Do osebne asistence so ne glede na dohodek in premoženje upravičeni polnoletni vlagatelji, ki zaradi invalidnosti potrebujejo pomoč pri osebnem in družinskem življenju, vključevanju v okolje, izobraževanju in zaposlitvi. Uporabnik je glede na ugotovljene potrebe upravičen do enega ali več osebnih asistentov. Osebno asistenco kot nepridobitno dejavnost lahko izvajajo nevladne organizacije, zavodi in samostojni podjetniki na podlagi odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Trenutno storitve osebne asistence uporablja 923 invalidov. Osebno asistenco ponuja 76 izvajalcev, pri katerih je zaposlenih 2028 osebnih asistentov. Te številke od začetka leta, ko je zakon začel veljati, strmo naraščajo.

Ali so starši lahko osebni asistenti ali ne?

»Mi naše uporabnike spodbujamo, da si osebno asistenco poskušajo urediti z osebo, ki jim omogoča, da gredo v smeri prave osamosvojitve oz. neodvisnosti, pa tudi od vpetosti v strogo ozek družinski krog. V nekaterih primerih so lahko družinski člani ustrezni asistenti v smislu, da so usposobljeni za nudenje določene specifične pomoči najtežjim uporabnikom. Naša želja pa ostaja, da osebni asistenti ne bi bili samo družinski člani,« je povedala Mateja Toman, predsednica Društva distrofikov Slovenije, ki je eno največjih izvajalcev osebne asistence. Da starši nikakor, niti v primerih, ko njihov polnoletni otrok močno zaostaja v umskem razvoju, ne bi smeli biti osebni asistenti, pa so prepričani v Društvu YHD. »Če oseba ni sposobna voditi svojih vsakdanjih aktivnosti, se ji določi zakonitega zastopnika in praviloma so to starši, ampak starši ne morejo biti hkrati izvajalci osebne asistence, osebni asistenti in še skrbniki v isti osebi,« je pojasnila Elena Pečarič in dodala, da starši, s tem ko niso osebni asistenti, niso izključeni iz življenja svojega otroka, saj vseeno opravljajo starševsko vlogo.

Urediti status družinskega pomočnika

Vzrokov, da so se nekateri starši odločili postati otrokovi osebni asistenti, je več. Nekateri menijo, da nihče drug ne bi bil kos zahtevni oskrbi njihovih otrok, za katere so sami kot družinski pomočniki skrbeli 18 let. »Je pa do takšne situacije verjetno prišlo tudi zato, ker je položaj družinskega pomočnika, ki je urejen v zakonu o socialnem varstvu, ekonomsko bistveno manj ugoden za družinskega pomočnika kot za osebnega asistenta, ki je v delovnem razmerju,« je pojasnila Tomanova. »Jasno je treba definirati in izboljšati položaj družinskih pomočnikov. Družinski pomočnik ni prava zaposlitev, saj prejema nadomestilo, ki ga mora financirati celo uporabnik s celotnim dodatkom za tujo nego in pomoč. Razliko doplačuje občina in se lahko zaznamuje na premoženje uporabnika, če ga ta ima. Če bi institut družinskega pomočnika uredili na način, da bi bil v osnovi enakopraven osebnemu asistentu, naj družinski član postane družinski pomočnik, osebni asistent pa bo tisti, ki bo opravljal storitve za neodvisno in samostojno življenje uporabnikov,« pa je povedal Iztok Suhadolnik, direktor Zveze Sonček.