Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko institucionalno gledališče v Trstu je bil osrednji prostor za slovensko manjšino v Italiji ter platforma za kulturni razvoj in kritično dojemanje stvarnosti. Ko je bila na začetku 70.let skupina mladih nezadovoljna, kako se je to gledališče pričelo podrejati vsakokratni politični oblasti, se je odločila, da ustanovi Slovensko amatersko gledališče (SAG). SAG je sestavljalo več mladih navdušencev, duša SAG-a pa so bili Sergej Verč, Boris Kobal, Ivan Verč in Bogomila Kravos. Sagovci so želeli postaviti kritično ogledalo slovenskim razmeram na Tržaškem in njihovo predanost, ki ni bila obremenjena s konvencijami, je prepoznala tudi publika tako v kot izven tržaškega prostora. Njihovo delovanje je želo velika priznanja in navdušenje med gledalci, uspešno pa je gostovalo tudi v matični Sloveniji, takrat Jugoslaviji. Leta 1975 so se lotili priprave provokativnega satiričnega kabareta Pappenstory (Štorija o papanju), ki so ga začeli pripravljati na skrivaj. V tej predstavi so si mladi gledališčniki hoteli privoščiti slovenske levičarske politične in kulturne veljake na Tržaškem. Posledica tega dovolj pogumnega poskusa so bile nepričakovane. Na začetku oktobra 1975 so bili sagovci povabljeni na sestanek z voditelji krovne organizacije Slovencev v Italiji. Mladi gledališčniki so pričakovali, da jih Slovenska kulturna gospodarska zveza (SKGZ) vabi na prijateljski pogovor o finančni pomoči, izkazalo pa se je, da je bil namen srečanja povsem drugačen. Zgodba o SAG-u, ki jo je v filmskem jeziku režiral Martin Turk, ni le zgodba o nekem gledališkem ansamblu in njegovi dobi, ampak tudi prikaz konflikta med politiko in umetnostjo.
Eden bolj duhovitih motivov na panjskih končnicah upodablja kmeta, ki vsak na svojo stran vlečeta ubogo kravo, medtem ko jo odvetnik pridno molze. Odvetništvo je eden tistih poklicev, ki nenehno buri ljudsko domišljijo. Redko pa se vprašamo, kaj sploh pomeni biti v vrtincu spora – poklicno. V dokumentarnem filmu Paragraf št. 1 svoje življenjske zgodbe, razmišljanja, anekdote in dileme razkrivajo najvidnejši slovenski odvetniki in odvetnice.
Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.
Dokumentarec prikaže tri samostane prvotnih kristjanov Sirjakov na Bližnjem vzhodu in njihovo dragoceno versko in kulturno zapuščino. Krščanstvo je pognalo svoje korenine na prostorih južne in jugovzhodne Turčije, Iraka in Sirije. Na tem ogromnem prostranstvu, velikokrat označenem za 'zibelko civilizacij' živijo tudi Asirci oziroma Sirjaki, ki spadajo med prvotne kristjane in ki še vedno govorijo aramejščino, sicer znano kot Jezusov jezik. Njihova predkrščanska in krščanska dediščina kakor tudi njihov narodni obstoj sta ogrožena zaradi medsektaških ter medetničnih vojn, ki zadnja leta razjedajo širši Bližnji vzhod. Različne islamistične vojske na čelu s samooklicano Islamsko državo sistematično uničujejo muzeje in starodavne cerkve ter samostane. Nazadnje so svetovni mediji poročali o popolnem opustošenju samostana Mar Elia (sv. Elije) blizu Mosula na severu Iraka. V Iraku, Siriji, pa tudi v Turčiji, kjer se je ponovno vnela vojna med turško vojsko in Kurdsko delavsko stranko, je ogroženih veliko samostanov s pripadajočimi cerkvami, ki so izjemnega pomena za samo zgodovino krščanstva in človeštva nasploh. V vsakem samostanu se ustvarjalci osredotočajo na specifičen zgodovinski in siceršnji pomen. Dva samostana sta iz severnega Iraka (Rabban Hormizd in Mar Mattai), eden pa iz jugovzhodne Turčije (Mor Gabriel). Samostani v Siriji v času produkcije niso bili dostopni zaradi vojnih razmer. Vsi trije samostani so danes resno ogroženi. Mar Mattai in Rabban Hormizd sta v času produkcije stala le nekaj kilometrov stran od bojnih položajev Islamske države. Zaenkrat ju varujejo pripadniki kurdske vojske in krščanskih obrambnih milic. Samostan Mor Gabriel medtem ne uživa nobene posebne zaščite s strani turške države, kvečjemu nasprotno. Turške oblasti so mu odvzele obdelovalno zemljo, ki je predstavljala pomemben vir za samostan. Tudi njegova prihodnost ostaja negotova.
Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.
Kakšno je mesto, sporočilo in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi se sprašuje film ob prelomni kiparski razstavi leta 2012. Petega aprila 2012 so v Mestni galeriji Ljubljana odprli eno pomembnejših kiparskih razstav po letu 1991. Predstavili so vodilne slovenske kiparje, ki so imeli podobna izhodišča za umetniško različna iskanja, poti skozi skulpturo. Postavitev skulptur v razstavnem prostoru je porodila vprašanje, kakšno je mesto, pomen in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi. Ali je umetnost namenjena samo izbrancem? Nas umetnost dela lepše, kot v resnici smo, ali pa nas le ves čas sooča z minljivostjo? Nekateri trdijo, da je umetnost zamaknjenost v Boga. Umetniki ne razmišljajo o tako zahtevnih filozofskih vprašanjih, zavedajo pa se, da se človek, ki nima več ustvarjalnih idej, počuti mrtvega. V času, ko na prostem trgu humanističnih vrednot prevladuje mešetarjenje s čustvi, posameznik proda svojo naklonjenost najboljšemu ponudniku. Človek kot duhovno bitje pa že od nekdaj čuti potrebo po osebnem izražanju. Že otrok nariše svojo prvo risbico in potem še eno in še eno. Tako otrok kot umetnik želita sporočiti, kaj vidita, doživljata, občutita. Umetnost je iskanje resnice, in država, ki ji ni mar za umetnost, se sama izključi iz reke človeške civilizacije ter na lažnih temeljih samozadostnosti na koncu usahne. Življenje in umetnost pa pijeta iz istega izvira in imata skupno bistvo, ki je ljubezen. V dokumentarcu so nastopili kurator dr. Sarival Sosič, akademska kiparka Dragica Čadež, akademska kiparka Rene Rusjan, akademski slikar Marco Juratovec, glasbenica, mlinar, gospodinja, solinar. Direktor fotografije je bil Janez Kališnik, avtorica glasbe Mateja Starič, montažer Milan Miloševič, scenaristka in režiserka Alma Lapajne.
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
Manj znana zgodba o Sahravijcih, ljudstvu iz Zahodne Sahare, ki jim v času dekolonializacije Afrike ni uspelo vzpostaviti samostojne države. Po koncu španske kolonialne nadvlade leta 1976 sta Mavretanija in Maroko vojaško vdrla na ozemlje Zahodne Sahare. Na tisoče Sahravijcev je bilo ubitih, več deset tisoč jih je pobegnilo v Alžirijo. Mavretanija se je kmalu umaknila iz vojne, spopadi med Marokom in sahravijsko Fronto Polisario pa so potekali do leta 1991. Združeni narodi so se takrat zavezali, da bodo izvedli referendum, na katerem bi Sahravijci odločali o svoji suverenosti. A se v vsem tem času ni zgodilo nič. Maroko zaseda dve tretjini Zahodne Sahare in okrutno zatira Sahravijce, zaradi česar vedno novi prihajajo v begunska naselja v Alžiriji. Sahravijce tam pri življenju ohranja prav tisto, kar pregovorno umre zadnje, to je upanje, da bodo nekoč ponovno videli svojo domovino z glavnim mestom El Aauin.
Dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo osvetljuje nepojasnjene letalske napade na Idrijo leta 1945. V zadnjih mesecih 2. svetovne vojne je bilo na to mesto izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so terjali tudi človeške žrtve. Več deset let so ti dogodki ostali nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo? Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, filmsko pripoved o teh dogodkih pa zaključujejo avtentični in šokantni posnetki napada, ki jih je beležila filmska kamera na letalu. Film je nastal v okviru Dokumentarnega programa RTV Slovenija po scenariju Monike Rijavec in v režiji Dušana Moravca.
V času, ko svet izgublja tla pod nogami, Stratifikacija lune z dotikom objektiva odpira zev v zadnjo dragoceno oazo mešanih kultur in ver. Film scenarista in režiserja Mihe Vipotnika se prične z besedo in izpisanimi številkami. Številke merijo čas, mesec, dan, številko spominske kartice, filmsko klapo. Med izrečenimi besedami se skrivajo tri zgodbe iz minulih državljanskih vojn - dveh v Libanonu in ene v bivši Jugoslaviji, vojne za Slovenijo. V dveh se prepletajo otroški spomini libanonskega snemalca filma Pola Seifa s spominom Slovenca z bosanskimi koreninami Saša Stojiča. Tretjo zgodbo o herojskih podvigih drugačnih vsebin pripoveduje bivši producent in solastnik agencije Leo Burnett Middle East Farid Chehab. Spremljajo ga odlomki iz filmov in njegovih televizijskih reklam. Vse tri pripovedi oblikujejo prostor in ustvarjajo odprtino za dogodke in mednarodno interdisciplinarno razstavo z naslovom Vertikalni trki. Zgodbe se prekinejo in film znotraj dokumentarističnega žanra nadaljuje raziskovanja razprtij in vprašanja konfliktov. Tistih razprtij, ki se pojavljajo ob razstavi in znotraj posameznih umetniških disciplin, in tistih zunaj zidov galerije, ter trenj in napetosti znotraj družbe večnacionalnega in versko mešanega prebivalstva Libanona, nenazadnje tudi Slovenije. Film Stratifikacija lune s primerno distanco tvori in tudi osmišlja raznotere umetniške panoge in odločitve in zato ostaja tudi zadnji in neprecenljivi del projekta/razstave Vertikalni trki.
Štiriindvajsetega septembra 2017 je bil oder novomeškega Anton Podbevšek Teatra v znamenju kratice, ki je včasih predstavljala polje oglaševalskih intervencij, zdaj pa je postala znamenje novega glasbenega lika – EPP (Erik Platon & Problemi). Promocija njegovega albuma z naslovom Ekonomsko propagandni pop je bila v znamenju dovršene produkcije in nabito polne dvorane. Erik Platon je alter ego strokovnjaka za digitalno komuniciranje – zdaj žal že pokojnega Primoža Žižka, ki se je po dveh desetletjih manj izpostavljenih vlog na ustvarjalnih poljih vseh vrst naposled odločil stopiti v prvi plan. Ob sebi je zbral vrsto odličnih glasbenikov, večina jih je sodelovala že pri snemanju albuma, veliko pa so k dovršeni predstavi prispevali tudi mojstri zvoka, luči in videa. V okolju novomeškega teatra, ki je po naravi predano iluzijam, je nova glasba, EPP show, zazvenela prepričljivo, občinstvo pa jo je sprejelo z navdušenjem. A tudi tisti, ki so na nov album pogledali z večje distance, nad tem, kar je uspelo Žižku, niso bili razočarani. Gre za suveren izdelek z dovršeno zvočno podobo in aranžmaji, ki mu bodo olajšali pot do radijskih postaj. Veliko zaslug za to gre producentu in avtorju aranžmajev Žaretu Paku, ki je na koncertu poprijel tudi za kitaro, na albumu pa je občuten tudi vpliv Žižkovega dolgoletnega prijatelja, Tomislava Jovanovića Tokca. Ta se na albumu v skladbah Erik Platon, Superman in Kamasutra pojavi v vlogi soavtorja glasbe in besedila, pri večini skladb na albumu pa v vlogi spremljevalnega vokalista. EPP ni klasični glasbeni protagonist, zato je tudi njegov pop nekoliko drugačen, bolj na drugo kot na prvo žogo in tematsko stran od klišejskih definicij odnosov, ki so v središču vseh pripovedi na albumu EPP.
Film je posvečen spominu na enega najpomembnejših dogodkov prve svetovne vojne – padcu Gorice 1916. Dokumentarec je zasnovan kot mozaična pripoved, v kateri slovenski in italijanski zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Branko Marušič, dr. Renato Podbersič, Lucio Fabi, prof. Mario Isnenghi, Marco Mantini, Mitja Močnik in Andrea Bellavite odstirajo osupljivo podobo oblegane, porušene in sestradane Gorice v 1. svetovni vojni. Precejšen del prebivalstva je kljub strahotnemu italijanskemu topniškemu obstreljevanju v njej vztrajal od poletja 1915 do 9. avgusta 1916, ko so Italijani pompozno vkorakali v razdejano mesto in oznanjali zmago v 6. soški bitki. Branilci so se morali umakniti na levi breg reke Soče, pred tem pa so porušili njene mostove. Mit o nepremagljivih avstro-ogrskih branilcih je padel. Za Slovence pa je zasedba Gorice pomenila izgubo večstoletnega kulturnega in gospodarskega središča, v katerem so bivali skupaj z Italijani, Furlani, Nemci in drugimi narodi habsburške monarhije. Dokumentarni film, katerega režiser in scenarist je Valentin Pečenko, je nastal v sodelovanju s številnimi inštitucijami, društvi in zbiralci iz Slovenije in Italije, iz Gorice in Nove Gorice, glavnino arhivskih filmskih posnetkov pa je prispevala Kinoteka Furlanije (La Cineteca del Friuli).
Neveljaven email naslov
