Mesto na severozahodu države je še leta 2004 štelo več kot dva milijona prebivalcev in je bilo živahno trgovsko središče, ki pa se je ponašalo tudi z bogato zgodovino in dobro ohranjenim zgodovinskim središčem, zato je bil tudi priljubljena turistična točka.

Alep, ki je bil prvič poseljen že leta 5.000 pred našim štetjem in je s tem veljal za enega najstarejših stalno poseljenih mest na svetu, je bil v Otomanskem cesarstvu tretje največje mesto za Konstantinoplom in Kairom.

Leta 2006 je bil Alep nosilec naziva islamske kulturne prestolnice, v tistem času pa je tudi uspešno obnovil vrsto svojih zgodovinskih spomenikov. Mesto je slovelo po svojih muzejih, umetnosti in kulinariki, dokler ni leta 2011 v Siriji v sklopu arabske pomladi izbruhnila državljanska vojna, ki se je poleti leta 2012 razširila tudi v Alep, ko so uporniki zavzeli vzhodni del mesta.

Uničeno, zapuščeno, zasedeno
Uporniki so upali, da bo zasedba Alepa pomenila začetek konca vladavine sirskega predsednika Bašarja Al Asada, a vlada v Damasku se ni dala in je obljubila, da bo upornike naglo izgnala iz mesta. A nobena stran zastavljenih ciljev ni dosegla in vojna v Alepu se je vlekla še več kot štiri leta.

Alep je postal največja nagrada v državljanski vojni, tudi ko je bilo mesto že povsem zdesetkano in opustošeno od intenzivnih zračnih napadov vladnih sil, ki jim je na pomoč priskočila še Rusija, in bombardiranja obeh strani.

Deli srednjeveške tržnice, na kateri so prodajali svilo iz Irana in začimbe iz Indije, so bili v napadih povsem uničeni in požgani, trdnjava, ena najstarejših na svetu, je prerešetana s kroglami, minaret Omajadske mošeje iz 11. stoletja, ki hrani posmrtne ostanke očeta Janeza Krstnika, pa je bil uničen že pred tremi leti. Nič kaj bolje se ni godilo modernim stavbam, nakupovalno središče Šahba na obrobju mesta se je zaprlo, zasedle pa so ga uporniške skupine.

Konec Alepa, kot so ga poznali
Nekoč sloviti hotel Baron, ki je bil zgrajen leta 1909 in kot tak velja za najstarejši sirski hotel, je bil prisiljen svoja vrata zapreti leta 2014 in je danes zapuščen. Luksuzni hotel je gostil take osebnosti, kot so bili ustanovitelj moderne Turčije Kemal Atatürk, britanski častnik T. E. Lawrence, bolj znan kot Lawrence Arabski, in Faisal I., kralj Sirije in Iraka, ki je z balkona sobe 215 leta 1918 razglasil sirsko neodvisnost.

V sobi 203 je Agatha Christie napisala dele svojega znamenitega romana Orient Express, v predsedniški suiti pa so prenočevali še Charles de Gaulle, Gamal Abdel Naser, David Rockefeller, Julie Christie, Theodore Roosevelt, Charles Lindbergh in Jurij Gagarin. Usoda artefaktov neprecenljive zgodovinske vrednosti znotraj stavbe, vključno z orjaškim Stephensonovim termometrom, ostaja neznana.

Čeprav so sirske sile Alep sredi decembra vnovič zasedle in s tem končale bitko za mesto, od njega kaj dosti ni več ostalo. Večina ga je v ruševinah, veliki Alep, kot je nekoč bil, pa ostaja zgolj še na fotografijah in v spominih.