Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni film o treh možeh in steni ene najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je leta 1996 po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.
Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.
V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
Dobitnik nagrade Prešernovega sklada v letu 2014, jezuit p. Vladimir Kos že veliko let misijonari na Japonskem. Poleg poezije, svoje velike ljubezni, je tokrat spregovoril predvsem o razburljivi in zanimivi duhovniški poti.
Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.
Spokojna tišina spomladanskega gozda. Idilo prekinejo glasovi ljudi, s seboj nosijo orodje, zaboje, nahrbtnike. Tam, pokaže eden izmed njih. Tam naj bi bila zakopana Ksenija in Rado Hribar. Zakonca Hribar, podjetnika, svetovljana, ljubitelja in poznavalca umetnosti, oba pilota, sta bila znana po ekstravagantnosti. Januarja 1944 so ju likvidirali pripadniki varnostno-obveščevalne službe. Film o ljubezni, minljivosti in nesmrtnosti temelji na posnetku, ki je nastal 17. marca 2015 v gozdu nad zaselkom Mače v Sloveniji in dokumentira celoten postopek odkrivanja, izkopavanja, prepoznavanja žrtev in pospravljanja terena. Med celotnim postopkom izkopavanja spremljamo interpretirane odlomke iz knjige Čas nesmrtnosti – smrt v dobi bionike Alojza Ihana, ki govori o razumevanju življenja in smrti. Vsa glasba v filmu je zaigrana na klavir, ki je bil v lasti Rada Hribarja. Zvok je takšen, kot sta ga slišala Rado in Ksenija Hribar. Poseben film o posebnih ljudeh in duši, ki edina zares ne more umreti. Scenarist in režiser Dušan Moravec
Pol tisočletja kasneje film odkriva pot od kraja do kraja, kjer je deloval Trubar. 16 postaj na zemljevidu današnje združene Evrope. Od rojstva do smrti, od Raščice do Derendingena, od časovne omejenosti enega človeškega življenja do večnega narodovega spomina. Pot, ki še danes, tudi s pomočjo najmodernejših potovalnih sredstev, predstavlja precejšen izziv za posameznika. Romanja med mesti, ki so pet stoletij nazaj trajala tudi po 17 in več dni. Kakšno voljo in notranjo moč je potreboval Primož Trubar, da je premagal prostor v svojem času? Trubarjevo večno delo in zgodovinski odtis njegove volje sta tokrat prikazana na malo drugačen način, skozi oči sodobnega človeka. Gre za življenjsko in realno pot, ki je pred petsto leti presegla ozki bivalni prostor naroda, ki ga je prav on z jezikom in poimenovanjem »lubi Slovenci« prvič postavil na zemljevid in v zavest Evrope. Avtor Andraž Poschl
Film Varuhi civilizacije je nastajal med letoma 2015 in 2017 v Iraku v času najhujših spopadov med vladno vojsko in Islamsko državo. Vendar se dokumentarec ne posveča vojnim vihram, temveč pripoveduje o prizadevanjih asirske krščanske manjšine, da bi se navkljub genocidu, ki ga doživlja, ohranila na svojih zgodovinskih območjih v provinci Ninive na severozahodu Iraka. V ospredju zgodbe je mladi umetnik Ninos Tabit Patak, sicer sin Tabita Mihaela, enega najbolj znanih iraških kiparjev, ki je pred vojno v asirskih krajih Niniva in Mosul ustvaril številne krščanske kipe, obenem pa je skrbel tudi za vzdrževanje asirske zgodovinske ter kulturne dediščine. Poleti 2014 je Ninivo in Mosul zasedla Islamska država. Sledila sta pregon kristjanov in sistematično uničevanje cerkva, muzejev in starodavnih arheoloških najdišč. Ninos se je skupaj z družino naselil v Ankavi, krščanskem predmestju kurdskega mesta Erbil, kjer je dve leti in pol čakal na vrnitev v svoj rojstni kraj Bagdida. Medtem ko je večina Asircev zapustila Irak, sta se oče Tabit in sin Ninos odločila, da bosta po osvoboditvi Ninive skupaj z drugimi umetniki obnovila opustošeno asirsko in krščansko dediščino. Dokumentarni film je nastal v koprodukciji med Starogaro in Dokumentarnim programom TV Slovenija. Režiser Erik Valenčič spremlja Ninosa od izgnanstva v Erbilu do vrnitve v razdejano Bagdido. Ninos, ki ponosno stopa po očetovih stopinjah, se ves čas posveča slikarstvu in kiparstvu, pri čemer ga še posebej navdušuje starodavna asirska umetnost. Prav zato film Varuhi civilizacije, čeprav posnet na kriznem žarišču nedaleč stran od aktivnih spopadov, ni pripoved o vojni in uničenju, temveč o upanju na mir in ustvarjanju. Je pripoved o boju proti fanatizmu in ljubezni do umetnosti.
Dokumentarec Tri življenja ljudske pesmi ima trojno poslanstvo: pokazati, da je ljudska pesem živa, pokazati, da je vredna (večje) pozornosti in spodbuditi gledalca, da razmišlja o svojem odnosu do nje. Ljudska pesem živi v treh okoljih: v njenem izviru, z ljudskimi pevci, z njenimi poustvarjalci (tudi etno skupine) in v znanosti, ki jo preučuje. Scenarij Bogdana Herman in Hanka Kastelic, režija Hanka Kastelic.
Slovensko institucionalno gledališče v Trstu je bil osrednji prostor za slovensko manjšino v Italiji ter platforma za kulturni razvoj in kritično dojemanje stvarnosti. Ko je bila na začetku 70.let skupina mladih nezadovoljna, kako se je to gledališče pričelo podrejati vsakokratni politični oblasti, se je odločila, da ustanovi Slovensko amatersko gledališče (SAG). SAG je sestavljalo več mladih navdušencev, duša SAG-a pa so bili Sergej Verč, Boris Kobal, Ivan Verč in Bogomila Kravos. Sagovci so želeli postaviti kritično ogledalo slovenskim razmeram na Tržaškem in njihovo predanost, ki ni bila obremenjena s konvencijami, je prepoznala tudi publika tako v kot izven tržaškega prostora. Njihovo delovanje je želo velika priznanja in navdušenje med gledalci, uspešno pa je gostovalo tudi v matični Sloveniji, takrat Jugoslaviji. Leta 1975 so se lotili priprave provokativnega satiričnega kabareta Pappenstory (Štorija o papanju), ki so ga začeli pripravljati na skrivaj. V tej predstavi so si mladi gledališčniki hoteli privoščiti slovenske levičarske politične in kulturne veljake na Tržaškem. Posledica tega dovolj pogumnega poskusa so bile nepričakovane. Na začetku oktobra 1975 so bili sagovci povabljeni na sestanek z voditelji krovne organizacije Slovencev v Italiji. Mladi gledališčniki so pričakovali, da jih Slovenska kulturna gospodarska zveza (SKGZ) vabi na prijateljski pogovor o finančni pomoči, izkazalo pa se je, da je bil namen srečanja povsem drugačen. Zgodba o SAG-u, ki jo je v filmskem jeziku režiral Martin Turk, ni le zgodba o nekem gledališkem ansamblu in njegovi dobi, ampak tudi prikaz konflikta med politiko in umetnostjo.
Eden bolj duhovitih motivov na panjskih končnicah upodablja kmeta, ki vsak na svojo stran vlečeta ubogo kravo, medtem ko jo odvetnik pridno molze. Odvetništvo je eden tistih poklicev, ki nenehno buri ljudsko domišljijo. Redko pa se vprašamo, kaj sploh pomeni biti v vrtincu spora – poklicno. V dokumentarnem filmu Paragraf št. 1 svoje življenjske zgodbe, razmišljanja, anekdote in dileme razkrivajo najvidnejši slovenski odvetniki in odvetnice.
Kakšno je mesto, sporočilo in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi se sprašuje film ob prelomni kiparski razstavi leta 2012. Petega aprila 2012 so v Mestni galeriji Ljubljana odprli eno pomembnejših kiparskih razstav po letu 1991. Predstavili so vodilne slovenske kiparje, ki so imeli podobna izhodišča za umetniško različna iskanja, poti skozi skulpturo. Postavitev skulptur v razstavnem prostoru je porodila vprašanje, kakšno je mesto, pomen in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi. Ali je umetnost namenjena samo izbrancem? Nas umetnost dela lepše, kot v resnici smo, ali pa nas le ves čas sooča z minljivostjo? Nekateri trdijo, da je umetnost zamaknjenost v Boga. Umetniki ne razmišljajo o tako zahtevnih filozofskih vprašanjih, zavedajo pa se, da se človek, ki nima več ustvarjalnih idej, počuti mrtvega. V času, ko na prostem trgu humanističnih vrednot prevladuje mešetarjenje s čustvi, posameznik proda svojo naklonjenost najboljšemu ponudniku. Človek kot duhovno bitje pa že od nekdaj čuti potrebo po osebnem izražanju. Že otrok nariše svojo prvo risbico in potem še eno in še eno. Tako otrok kot umetnik želita sporočiti, kaj vidita, doživljata, občutita. Umetnost je iskanje resnice, in država, ki ji ni mar za umetnost, se sama izključi iz reke človeške civilizacije ter na lažnih temeljih samozadostnosti na koncu usahne. Življenje in umetnost pa pijeta iz istega izvira in imata skupno bistvo, ki je ljubezen. V dokumentarcu so nastopili kurator dr. Sarival Sosič, akademska kiparka Dragica Čadež, akademska kiparka Rene Rusjan, akademski slikar Marco Juratovec, glasbenica, mlinar, gospodinja, solinar. Direktor fotografije je bil Janez Kališnik, avtorica glasbe Mateja Starič, montažer Milan Miloševič, scenaristka in režiserka Alma Lapajne.
Neveljaven email naslov
