V Južni Koreji se dan po nesreči trajekta, po kateri še vedno pogrešajo 287 ljudi, večina je bila dijakov, šok meša z besom zaradi vse več dokazov, da mnogi niso imeli možnosti za rešitev. Sledili so namreč navodilom posadke, naj ostanejo na svojih mestih, ker pomoč prihaja. Tako so mnogi ostali ujeti na potapljajočem se trajektu.

Da evakuacija ni potekala dobro, je priznal tudi vodja združenja za varnost na morju Bae Min Hun: "Kaže, da je bila zapravljena dragocena prva ura z navodilom potnikom, naj ostanejo v kabinah."

Tisti, ki so ubogali napotke, so se nato spopadali z dejstvom, da ne morejo s trajekta, ki se je naglo nagnil, kar je povzročilo paniko. Ko se je 6825-tonski trajekt Sewol začel nagibati, se je kmalu obrnil pod kot 90 stopinj, preden se je popolnoma obrnil na bok in potonil. Nad morsko gladino je ostala le kobilica.
Le ubogali navodila
"Ostanite, kjer ste. Ne premikajte se," se je glasilo navodilo, ki so ga nenehno ponavljali, je dejal preživeli dijak Huh Jung Kija. Večina potnikov je od začetka težav trajekta ostala na svojih sedežih od 30 do 40 minut v skladu z navodili posadke. "Spraševali smo se, ali se ne bi premaknili in skušali priti iz trajekta, toda zagotavljali so nam, da bo pomoč prišla v desetih minutah," je povedal za televizijo New Y.

Glede na to, da v južnokorejskem izobraževalnem sistemu veljata stroga disciplina in spoštovanje avtoritet, poznavalci ocenjujejo, da je večina od 375 dijakov, starejših najstnikov, brez vprašanja ubogala uradna navodila. "Če bi nam prej naročili, naj zapustimo trajekt, bi nas veliko več skočilo v morje," je medijem povedal eden od preživelih dijakov in obžaloval, da je večina potnikov ostala na svojih mestih, kot so jim naročili.

Po navedbah strokovnjaka, vodje inštituta za potapljanje Čung Joung Hjuna, je bilo za potnike gibanje skoraj popolnoma nemogoče, ko se je trajekt nagnil za 90 stopinj: "Tla postanejo zid in zidovi postanejo tla. Elektrike ni več in v popolni temi bi bilo za vsakogar izjemno težko ugotoviti, kam je treba iti."

Starši rotili otroke, naj zapustijo trajekt
Nekateri starši so se z otroki še zadnjič slišali po telefonu. "Povedala mi je, da je ladja nagnjena in da nič ne vidi, da ni oblekla rešilnega jopiča. Nato je njen telefon ugasnil," je povedala mati še vedno pogrešanega 18-letnega dekleta.

Dodatno čustveno težo tragediji, ki je pretresla vso državo, so dale tudi objave SMS-sporočil, ki so jih dijaki pošiljali svojcem. "Oče, ne skrbi. Na sebi imam rešilni jopič in sem z drugimi dekleti. Smo v trajektu, še vedno na hodniku," je ena od še vedno pogrešanih dijakinj napisala očetu. Zaskrbljeni oče ji je takoj odgovoril, naj skuša priti ven, a je bilo že prepozno. "Oče, ne morem ven. Trajekt je preveč nagnjen. Hodnik je poln ljudi," je zapisala v zadnjem sporočilu.

Kapitan trajekt zapustil med prvimi
Kapitan trajekta Lee Joon Seok je nesrečo preživel, saj je bil med tistimi, ki so s trajekta zbežali, še preden je potonil. Danes so ga zaslišali kot osumljenca. Po poročanju medijev mu med drugim grozijo obtožbe za nenaklepni uboj in kršitev pomorskih zakonov.

"Nisem mogel vsem pomagati"
Eden od 179 rešenih Kim Sung Muk je medijem povedal, da je skušal rešiti okoli 30 dijakov, ki niso mogli priti iz velike dvorane na četrti etaži trajekta: "Nisem mogel niti priti do dvorane, saj se je vse nagnilo. Trajekt je tonil in z rokami se niso imeli za kaj prijeti. Niso se mogli plaziti po tleh, saj so bila mokra in pod ostrim kotom," je povedal. Z gasilno cevjo mu je uspelo rešiti nekaj dijakov. "Toda bilo jih je tako veliko ... Nisem mogel vsem pomagati," je povedal medijem.

Predsednica pozvale starše, naj ne obupajo
Z ogorčenjem, besom in obupom staršev se je spopadla tudi južnokorejska predsednica Park Geun Hje, ki se je z njimi srečala na bližnjem otoku Džindo. Starše so na otok pripeljali, da bi bili bliže v pričakovanju vesti o svojih otrocih, ki so se s ponesrečenim trajektom peljali na šolski izlet na turistični otok Džedžu. Mnogi so povzdignili glas in jo kriče opozarjali, da se čas izteka.

Vidno šokirana jih je predsednica pozvala, naj ne obupajo do zadnjega trenutka. Obširno je odgovarjala na njihova vprašanja in zagotavljala, da delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi našli preživele. Starši so na drugi strani vztrajali, da več kot 30 ur po nesreči za najdbo pogrešanih ni bilo storjeno dovolj.

Predsednica je pred tem kljub slabi vidljivosti in močnim tokovom s čolnom obiskala kraj poteka reševalne operacije in potapljače hrabrila k intenzivnejšemu iskanju.

Trajekt potoval po drugačni poti?
V medijih se pojavljajo podatki, da naj bi trajekt potoval po deloma drugačni poti, kot jo je določilo ministrstvo. Pojavljajo se tudi vprašanja, ali je morda ladja naredila preoster zavoj, kar bi lahko povzročilo premik tovora, posledično pa tudi trajekta. Na njem je bilo tudi 180 vozil in 1100 ton tovora, je poročal The Korea Times.

Nesreča je šok za državo, ki na tako katastrofalne nesreče ni navajena, še posebej ne na svoji učinkoviti in moderni prometni infrastrukturi. Razen požara v podzemni železnici, ki je leta 2003 zahteval 192 življenj, že dolgo ni bilo nobene večje nesreče. Leta 1993 je v nesreči trajekta umrlo skoraj 300 ljudi, leta 1995 pa več kot 500 v zrušenju veleblagovnice v Seulu.