Mateja Mahkovec, direktorica organa upravljanja pri Službi vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, pojasnjuje, da je denar za pomoč ljudem, ki so primorani živeti v mrazu, še vedno na voljo. "Mi kot organ upravljanja še nismo dodelili tega denarja Ministrstvu za infrastrukturo, ker čakamo, da nam najprej dajo vlogo, in to bo še v tem letu. Kolikor vemo, so zadeve pripravljene do te mere, da nam bodo v naslednjem tednu oziroma do konca letošnjega leta predložili vlogo za dodelitev sredstev, hkrati pa že peljejo vse postopke, da bo denar lahko do končnih prejemnikov prišel v začetku naslednjega leta," je pojasnila Makovčeva.

Brez človekoljubnih organizacij bi bili na mrazu

Medtem ko se državne institucije dogovarjajo, pa se vedno več ljudi spoprijema z energetsko revščino. Slovenska karitas je letos z nakupom energenta za ogrevanje pomagala že 1300 gospodinjstvom, na območju Ljubljane je s približno 51 tisoč evri pomagala ogreti domove nekaj več kot 200 družin. Med njimi je tudi tričlanska družina, ki živi v 40 kvadratnih metrov velikem najemniškem stanovanju v Ljubljani. Družina, v kateri mama zaradi bolezni ne more delati, skupaj s socialno pomočjo, otroškim dodatkom in partnerjevo plačo dobi 1200 evrov na mesec. Ko poravnajo mesečne stroške in 300 evrov najemnine, za ogrevanje ne ostane nič. Kopalnica, ki si jo delijo s še eno družino, je brez ogrevanja, v času našega obiska je bilo v njej manj kot 10 stopinj. Stene so plesnive, lesen strop gnije, temu primeren je tudi vonj, ki se širi po vsem stanovanju. Brez Karitasa, kamor se enkrat mesečno odpravijo tudi po hrano, ne bi zmogli, pripoveduje mama 10-letnega šolarja, ki je želela ostati anonimna. Peč prižge le takrat, ko je doma otrok, saj jo je strah, da bi ji zmanjkalo energenta še pred koncem zime, denarja za nakup dodatnih drv pa ne bi bilo. Žal pa je podobnih zgodb še veliko. "Največkrat pomoč potrebujejo samohranilke z otroki, v zadnjih letih pa opažamo, da tudi čedalje več starejših ljudi: invalidskih upokojencev, upokojencev, družin z manjšim številom družinskih članov," pove socialna delavka Škofijske karitas Ljubljana Alenka Petek.

Bolnišnica je postala odlagališče ljudi, ki živijo v energetski revščini

Da je energetska revščina res vedno bolj prisotna, sploh v zimskih mesecih, pove tudi socialni delavec na mariborskem kliničnem centru Mišel Ristov. "Sam se pri delu s pacienti s tem srečujem vedno večkrat. Dejansko postane bolnica nekakšno odlagališče ljudi, ki po končanem zdravljenju ne morejo v domače okolje, ravno zaradi tega pojava energetske revščine, saj doma nimajo toplo ali pa jim med zdravljenjem v bolnišnici doma izklopijo elektriko," pojasni Ristov, ki je je prepričan, da se bo energetska revščina, če država ne bo ukrepala, še povečevala. Prosilci, ki se obračajo na Karitas, imajo vedno kompleksnejše stiske, pa opozarja Petkova: "Zelo morajo paziti na vsak evro. Ne gre le za pomanjkanje denarja za ogrevanje, te družine imajo starejše štedilnike, hladilnike, pralne stroje, ki porabijo več energije kot novejše naprave. In ko se vse sešteje, je tudi poraba elektrike večja, novih aparatov pa si ne morejo privoščiti."

Pogoj za črpanje sredstev je opredelitev energetske revščine

Pogoj za črpanje evropskih sredstev v prihodnjem programskem obdobju pa je opredelitev energetske revščine, ki je po ugotovitvah stroke v Sloveniji manj razširjena kot v povprečju v Evropski uniji. "Evropske smernice zahtevajo od držav, da definiramo energetsko revščino. V Nacionalni energetski in podnebni načrt smo zapisali predlog te definicije, ki povzema tisto, ki jo je v preteklosti uporabljal že SURS, to je stanje, v katerem si gospodinjstvo ni zmožno zagotoviti primerno toplega stanovanja in drugih energetskih storitev po sprejemljivi ceni," je pojasnila dr. Andreja Cirman z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Zato je osrednji cilj, zapisan v predlogu podnebnega načrta, da se ta pojav ne širi. "Namreč: s predvidenimi ukrepi energetske in podnebne politike bo energija postala samo dražja. Kar pomeni, da je to pritisk na najbolj ranljiv del prebivalstva, zato predlagamo, glede na relativno ugodno stanje, ki ga imamo, kar pa spet ne pomeni, da revščine ni, da moramo vse sile usmeriti v to, da se ta pojav ne bi razmahnil," je še povedala Cirmanova. Eden največjih izzivov je po mnenju sogovornikov dostop do najranljivejše skupine prebivalstva, saj so številni centri za socialno delo neučinkoviti in neodzivni.

Foto: Shutterstock