Pandorina skrinjica se je odprla: skoraj dve leti je omenjena afera pretresala ameriški politični vrh in doživela epilog z nikoli videno potezo: s prvim odstopom predsednika v zgodovini ZDA. Članek je govoril o skupini petih vlomilcev, ki so jih aretirali v prostorih demokratske stranke v kompleksu pisarn Watergate v Washingtonu. Novinarja Carl Bernstein in Bob Woodward sta bila pristojna za poročanje o vlomu. Kot kažejo Woodwardovi zapiski, je od policijskih virov izvedel, da so vlomilci prišli iz Miamija, nosili so kirurške rokavice in imeli pri sebi več tisoč dolarjev gotovine. Šlo naj bi za profesionalno opravljeno operacijo.

Klobčič se začne razpletati
Čez nekaj tednov sta Woodward in Bernstein pisala, da je velika porota zaslišala dva moška, ki sta v Beli hiši delala za Nixona in ki naj bi vodila vlomilce po pisarnah demokratov s pomočjo brezžičnih telefonov. Eden je bil nekdanji Cijin uradnik E. Howard Hunt, drugi pa nekdanji FBI-jev agent G. Gordon Liddy. Bernstein je v Miamiju tudi izvedel, da je bil ček za 25.000 dolarjev za Nixonovo ponovno izvolitev položen na račun enega izmed vlomilcev. Članek z naslovom Osumljenec je dobil sredstva od kampanje je prvič povezal vlom z Nixonovo predsedniško kampanjo oz. njegovim zbiranjem denarja.

Novinarja sta pri svojem raziskovanju sodelovala z Markom Feltom, visokim uradnikom FBI-ja, ki je imel dostop do podatkov o ropu. Felt se je odločil, da bo sodeloval z njima, vendar pod pogojem, da njegova identiteta ostane skrita. Znan je bil le kot "Globoko grlo", po slavnem pornografskem filmu. Identiteta Globokega grla je bila razkrita šele 33 let pozneje, maja 2005. Jeseni leta 1972 so potekale predsedniške volitve, na katerih je Nixon gladko zmagal. Washington Postu pri razkrivanju afere ostali mediji niso sledili, Bela hiša pa je njegovo poročanje ostro kritizirala in ga označila kot pristransko in zavajajoče.

Hunt, eden od dvojice, ki naj bi pri vlomi vodila vlomilce, je Belo hišo zaprosil za finančno pomoč zase in soobtožence, vendar je sodnik John Sirica s svojo ostro retoriko prevzel tudi vlogo tožilca in obtožencem skušal preprečiti, da bi povedali, kar so vedeli. Hunt in še nekateri vlomilci so priznali krivdo, za McCorda in Liddyja pa so na sojenju odločili, da sta kriva. Sočasno s tem, ko je Hunt zahteval finančno pomoč, je pravnik Bele hiše John Dean v zasebnem pogovoru Nixonu dejal, da imajo znotraj hiše izdajalca.

Ko je FBI v naslednjih mesecih vendarle prišel zadevi do dna, je bilo več visokih uradnikov obtoženih oviranja pravice, aprila 1973 so štirje od Nixonovih najvišjih svetovalcev izgubili službo, med njimi vodja kabineta Haldeman, glavni svetovalec za notranje zadeve John Ehrlichmann, državni tožilec Richard Kleindienst in že omenjeni Dean. Do maja 1973 je bila afera Watergate že popolnoma razvpita: časopisi in televizije so vsak dan z mastnimi naslovi poročali o škandalu brez primere, začeli pa sta se tudi dve uradni preiskavi, eno je vodil posebni tožilec Archibald Cox, ki ga je imenoval Nixonov novi generalni tožilec Elliot Richardson, drugo pa senator Sam Ervin, predsedujoči senatnemu odboru, ki je preiskoval afero, ki je že zdavnaj presegla okvir vloma. Nixonova administracija je bila odgovorna za številne protizakonitosti in zlorabe, med drugim vlome, nezakonita prisluškovanja in tajno financiranje nezakonitih dejavnosti.

V naslednjih mesecih so na plano prišle številne umazane podrobnosti afere: eno izmed najbolj presenetljivih razkritij je bilo, da je Nixon tajno snemal svoje telefonske pogovore v Ovalni pisarni. Krog okoli njega se je zapiral, vendar je Nixon sprva zatrjeval, da ni vpleten v škandal in da ne namerava odstopiti, pozneje pa je priznal, da je storil napake, vendar pa da ni kršil zakonov.

Prvi odstop predsednika v zgodovini ZDA
Aprila 1974 je privolil v objavo 1.200 strani zapisov telefonskih pogovorov s sodelavci, in zapisi so razkrili, da je bil Nixon od začetka vpleten v afero. Njegovega predsedovanja je bilo konec. 8. avgusta 1974 je v dramatičnem televizijskem nastopu naznanil svoj odstop: "Upam, da sem s tem dejanjem začel proces zdravljenja, ki ga ZDA tako obupno potrebujejo. Globoko obžalujem vsako škodo, ki je bila morebiti storjena v dogodkih, ki so privedli do te odločitve. Tisti, ki vas sovražijo, zmagajo samo, če jih vi zasovražite, takrat pa uničite sebe."

Afera je trajno in globoko zaznamovala ameriško politiko, še vedno pa ni bilo znano tudi, kdo je bil glavni vir informacij za novinarja. Ta skrivnost je prišla na dan šele 33 let pozneje. 31. maja 2005 je Vanity Fair objavil identiteto "Globokega grla": Mark Felt, nekdanji visoki uradnik FBI-ja, je bil tisti, ki je Woodwardu in Bernsteinu pomagal razkriti največjo politično afero v ZDA.

Novinarja sta sicer večkrat izrazila pomisleke glede vloge Globokega grla, saj sta menila, da se je okoli njega taka fama razširila le zaradi nepoznavanja njegove identitete. "Ko sva pisala knjigo, si nisva predstavljala, da bo njegova vloga dosegla take mitske razsežnosti. Iz zapisanega je razvidno, da je Felt/Globoko grlo v večini le potrdil informacije, ki sva jih dobila že iz drugih virov."

Ksenja Tratnik