"Vprašal je, ali je bil njegov naglas nekoliko hrvaški in ali nas to moti. Otto je bil tam, da nam pomaga. Bil je tam, da informira evropsko javno mnenje o ambicijah Slovencev za neodvisnost." Tako je o morda simbolno najmočnejši potezi Otta von Habsburga za Slovence na okrogli mizi ob odprtju razstave o zadnjem habsburškem kronskem princu povedal zgodovinar Andrej Rahten. "To je storil v času, ko je bila jugoslovanska ljudska armada četrta najmočnejša vojska v Evropi in jugoslovanska diplomacija ena najboljših. Torej, to je po mojem mnenju najbolj ključna vloga Otta von Habsburga v tistih časih, zato se ga spominjamo tudi danes."
Peterle: Bil je vzoren Evropejec
Razstavo Otto von Habsburg – življenje in dediščina, ki je v madžarskem kulturnem centru na ogled do konca meseca, in okroglo mizo je uvedel predsednik prve vlade Republike Slovenije Lojze Peterle. Peterle se je med drugim z Ottom von Habsburgom srečal v Gornji Radgoni, in sicer 1. maja 2004, ko je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije. "Spomnim se, kako močno smo slavili skupaj z njim in komisarjem EU-ja Franzem Fischlerjem na obeh straneh Mure," je povedal. "Lahko bi rekli, da je bil Otto von Habsburg eden od nas, bil je vzoren Evropejec."
Za družino prelomen konec prve svetovne vojne
Kdo je torej bil Otto von Habsburg? Leta 1912 se je rodil kot sin zadnjega avstrijskega cesarja in ogrskega kralja Karla I. Ta je po ustanovitvi avstrijske republike po koncu prve svetovne vojne ostal brez krone in moral v izgnanstvo; sledili so še tako imenovani zakoni o Habsburžanih, s katerimi je bila dinastija v Avstriji razlaščena. Sicer se je še poskušal vrniti, a družina je na koncu končala v izgnanstvu na Madeiri. Tam je Karel umrl že leta 1922, sin Otto s sorojenci in materjo, cesarico Zito pa je ostal v izgnanstvu in bil obsojen na številne selitve.
Brez želje po kroni
Kot bo poudarjeno v nadaljevanju, kljub družinskemu položaju očetovega naslednika, sam ni imel teženj, da bi znova zasedel tron. Želel pa si je vrnitve v domovino, na kar je moral dolgo čakati. Helmut Wohnout, direktor avstrijskega državnega arhiva, je povzel potek Ottovega 'vračanja' oziroma boja za pravico do vstopa v Avstrijo. Menda je na kratko v Avstrijo prišel že jeseni 1945, a so ga okupacijske sile izgnale.
Zavrnil srečanje s Hitlerjem
Na tem mestu velja še omeniti njegovo nekompromitiranost v odnosu do nacizma. "Treba je omeniti, da je Otto v poznih dvajsetih in v tridesetih letih zavrnil vsako možnost srečanja s Hitlerjem. Šlo je za sovraštvo na obeh straneh," pove Wohnout in doda skoraj zabavno zanimivost: "Nemška operacija leta 1938, da bi vermaht okupiral Avstrijo, je imela skrivno ime – operacija Otto."
Desetletja prizadevanj za vstop v Avstrijo
A glede dovoljenja za vstop v Avstrijo je bil to dolg postopek. "Trajalo je desetletja. Avstrija je bila po prvi svetovni vojni obkrožena z državami, ki so iz različnih razlogov nasprotovale vsaki možnosti habsburške restavracije v Avstriji." Tudi po drugi svetovni vojni je bilo, tako Wohnout, že samo razmišljati o možnosti Ottove vrnitve nemogoče. Ključna so bila šestdeseta leta.
Wohnout je torej pripoved nadaljeval v šestdesetih letih. "Avstrijski zvezni kancler Julius Raab se je z Ottom srečal v Münchnu leta 1960 in mu povedal, da bi vrnitev bila mogoča le, če bi Otto podal izjavo v skladu z že omenjenim zakonom o Habsburžanih iz leta 1919. Otto je takšno deklaracijo podpisal maja 1961 in se je izrekel za državljana, zvestega Avstriji. /…/ Socialisti so menili, da to ni zadosten znak spremembe Ottovega 'srca', da bi postal lojalen državljan."
Vladajoča koalicija te izjave ni želela priznati in to je bil tudi začetek določene politične krize v avstrijski notranji politiki. Veljavnost izjave je vseeno priznalo avstrijsko upravno sodišče, socialisti pa so skupaj z opozicijsko svobodnjaško stranko v parlamentu vložili resolucijo, s katero so Otta razglasili za nezaželenega v Avstriji. Možnost za razrešitev zagate je ponudilo leto 1966, ko je zmaga na volitvah ljudski stranki omogočila, da sama oblikuje vlado.
Ljudje pozdravljajo Otta von Habsburga
Novi kancler Josef Klaus je Ottu dovolil vstop v Avstrijo. Prvič je prišel le za nekaj ur in menda so ga ljudje – to je bilo na podeželju in ne na Dunaju – navdušeno sprejeli. "Z začetkom vlade Bruna Kreiskega na začetku 70. let se je resentiment levice vedno bolj zmanjševal," tako pripoveduje Wohnout in doda: "Leta 1972 je potekalo zgodovinsko rokovanje med socialističnim (SPÖ) kanclerjem in Ottom, kar je pomenilo pomiritev med republiko in Ottom."
Poslanec v Evropskem parlamentu
Ključna prelomnica v Ottovem življenju je bilo leto 1979, ko je postal poslanec v Evropskem parlamentu; a to je postal kot kandidat bavarske krščanske unije (stranka CSU) in na povabilo bavarskega ministrskega predsednika Franza Josefa Straussa. Ta vloga mu je izredno veliko pomenila.
Zanimiva je anekdota o srečanju z novinarjem, ki ga je, kot še toliko drugih, vprašal, ali obžaluje, da ne more sedeti na prestolu. Otto mu je odgovoril, da hvala Bogu, da je član Evropskega parlamenta. V tej vlogi se je lahko dejavno zavzemal za demokratično in združeno vlogo in v tej vlogi se je lahko zavzel tudi za cilje srednjeevropskih narodov, ki so si želeli neodvisnosti in demokratizacije.
V jugoslovanski monarhiji so bili Habsburžani 'prepovedani'
O tem je več povedal Andrej Rahten, ki pa je povzel tudi evolucijo odnosa do Habsburžanov v po prvi svetovni vojni ustanovljeni jugoslovanski državi. "Jugoslavija je bila po letu 1918 monarhija, ampak monarhija brez aristokracije in kjer so bili Habsburžani prepovedani. Vse pisanje o tej temi je bilo strogo nadzorovano, ne le od obveščevalnih služb, pač pa tudi od policije," pove Rahten, ki se s tem obdobjem politične zgodovine že dolgo znanstveno ukvarja. "Rekel bi, da je bila pri nas situacija po letu 1918 podobna tisti v Avstriji, kjer so bili Habsburžani državni sovražnik št. ena."
Habsburžani kot jugoslovanski mednarodnopolitični fenomen
A položaj in njegovo ozadje sta bila vendar drugačna od tistega v Avstriji: "V Jugoslaviji ni šlo toliko za interni, ampak bolj mednarodni problem. Zakaj? Jugoslavija je bila ključen član v tako imenovani mali antanti in kaj je bil kohezijski dejavnik v operacijah male antante? To je bil boj proti habsburški identifikaciji. Zato je bila tudi politično organizirana podpora dinastiji nemogoča. Obstajali so sicer individualni poskusi." V arhivih je tako mogoče najti tudi korespondenco posameznikov z Ottom von Habsburgom: "Torej Habsburžani niso bili pozabljeni, a bilo je nemogoče, da bi nekdo kot politik deloval v tej smeri."
"V avstrijskem državnem arhivu sem našel nekaj pomembnih dokumentov, ki govorijo o gibanju slovenskih monarhistov, legitimistov, ki ga je vodil neki Alojz Novak. Gre za zanimivo zgodbo pustolovca z Vrha nad Laškim in lahko vidite, da je še vedno obstajalo to občutje o zgodovinski pripadnosti habsburški dinastiji. Seveda zaradi političnega pritiska to ni moglo biti javno manifestirano," je to 'poglavje' sklenil Rahten.
Habsburžani ostanejo aktualno vprašanje tudi po drugi svetovni vojni
Vprašanje Habsburžanov je ostalo aktualno tudi po drugi svetovni vojni, čeprav so časopisi v 50. in 60. letih z njimi povezane zadeve – tako Rahten – spremljali zadržano: "Sem našel nekaj zanimivih analiz, ki pokažejo, da čeprav Habsburžani niso bili več slovenska dinastija, so še vedno bili zanimivo vprašanje glede odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo."
Habsburžani kot tema rumenih strani
Spremembe so prinesla 80. leta, kar se odrazi tudi v poročanju časopisov: "Lahko bi rekli, da gre za nevtralnejši položaj – kar se tiče Otta – in celotna habsburška družina postane subjekt rumenih strani. Zelo zanimivo je spremljati pisanje o tem, koliko hčera ima Otto, kdaj je rojen novi prestolonaslednik. Na primer, izšel je obsežen članek, ko je bil rojen Karl kot novi prestolonaslednik." Določeno prelomnico prinese tudi prvi intervju z Ottom von Habsburgom pri nas, ki je leta 1987 izšel v reviji Teleks.
Vabilo Francetu Bučarju v Evropski parlament
Že naslednje leto je imel na njegovo povabilo France Bučar kot prvi Slovenec govor v Evropskem parlamentu in to imamo tudi za simbolni trenutek, ko lahko začnemo Otta pojmovati kot podpornika neodvisnosti Slovenije. "Spominjamo se ga (Otta von Habsburga, op. P. B.) kot eno najvidnejših osebnosti v gibanjih za neodvisnost v srednji Evropi in sploh v Jugoslaviji."
Poznamo zgodbo o zadnjem srečanju Antona Korošca 12. oktobra 1918 z Ottovim očetom, cesarjem Karlom. Ta ga je pozval, naj vsaj Slovenci ostanejo v habsburški monarhiji. Seveda je bil Korošec proti in je izrekel znamenite besede: "Es ist zu spät Majestät. (Prepozno je, vaše veličanstvo.) Ottu so to zgodbo povedali v 90. letih. In je rekel, da meni, da je Korošec izbral napačno pot, kar se tiče tedanje politične prihodnosti Slovencev. Torej, da so izbrali usmeritev proti Balkanu, namesto da bi ostali v srednji Evropi."
Pomagati malim narodom do demokratizacije
Prvi Habsburžan z doktoratom je imel ambicijo, pomagati malim narodom v Jugoslaviji in srednji Evropi, da bi se demokratizirali in 'našli svoje mesto pod Soncem v novi Evropi'. To je v Evropi, ki je demokratična in združena. "Biti evropski poslanec je bilo nekaj, kar si je vedno želel. Biti poslanec, je bila njegova misija, delovati v smeri multikulturne in multinacionalne Evrope."
"Na predavanjih so k njemu vedno prihajali ljudje in ga naslavljali kot vaša visokost. Ko so ga vprašali, zakaj jih ne popravi, je odvrnil, da bi pač bilo nevljudno, če bi jih popravljal," je še eno od anekdot navrgel Rahten.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje