tudi Nemci nabrali ob zaprtjih med pandemijo. Zvišali bi davke v letalskem prometu na izpuste, želijo popolno ustavitev izdelovanja avtomobilov z motorjem na notranje izgorevanje. Nemški industriji pa zdaj ponujajo roko, prepovedi so kot resna stranka končali. Tista podjetja, ki bodo postala energetsko nevtralna ali bodo svojo proizvodnjo lokalizirala, bodo dobila finančno kompenzacijo od države, napoveduje Annalena Baerbock.

Zeleni se med drugim zavzemajo za ženske kvote na vodilnih položajih. Imajo 10-točkovni načrt za boj proti nestrpnosti in rasizmu, ki predvideva policijsko reformo in vključitev ozaveščanja proti rasizmu v šolski kurikul. Spremenili bi priseljenski zakon, da bi bil prijaznejši za priseljenske družine, ustavili izvoz orožja, kjer je Nemčija med vodilnimi v svetu.

V zunanji politiki jih definira velika nestrpnost do ruskega predsednika Vladimirja Putina, kjer niso pripravljeni na nikakršno sodelovanje. Naklonjeni so sodelovanju z ZDA in opozarjajo na kršenje človekovih pravic na Kitajskem. Kot nam je pojasnil poslanec Gelbhaar, si želijo predvsem sodelovanja na evropski ravni, ne več le nareka Nemčije ostalim.

"Zunanjepolitično ne gre drugače kot z zvezami. Pariški dogovor je zaveza, tukaj mora vsaka država uresničiti svoje cilje, h katerim se je zavezala in tukaj je pomembno, da Nemčija ne reče – hej, mi smo najboljši, poglejte, kako mi to počnemo, ker prvič, to ne drži in drugič, daje napačno sliko, ampak moramo kot država utelešati, da gre za ogromno nalogo, da se tega zavedamo, ampak da je to nujno. Vemo, da to pomeni omejitve ponekod, ampak moramo paziti, da sodelujemo z vsemi. Če industrijski deželi sredi Evrope to uspe, je to že brez nadaljnjega komentarja jasen signal drugim."

In koliko razumevanja imajo pri Zelenih za države, ki ne spoštujejo vladavine prava, kot denimo Poljska in Madžarska?

"V Evropi je zveza držav, ki imajo kompas enakih vrednot in to je treba vedno znova dokazati. Moramo, in to morda v obdobju Merklove ni bilo dovolj dobro storjeno, moramo preverjati, kaj nas združuje. Ne gre le za stroj za razdelitev denarja, ki si je v Bruslju izmislil neka pravila, ampak smo pisana celina, kjer obstajajo različne države in druge države je treba sprejeti, to je pomembna točka, ampak k temu sodi svoboda medijev, odprta družba," pojasnjuje Gelbhaar.

Zeleni prinašajo s sabo željo po sodelovanju, ne po določanju pravil na evropski ravni. Annalena Baerbock je tudi po spodrsljajih ostala kandidatka za kanclerko stranke, kljub govoricam, da naj bi jo vendarle zamenjali z bolj izkušenim Roberom Habeckom. Junija jo je stranka z veliko večino tudi uradno potrdila, da ostaja edina ženska kandidatka v boju za enega najpomembnejših mest v Evropi – nemški kanclerski urad.

"Hvala za ta izjemen izid, za to spodbudo po vseh spodrsljajih zadnje mesece, ki so bili posledica mojih napak, zaradi katerih sem resnično jezna nase. Vaša solidarnost in to, Robert, da mi stojiš ob strani, mi daje moč, za kar sem zelo hvaležna," se je zahvalila v še enem govoru stranki.

Stranka Zelenih deluje kot najbolj odgovorna, zrela stranka v nemškem političnem prostoru. Kvalitete, ki so nekoč pripadale stranki Krščanski demokratov – odločnost, enotnost, dogovori – so danes bolj vidne pri Zelenih.

"Zadnja leta je bila Nemčija vodena, kot da je na avtopilotu. To je bila posledica politike nedogmatskih konservativcev, ki so delovali po načelu: politika je politika trenutno mogočega. Za nas pa je politika tisto, kar lahko omogočimo, zato se borimo za nov začetek po volitvah. In želimo, da spremembe, ki jih prinašamo, pomenijo nov začetek. Prvič po desetletjih so v zraku spremembe," je napovedala Annalena Baerbock.

In če velja, da imajo Krščanski demokrati v svojem DNK-zapisu tudi željo po oblasti, so do te točke prišli tudi Zeleni. Vladati želijo za vsako ceno. "40 let smo se na to pripravljali, ob vseh težavah in napakah, in zdaj je prišel čas, da prerodimo našo državo. Vse je na tnalu," je odločna.

Če jim ne bo uspelo zmagati, bo to tudi zaradi precej nižje podpore na nekdanjem vzhodu. A Gelbhaar se ne strinja, da ljudi na nekdanjem vzhodu okoljska politika zanima manj kot nekdanje zahodne Nemce.

"Ne strinjam se, da ljudi v nekdanji vzhodni Nemčiji okolje manj zanima, sam prihajam iz vzhodnega Berlina. Ljudje tam imajo za sabo popolnoma drugačne izkušnje, zaradi katerih je težje upravičiti še eno preobrazbo. Tukaj je treba biti pazljiv," ocenjuje.

Zeleni svoj uspeh gradijo na nečem popolnoma novem, na spremembah. Krščanski demokrati s kandidatom Arminom Laschetom po drugi strani obljubljajo, da z njim ne bo velikih sprememb in preloma z obdobjem Merklove. Za zdaj so uspešnejši, čeprav so po javnomnenjskih raziskavah sodeč spremembe tiste, ki si jih Nemci želijo. Le da očitno stranki Zelenih z Annaleno Baerbock ne zaupajo popolnoma, da bi jih znali izpeljati.

Kakršen koli že bo izid ‒ zmaga CDU-ja ali zmaga Zelenih ‒ stabilne koalicije, kot smo je bili vajeni pod Merklovo, v prihodnje ne bo. Zeleni bodo zelo verjetno v vladi in njihov vpliv se bo poznal na vseh ravneh, če bo tako. A so zaradi velike želje po vladanju pripravljeni tudi na številne kompromise, kako zelo so pripravljeni popuščati so pokazali že pogovori po zadnjih volitvah pred štirimi leti, ko so že hoteli v vlado. A tokrat bodo koalicijske pogovore vodili s položaja močnejšega, brez njih vlade ne bo mogoče sestaviti. Brez CDU-ja morda.

"Zelo jasno smo povedali, ne potrebujemo boljših ljudi, potrebujemo boljšo politiko," Annalene Baerbock povzema njihov nov slog vladanja, ki ga prinašajo s seboj. In ki bi si ga tako zelo želeli slišati tudi drugje v Evropi.

Prispevek je bil objavljen v oddaji Eppur Si Muove na 1. programu Radia Slovenije.