Odkupne cene zelenjave so trenutno v povprečju 20 % pod proizvodnimi cenami, zatrjuje predsednica zelenjavne verige Patricija Pirnat. To seveda kmetom povzroča velike izgube, zato predstavniki zelenjavne verige opozarjajo na izjemno težek položaj pridelovalcev. Patricija Pirnat še pravi: “Tako težkih pogajanj pri odkupu zelenjave ne pomnimo. Kmetje so že zmulčili solato, pri zelju ne kaže nič boljše. Kako naj kmet prodaja pod proizvodno ceno? To se počne že več let zaporedoma.”

Kmetje so v preteklih dneh in tednih zavrgli velike količine solate, ki je niso mogli prodati, po nekaterih ocenah okrog 300 ton.

Vrtnarite! Prispevali boste k samooskrbi

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v začetku aprila spodbudilo državljane, ki imajo možnost obdelovati vrtove in njive, naj to v čim večji meri izkoristijo. Tako so posamezniki, vključno s kmetovalci, posadili predvsem več solate kot ponavadi. V zelenjavni verigi prav temu pozivu pripisujejo trenutne viške, ki znižujejo ceno. Pri solati se je pokazalo, kako pomembno je sodelovanje med pridelovalci zelenjave - istočasna setev istih rastlin privede namreč do velikih količin istega pridelka, kar mu znižuje odkupno ceno na trgu.

Slaba organiziranost, odsotnost preskrbovalnih verig

Pri zelenjavi ima Slovenija eno najnižjih stopenj samooskrbe - zgolj 44 %. Vse ostalo uvozimo, največ iz Italije, nato Španije, pa tudi Makedonije, Srbije itn. Vzrokov za to je več, agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar pravi: “Pri zelenjavi gre za najzahtevnejšo kmečko dejavnost, ko gre za organiziranost. Tukaj je slovensko kmetijstvo najšibkejše in se ne znamo in ne zmoremo organizirati.”

Strokovnjakinja za zelenjadarstvo iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor, Miša Pušenjak, pa meni, da so zaradi razdrobljenosti trgovci v prevladi, kmetje pa plačujejo ceno za svojo nepovezanost: “Dejstvo je, da so tudi zadruge zatajile pri odkupu zelenjave. Že v normalnih razmerah jih zelenjava ni zanimala.”

Kako do večje samooskrbe?

Ena izmed rešitev za povečanje samooskrbe je intenzivnejša proizvodnja zelenjave v rastlinjakih. Za njihovo postavitev kmetje potrebujejo denar in čas, ki jim ga vzamejo birokratski postopki, povezani s pridobivanjem najrazličnejših dovoljenj. “Največji problem je, da ob sprejemanju uredbe o uvrščanju objektov leta 2017 rastlinjakov niso razvrstili med kmetijske objekte, torej v objekte, kjer poteka primarna kmetijska proizvodnja, ampak so ostali med stavbami,” meni Roman Ferenčak, solastnik in direktor podjetja Ocean Orchids, kjer so v času epidemije del obstoječih rastlinjakov, kjer gojijo orhideje, namenili gojenju solate. Je pa vlada v intervencijskem zakonu v času koronarize zelenjadarjem olajšala postavljanje enostavnih rastlinjakov brez presoje vplivov na okolje, določilo velja do konca leta.

Da se v rastlinjakih podaljša čas pridelave zelenjave na vse leto, dokazujejo v podjetju Paradajz. Trenutno gradijo nov rastlinjak za zimsko vzgojo paradižnika, ki ga prodajajo pod blagovno znamko Lušt. “Če hočemo v Sloveniji znižati uvoz in povečati samooskrbo, je edina pot, da dejansko zgradimo rastlinjake, ogrevane, visoko tehnološke, s katerimi bo mogoče pridelovati paradižnik tudi v hladnejših mesecih s krajšimi dnevi in na ta način znižati uvoz z juga Španije, iz Maroka, iz Turčije in juga Italije,” pojasnjuje Kristjan Magdič, solastnik in prokurist podjetja.

Podatki statističnega urada kažejo, da od 69.671 družinskih kmetij, jih kar 58 % pretežno prideluje za lastno porabo. “Prehranjujejo sebe, ampak problem je v tem, da to ni razvojni model za evropsko državo kot je Slovenija, na tako visoki splošni razvojni stopnji,” je do samooskrbniškega modela kmetovanja kritičen agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar.

Samo 5 % kmetij z ekološko pridelavo

Poleg zgornjih podatkov o več kot polovični pridelavi hrane za lastne potrebe, izstopa tudi podatek o kmetijah, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo. Teh je samo 5 % ali 3.828 v lanskem letu, ki kmetujejo zgolj na 10 % zemlje. Glede na dejstvo, da se Evropska unija pripravlja na sprejem strategije, ki bi od prihodnjega leta do 2030 povečala ekološko pridelavo na 25 % zemljišč v vsaki državi. Za zdaj ni jasno, kako naj bi ta odstotek uresničili v Sloveniji, danes uvozimo okrog 80 % ekološko pridelane hrane. Ta je občutno dražja od običajnih pridelkov. “Razlika med integriranim in ekološkim je tudi to, da so ekološka živila tudi nekoliko dražja. Seveda moramo plačati kontrolo, pridela se manj na površini. Kmetje se za to ne odločajo, ker je v sami ekološki pridelavi veliko ročnega dela. Ekološka pridelava je le brez herbicidov, brez strupov, ki jih v bistvu ne smemo uporabljati, vsi ti stroški pa pripomorejo k višji ceni in zato je ekološka zelenjava toliko dražja” pravi lastnik ekološke kmetije Boris Uranjek s Pohorja.

Med takšne stroške spadajo tudi ekološka fitofarmacevtska sredstva, ki pa so seveda drugačna od tistih pri intenzivni pridelavi, na trgu jih je manj in so dražja. Kot pravi Renata Fras Peterlin iz GIZ fitofarmacije: “Ekološka pridelava je strategija pridelave, kmetijske pridelave, ki ima točno predpisane postopke, pri katerih je potrebno uporabljati sredstva, gnojila, sredstva za varstvo rastlin, vsi postopki od setve do žetve potekajo po načelih te tehnologije, ki je usmerjena predvsem v varovanje narave. Ta fitofarmacevtska sredstva so registrirana na popolnoma enak način, kot sredstva, ki jih uporabljajo integrirani kmetje. Pri varovanju rastlin pred boleznimi in škodljivci lahko ekološki kmetje uporabljajo samo sredstva, ki imajo posebno dovoljenje za ta namen.”

Vlada napoveduje zakon o samooskrbi

Kako na kritičnih področjih zagotoviti večjo samooskrbo, so mnenja med različnimi dejavniki v kmetijstvu različna, od preusmeritve dela subvencij samo tistim pridelovalcem, ki proizvajajo hrano tudi za trg, ne zgolj zase, do vzpostavitve preskrbovalnih verig. Vlada pa je napovedala, da bo pripravila zakon o samooskrbi s hrano.