Redni profesor z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja predvsem z mednarodnimi financami, je v pogovoru z Rosvito Pesek v oddaji Odmevi dejal, da je nedavna gospodarska kriza pokazala, da struktura evroobmočja v slabih časih ni dovolj dobra. Delovanje Slovenije v pogovorih o vzpostavitvi stalnega mehanizma za reševanje kriz je ocenil kot korektno in pravilno, sam pa posebej podpira avtomatične sankcije za države "grešnice", kar pomeni, da bi bili ukrepi za vse države, ne glede na to, kako velike oziroma vplivne so, enaki. Več pa v pogovoru.

Evropska unija se želi zavarovati pred novimi krizami in ohraniti trden evro. Je to dovolj visok cilj, da bi zaradi tega posegli v "ustavo", kot radi rečejo Lizbonski pogodbi, ki so jo kovali deset let?
Menim, da je ta kriza pokazala, da je bila struktura evroobmočja, ki je bila postavljena v 90. letih, dovolj dobra za dobre čase, za slabe čase pa ni več dovolj dobra. Če hočemo evro postaviti dolgoročno na trdne temelje, potrebujemo temeljite spremembe in to, kar se zdaj dogaja, gre po tej poti. Se pa postavlja vprašanje, ali bodo za konec te faze, za popolno prestruktruriranje, potrebne tudi določene spremembe Lizbonske pogodbe.

Kaj se je Evropska unija lahko naučila iz grškega primera? Da mora na koncu pomagati, mora reševati?
Mislim, da je ta kriza pokazala to, kar je logično konceptualno za monetarno unijo, ki ne more obstajati brez precej visoke stopnje fiskalnega sodelovanja med državami. Ko se je v 90. letih monetarna unija oblikovala, je bilo mišljeno, da bo pakt stabilnosti in rasti dovolj dober okvir za fiskalno usklajevanje, a pokazalo se je, da ni dovolj. Zato sta bila ob izbruhu grške krize potrebna t. i. gasilska akcija in vzpostavljanje mehanizma, ki pa je bil začasno postavljen za tri leta. Dali smo neki pokrov nad ogenj, kupili smo si določen čas, zdaj pa je treba hišo zares spraviti v red.

Francija in Nemčija imata najtrdnejše, najmočnejše gospodarstvo. Ju to opravičuje, da lahko rečeta, da hočeta tudi sankcije zoper tiste, ki bodo pravila EU-ja pregrešili, saj zahtevata, da koga tudi izločijo iz pravic glasovanja?
Če gledamo zgodovino evropskega združevanja, sta Francija in Nemčija pogosto potegnili kakšne ukrepe, ki so bili potem odločilni za naprej. Mislim, da je pomembnejši predlog teh držav ta, da je treba po letu 2013 postaviti staln i mehanizem za reševanje teh kriz in da bo zato verjetno treba spremeniti Lizbonsko pogodbo. Za drugi del, v katerem je govor o glasovalnih pravicah, pa so določeni nastavki že v obstoječi pogodbi, tako da je vprašanje, ali je zaradi tega dela potrebna kakšna dopolnitev v sami pogodbi.

Poglejmo mehanizme, ki jih ima EU zdaj na voljo. V primeru Grčije je, na primer, Unija posredovala močan finančni tok v Grčijo, v Grčiji pa zdaj kar naprej potekajo stavkovni vali, imeli bodo volitve, na katerih lahko vlada pade, zato se lahko zgoditi, da država tega projekta, ki ji ga je naložil EU, ne bo izpeljala. Kaj lahko EU stori, da se podoben scenarij ne bi ponovil, na primer, tudi pri Španiji, kaj sploh ima v rokah?
Trenutno ima v rokah ta drugi instrument, ki ga je vzpostavila maja kot pomoč Grčiji. Namreč, eno je bila direktna pomoč, drugo pa instrument za tri leta v višini 750 milijard evrov garancij, zato ima Unija trenutno možnost interveniranja. Je pa res, da se bodo morale države bistveno bolj držati pravil igre - vključno s sankcijami. Zelo radi govorimo o dobrih straneh evra, precej manj radi pa, da je za to treba imeti tudi določen red. In ta kriza kaže, da bo red treba vzpostaviti, sicer evra kot valute, ki si jo vsi želimo, ne bomo imeli.

Kaj lahko Slovenija prispeva k tej zgodbi, kakšno je naše stališče glede na razmere, ki jih imamo v gospodarstvu?
Slovenija je do zdaj po mojem mnenju glede reševanja te krize evroobmočja delovala korektno in pravilno, saj menim, da kakršni koli izleti, kakršne si je privoščila ena izmed držav članic evroobmočja, ne bi bili pametni. Zato je Slovenija lahko korekten partner v teh pogovorih, moramo pa imeti jasn a stališča do posameznih stvari. Sam ne vem natančno, kakšna ta stališča so, osebno pa bi se zavzemal za osrednji predlog Evropske komisije, da naj bi bile sankcije avtomatične, saj mi ni všeč kompromis, da sankcije na neki način vodenijo. Ta mehanizem, ki ga je prej predlagala Komisija, je bil avtomatičen v smislu, da bi enako prizadel vse države, tako da bi bilo politično odločanje manj vključeno v končne sklepe. Ta kompromisni predlog pa to skozi zadnja vrata spet prinaša.