Predsedniki držav in vlad, ministri, direktorji velikih gospodarskih družb, znane osebnosti iz javnega življenja - veliko je ljudi, ki potrebujejo 24-urno zaščito vse dni v letu pred morebitnimi napadi, atentati, ugrabitvami, pa tudi pred iztekanjem informacij in drugimi grožnjami. Višja, kot je funkcija nekega človeka, več ljudi skrbi za njegovo varnost.

Medtem ko je varovanje državnikov po navadi v domeni posebnih služb znotraj ministrstev, zasebniki varnost iščejo pri eni izmed številnih varnostnih podjetij, ki varnostnike novačijo predvsem med nekdanjimi vojaki, policisti ali med kako drugače v varnostnih tehnikah podkovanimi ljudmi. Njihove plače velikokrat dosegajo zelo visoke številke.

Živi ščit svojim gospodarjem
Varnostniki morajo delovati kot živi ščit svojemu gospodarju, pravočasno morajo opaziti morebitne napadalce in jih nevtralizirati, če je potrebno, tudi z orožjem, v primeru napada pa s telesom zaščititi varovanca in ga čim prej umakniti na varno. Nekoč je smrtna nevarnost grozila predvsem pred napadi s hladnim orožjem ali strupom, v današnjih časih pa atentatorji poleg natančnega strelnega orožja ali podstavljenih bomb uporabljajo še veliko najmodernejših vrst tehnologije, s katerimi se želijo dokopati do svoje žrtve.

Če hočejo biti korak pred napadalci in ohraniti svojega varovanca celega, morajo varnostniki obvladati številne logistične in tehnološke prijeme, kot so prisluškovalne naprave in naprave za motenje signalov, uporaba oklepnih avtomobilov, nastavljanje dvojnikov itd.

Napadalci tudi iz vrst telesnih stražarjev
Ker življenje pomembnežev leži v rokah njihovih varnostnikov, so imeli in imajo ti še danes velik vpliv nanje. Tako je bila v zgodovini marsikatera pomembna državniška odločitev sprejeta zaradi pritiska telesnih stražarjev, številni pa so bili primeri, ko so vladarji umrli pod njihovo roko. Takšen primer je bila tudi smrt indijske premierke Indire Gandhi, ki sta jo leta 1984 umorila telesna stražarja, pripadnika sikhov.

Ena najzgodnejših organiziranih skupin telesnih stražarjev je bila pretorijanska garda v Rimskem cesarstvu. Prav od sodelovanja z njo je bilo odvisno, ali bo cesar doživel naravno smrt. Podobno vlogo so imeli janičarji v Otomanskem cesarstvu.

Nekateri odmevnejši primeri
V spominu iz ne tako daljne preteklosti, ko varnostniki niso uspeli obvarovati svojih varovancev, so prizori umora savdskega kralja Fejsala (1975) in egiptovskega predsednika Al Sadata (1981). Srbskemu premierju Zoranu Djindjiću so leta 2003 njegovi stražarji še lahko rešili življenje, ko se je v njegov konvoj skušal zaleteti Dejan Milenković - Bagzi, a je Djindjić marca prihodnje leto umrl pred očmi stražarjev, zadet od krogle Zvezdana Jovanovića - Zvekija.

Bogato zgodovino varovanja imajo ZDA, kjer je bilo v zgodovini le peščica predsednikov, na katere niso nikoli skušali napraviti atentata. Prav zato je ameriški sistem varovanja poleg izraelskega eden najbolj izpopolnjenih na svetu. Kljub temu pa to ni moglo preprečiti smrti štirih predsednikov v ZDA (Lincoln, Garfield, McKinley, JFK) kot tudi ne smrti izraelskega premierja Jicaka Rabina leta 1995.

Zelo odmevni so bili še poskusi atentata na predsednika Ronalda Reagana (1981) ali njegovega pakistanskega kolega Perveza Mušarafa (2003) ter na papeža Janeza Pavla II. (1981). Zelo dobro varnostna služba skrbi tudi za kubanskega voditelja Fidela Castra, ki naj bi ga ameriška Cia do danes skušala ubiti že 638-krat.

Andrej Leban

Film o novačenju varnostnikov za Kim Džong Ila

Film o umoru Al Sadata

Film o poskusu umora Ronalda Reagana