Nekdanji podpredsednik vlade in vodja ruske politične opozicije – večkrat so ga označevali za Jelcinovega naslednika – je bil namreč najostrejši in najglasnejši kritik Vladimirja Putina in njegove politike. Velika večina svetovne javnosti se strinja, da je za atentat na Nemcova februarja 2015 odgovorna ruska oblast. Njegova hči Žana Nemcova je v Rusiji študirala ekonomijo in na ruski televiziji RBK kot novinarka poročala predvsem o gospodarstvu in financah. Po njegovi smrti je odšla v Nemčijo.

Za njeno delo so ji na Poljskem podelili nagrado solidarnost in ženskam namenjeno mednarodno nagrado za pogum.

Moj prijatelj Boris Nemcov je dokumentarni portret vašega očeta, ki ga je posnela Zosja Rodkevič, dvaindvajsetletna filmarka in anarhistka. Medtem ko ga je Rodkevičeva snemala med njegovo politično kampanjo, na službenih poteh, protestnih zborovanjih, med sodnimi procesi in v njegovi pisarni, se je med njima spletlo prijateljstvo. To je opazno med drugim v osebnem prikazu Nemcova v filmu – kar je za filmske prikaze politikov prava redkost. Snemanje filma je tako trajalo veliko dlje, kot je bilo sprva načrtovano.

Morda moram najprej povedati kaj o tem, kako film prikazuje mojega očeta. Pravijo, da je bil Boris Nemcov zelo mlad, ko je postal guverner. Imel je 33 let – je pa res, da je bil mlajši, kot sem zdaj jaz. Tudi ne drži, da je vedno deloval proti vladi. Imenovan je bil v vlado Borisa Jelcina, pozneje je postal celo njen podpredsednik. Šele ko je vlada odstopila, se je znašel v opoziciji. Moj prijatelj Boris Nemcov je film, ki je drugačen od izkušnje, ki jo imaš, če si sam vpleten v dogajanje – tako kot so vsi filmi drugačni od doživete resničnosti. Moj oče se je upiral »nesistemsko«, v Rusiji temu rečejo, da ni pripadal »ne sistemu, ne opoziciji«. Bil je pač upornik nasploh, mislim, da ga to najbolje označuje. Še ko je bil v vladi, ni nikoli slepo soglašal z vsem. Če je mislil, da je nekaj narobe, je Jelcinu odkrito nasprotoval. Med vojno v Čečeniji je na primer zbral milijon podpisov proti ruski vojaški agresiji in s tem zelo razjezil Jelcina. Prva vojna v Čečeniji se je takrat tudi končala.

Kako ste po njegovi smrti prišli do odločitve, da na neki način nadaljujete njegovo delo? Ostro ste zahtevali preiskavo njegovega umora, čeprav prej kot novinarka niste bili politično aktivni. Saj ste morali vedeti, da bo za vas v Rusiji to najbrž nevarno.
Če odgovorim na kratko: to je v genih. Povedati pa moram tudi, da nisem edinka – imam mlajšega brata in dve mlajši sestri. Nisem se torej borila samo zase, temveč tudi zanje. Na to vprašanje ni preprostega odgovora – nekateri ljudje smo pač takšni, drugi so drugačni. Je pa res, da do očetove smrti nisem imela nikakršne želje, da bi bila javno in politično aktivna. Bila sem le ruska novinarka. Delala sem na televizijski postaji RBK, ki je kot nekakšen ruski Bloomberg. Tisti hip, ko so ubili mojega očeta, pa se je zame vse spremenilo. Ne gre za vprašanje morale – če ne bi naredila ničesar, sama s sabo ne bi mogla živeti.

Kako je potekala vaša selitev v Nemčijo? Ste umik načrtovali že vnaprej?
Ne, selitve nisem načrtovala. Najprej sem mislila, da bom v Nemčiji preživela le krajši čas, nato pa sem se preprosto odločila in tam ostala. Takšna sem, ne želim se spuščati v podrobnosti. Seveda je bil razlog tudi to, da v Rusiji varno življenje ni samoumevno za vse ljudi. Zaradi svojega delovanja sem tam tako ali tako izgubila službo. Ker ruski novinarji nimajo veliko izbire, sem bila preprosto brez obetov, ni bilo verjetno, da bi svoje delo lahko še kdaj nadaljevala. Šla sem torej v Nemčijo. Če bi šla na Češko, bi delala na Radiu Free Europe (Svobodna Evropa), v Veliki Britaniji bi delala na BBC-ju, v ZDA na Voice of America (Glas Amerike) – v Nemčiji pa sem se tako zaposlila v ruski redakciji Deutsche Welle. Dejansko tudi tam nisem imela dosti izbire. Na Deutsche Welle so me poznali že od prej, saj so partner televizijske postaje RBK, pri kateri sem bila zaposlena. Pri njih sem lahko posnela serijo intervjujev, ki jih v Rusiji ne bi mogla, denimo z gruzijskim predsednikom in z vodjo opozicije, pro-rusko usmerjeno Nino Burdžanadze.

Isto leto, ko je umrl vaš oče, ste v Nemčiji ustanovili Sklad Borisa Nemcova za svobodo, ki si prizadeva za izobraževanje, svobodo govora in pretoka informacij ter podeljuje nagrade tistim, ki v Rusiji nadaljujejo boj za demokracijo. Kako ste zbrali najprej pogum in nato še sredstva za odprtje sklada v tedaj še tuji državi – in kako jih še danes zbirate?
Prav imate – zbrati sem morala veliko poguma, da sem sklad registrirala v državi, ki je takrat sploh nisem poznala. Poleg tega nisem vedela, kako voditi takšno organizacijo. Vseeno mi je uspelo. Zbiranje sredstev pa je zelo zanimiva tema. Čeprav je lastno delo težko ocenjevati, se mi zdi, da smo naredili veliko. Pri takšnem delu je vedno pomembno to, da vanj verjameš, da imaš veliko energije in da si mu predan v celoti. Le tako ti lahko uspe – seveda če se ne začnejo vmešavati razne sile, kot v Rusiji.

Sklad Borisa Nemcova je majhna organizacija. Ko o njej pripovedujem kolegom, so pogosto presenečeni. Če bi rekla, da imam malo sodelavcev, bi že s tem pretiravala – imam samo dva. Sprva mi je zelo pomagalo, da sem dobila poljsko nagrado Solidarnost. Povsod lahko preberete, da je znašala 1.100.000 dolarjev, toda na koncu vam ostane le 237.000 evrov. Vseeno se je s tem denarjem sklad postavil na noge, zdaj pa moramo za različne projekte seveda iskati vlagatelje. Pri tem ničesar ne skrivam in na to sem ponosna, kot tudi na to, da mi ne pomagajo ruski oligarhi.

Si želite, da bi se lahko v Rusijo vrnili in delo nadaljevali tam – mislite, da bi lahko dosegli več kot v tujini?
Če hočeš biti politični aktivist, kot je bil moj oče, moraš seveda delovati v Rusiji. Sama se nimam za politično aktivistko, kaj šele za političarko, in ko so tri mesece po očetovi smrti zaprli še našega tovariša in soborca Vladamirja Kara-Murzo, sem se zelo prestrašila. Postalo mi je jasno, da je moje poklicne poti konec, da moram zapustiti državo. To je bilo povsem logično, čeprav sem nenadoma postala begunka. Kaj pove o političnem režimu neke države ali o državi nasploh, če nekoga ubijejo, preiskave pa ni? Nič dobrega. Ker gre za uboj iz političnih razlogov, sem poskušala pri tem aktivno pomagati, kolikor se je dalo, vendar mi je na žalost spodletelo. No, vsaj na mednarodni ravni nam je uspelo, da je evropski parlament o tem sprejel posebno izjavo.

Čeprav so ti dogodki pripeljali do tega, da sem se izselila, pa to seveda še ne pomeni, da si nekoč ne želim nazaj. Moja učiteljica nemščine me je vprašala, o čem sanjam – odvrnila sem ji, da o tem, da bi se vrnila v Rusijo.

Lahko kaj poveste o ljudeh, ki ste jih nagradili v Skladu Borisa Nemcova?
Leta 2017 je nagrado prejel Ildar Dadin, prvi politični zapornik v Rusiji, ki je bil obsojen, ker je vedno znova protestiral. Mislim, da smo pravilno izbrali. Ildar Dadin namreč ni aktivist, ni član kake organizacije, ni član parlamenta ne vlade. Je le običajen človek, ki je želel izraziti svoje mnenje in so ga zato vrgli v ječo. Pokazal je velik pogum in od ruske vlade zahteval, naj ga izpustijo. Na Dadina so v ječi zelo pritiskali, enako je bilo v kazenskih kolonijah, kjer so ga zadrževali.

Včasih se zdi – sploh v zahodnih medijih - da Rusija ni nič drugega kot Putin. Kako na to gledate vi?
Da našo državo pooseblja predsednik Putin, je razumljivo, saj v Rusiji tako rekoč ni neodvisnih množičnih medijev, ki bi imeli širok doseg. Vse televizijske postaje so pod nadzorom. Nič čudnega torej, da je vse medijsko poročanje v Rusiji – pa tudi na Zahodu osredotočeno na Putina, na njegov lik, na njegovo osebnost. To je v avtoritarni državi, kot je Rusija, povsem normalno.

Kako se prevladujoča ruska miselnost, če kaj takšnega sploh obstaja, razlikuje od tiste v zahodni Evropi?
To me pogosto sprašujejo, s tem pa je povezano tudi vprašanje, ali se mi zdi, da v Rusiji zaradi takšnih razlik ne more biti demokracije. Nikakor ne mislim tako. Rusija je velika država, večina njenega prebivalstva živi v Evropi. Tudi mi nekaj vemo o demokraciji, vemo, da potrebujemo poštene volitve – kot veste, smo imeli zato v letih 2011 in 2012 velike demonstracije. Ne gre za kakšne posebne pravice ali za odsotnost cenzure – to seveda potrebujemo vsi. Potrebujemo svobodno tržno gospodarstvo in bolj liberalno demokracijo, potrebujemo menjavo oblasti, potrebujemo politično konkurenco – vse tisto, kar potrebuje vsaka druga država. To so univerzalne pravice, ki jih je kot demokrat zagovarjal tudi moj oče. Poglejte samo, kam se izseljujejo ruski državljani, v zadnjih nekaj letih se jih je veliko izselilo. Seveda ne izbirajo držav, kot sta Savdska Arabija ali Demokratična ljudska republika Koreja. Ne izseljujejo se v avtoritarne države. Rusi se izseljujejo predvsem v ZDA, Kanado in Nemčijo. To so demokratične države, torej ruski državljani menijo, da je v demokratičnih, razvitih državah življenje boljše.

Kdaj v zgodovini je bila Rusija najbližje demokraciji?
Na začetku devetdesetih let smo imeli v Rusiji demokratično revolucijo, takrat smo sprejeli tudi demokratično ustavo. To seveda ni bila idealna demokracija. Bilo je veliko težav, še posebej s procesom privatizacije gospodarstva, ki je prinesel vsem poznane oligarhe. Imeli smo bolj ali manj konkurenčne volitve z različnimi strankami. Imeli smo smeri, ki so predstavljale različne poglede in so bile tudi kritične do oblasti. To je bilo v naši državi takrat mogoče. Nekakšno demokratično obdobje smo imeli celo na začetku 20. stoletja, ko je bil ustanovljen prvi ruski parlament. Seveda pa v nekaj letih ali desetletju ni mogoče kar tako ustvariti idealne demokracije. To ni realistično. Še posebej ne v državi, ki ima, kot ste pravilno opazili, močno avtoritarno tradicijo.

Vseeno pa se Rusija razlikuje od držav, kot so npr. Kazahstan, Turkmenistan, Tadžikistan in druge nekdanje sovjetske republike. To so monoliti, kjer ni različnih mnenj in opozicijskih sil, ki jih pri nas predstavlja na primer Aleksej Navalni. Rusija resda leži med Azijo in Evropo, toda njena zgodovina se nekoliko razlikuje od obeh. O tem bi lahko veliko govorili. Jaz Rusijo vidim kot evropsko državo. In v prihodnosti bo taka, kot jo bomo ustvarili sami. Zelo pomembno je, da v to verjamemo. To je svetla prihodnost. Če se ta ne bo uresničila, se ne bo uresničilo nič. Zato morajo obstajati ljudje, ki se borijo za spoštovanje človekovih pravic, za tržno gospodarstvo, demokracijo, konkurenčno gospodarstvo.

Kaj mislite o ruskem političnem prizorišču in njegovi opoziciji? Recimo o Alekseju Navalnem, ki zdaj vodi rusko opozicijo?Najprej opozarjam, da moram, ko govorim o Alekseju Navalnem, ohraniti politično nevtralnost – kot novinarka in tudi kot skrbnica Sklada Borisa Nemcova. Če o njem govorim kot o človeku, sem mu naklonjena. Zakaj? Preprosto zato, ker je pogumen in vztrajen. Je edini ruski politik, ki ga pozna več kot polovica ljudi, pa čeprav nima podpore televizijskih postaj, ki so edine vidne po vsej državi. Deluje v obdobju, ki ga je zaznamoval splet, in v tem smislu je zelo ustvarjalen. Ker na spletu ni takšne cenzure, se glas o njem širi tam. Je politik, ki je okoli sebe združil nove generacije. Ustanovil je štabe po vsej Rusiji in organiziral zborovanja, na katerih so se zbirali številni ljudje. Od nekega analitika strokovnjaka za politično dogajanje v Rusiji sem slišala, da v štabih Navalnega pomagajo tistim, ki so jim kršili človekove pravice, če na primer koga pridržijo zaradi političnih razlogov, se njegovi ljudje potrudijo, da bi jih izpustili. Mislim torej, da je zelo pozitivno, da imamo v Rusiji človeka, kot je on. Rusija se v tem razlikuje od številnih drugih držav, na primer nekdanjih sovjetskih republik, kjer opozicije praktično ni.

Po drugi strani pa moram biti tudi nekoliko kritična, ne bom ga samo hvalila. Najprej je treba sicer vedeti, da pri nas vlada zelo oster avtoritarni režim, da politične konkurence ni, niti ni javne razprave o političnih vprašanjih. V takih razmerah se ne more razviti zdrava politika, saj je pritiskov preveč. Ko je Navalni začel svojo predsedniško kampanjo, se je vsakih pet dni znašel v zaporu. Deluje v zelo težkih razmerah, kar je najbrž krivo, da se ne uspe vedno prikazati v najboljši luči. Je zelo oster, morda s tem celo pretirava. Naj povem bolj konkretno: poslušala sem njegovo razlago, kako Rusija v gospodarski rasti zaostaja za deset let. Pri tem je navedel več primerov s številkami, recimo, da je v tem obdobju ruski BDP padel za 2 % v primerjavi z obdobjem pred krizo. Ampak pri tem je Rusijo primerjal z Uzbekistanom, kjer je BDP zrasel za 155 %. Treba je povedati, da je Uzbekistan avtoritarna diktatorska država, ki nima razvitega gospodarstva – kar pomeni, da lahko tam že lahko projekt ali dva prineseta veliko gospodarsko rast. Takšne primerjave torej niso korektne. Treba je primerjati podobne države. Kaj je hotel s tem povedati? Da je v Uzbekistanu življenje boljše kot v Rusiji? To je seveda smešno. Pri kritiki moraš biti natančen, ko navajaš podatke, moraš biti bolj profesionalen. Še posebej, če gre za številke. Resen politik bi si moral za to prizadevati in si ne bi smel dovoliti takšnih reči. Sicer se vam lahko zgodi, da boste skušali »dokazati«, da je življenje v Uzbekistanu res boljše kot v Rusiji. 3.24

Kako se boriti proti propagandi – ne le v Rusiji, temveč tudi drugod?
Vprašanje boja proti propagandi je zelo zapleteno. V Rusiji je propaganda zelo zvita, deluje pa predvsem na notranje občinstvo – na Ruse same. V drugih državah ima propaganda ponekod velik učinek, drugje manjšega. Moje osebno mnenje pa je takšno. Zavzemam se za objektivnost, tudi takrat, ko nam to ne ustreza. Govorila sem o Navalnem. Objektivnost je v tem, da se zavzemaš za resnične informacije, ki na koncu premagajo propagando. To se ne zgodi takoj. Sem proti propagandi. Še enkrat poudarjam, zavzemam se za objektivnost in za kritično mišljenje. Želim, da se o vsem govori tako, kot dejansko je. Če je slabo, je slabo, če je malo boljše, potem povejmo, da je malo boljše. Ne smemo sprevračati dejstev in jih prilagajati svojim stališčem, ne glede na to, ali so leva ali desna. Takšno početje je strašno nevarno, toda veliko ljudi to počne. Proti temu se je treba boriti. Slej ko prej bodo zmagali dejstva in zdrav razum.