Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni film Golica je zgodba o sloviti instrumentalni skladbi, ki je po nekaterih navedbah največkrat izvajana skladba na svetu. To je zgodba o dobri dve minuti dolgi pesmi, ki se je porodila na nočnem delu v tovarni in naredila neverjetno pot po plesiščih, koncertnih dvoranah ter radijskih in televizijskih postajah ter tudi skoraj šestdeset let po nastanku ostala živa v vseh mogočih priredbah. Igrano-dokumentarni film kar se da zvesto obnavlja zgodbo Golice skozi pripoved osrednjih akterjev ter njunih najbližjih sodelavcev. To je tudi zgodba o enem od evropskih najprepoznavnejših narodno zabavnih ansamblov, o Ansamblu bratov Avsenik. Slavko Avsenik je skupaj z bratom Vilkom in svojimi muzikanti uvedel lasten slog in postal glasbeni pojem. Film je tudi zgodba o razvoju narodno zabavne glasbe v drugi polovici prejšnjega stoletja v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, o nastajanju zabavne glasbene industrije in njenem razvoju prek industrije plošč. Je zgodba o družini, v kateri kraljuje glasba, je zgodba o ljudeh, ki jim je ansambel bratov Avsenik igral, je zgodba o napornih turnejah, ki si jih ne moremo več predstavljati. Je zgodba o radiu in o iskanju tistega posebnega zvena. Vse to ob zaradi ene same pesmi, ki jo lahko ponovimo neštetokrat in vsakokrat zazveni kot nova.
Avtentično pričevanje N.N., ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji in s pomočjo društva Ključ ponovno vdihniti svobodno življenje. Statistika je o prostituciji v Sloveniji slepa. Jasno je le, da se s to dejavnostjo ukvarja ogromno ljudi in da je tesno povezana s trgovino z ljudmi, suženjskimi odnosi in kriminalnim podzemljem. Film predstavlja avtentičnega pričevanje N.N., ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji, s pomočjo društva Ključ, ponovno začeti živeti svobodno življenje. Skozi njene besede in igrane prizore spoznavamo realnost prostitucije v Sloveniji. Njeno pričevanje s svojo življenjsko zgodbo dopolnjuje Katjuša Popovič, nekdanja kriminalistka in ustanoviteljica društva Ključ. Širše ozadje pa slikajo tudi intervjuji s strokovnjaki za to področje.
Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje filma posvečenega 100-letnici plebiscita leta 2020, in prikazuje življenje na Koroškem po njem. Dokumentarni film Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje dokumentarnega filma Sto let od koroškega plebiscita predvajanega ob 100. obletnici plebiscita. oktobra 2020. Filmska pripoved se tokrat osredotoča na manj znane podrobnosti zasedbe avstrijske Koroške s strani jugoslovanske partizanske vojske med 8. in 21. majem 1945 ter na izpolnjevanje avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ko se je Republika Avstrija v 7. členu pogodbe zavezala k zaščiti narodnostnih pravic slovenske manjšine. V ospredju je življenje koroških Slovencev in nekaterih njihovih osrednjih inštitucij danes, sto let po Koroškem plebiscitu s poudarkom na izpolnjevanju njihovih jezikovnih pravic in rabi slovenščine v javnem življenju in prostoru. V filmu, ki ga podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko nastopijo znani koroški Slovenci in Slovenke, mag. Rudi Vouk, dr. Jože Marketz, dr. Karl Hren, dr. Angelika Mlinar, prof. Zalka Kuhling , Olga Voglauer, Franc Jožef Smrtnik, dr. Teodor Domej, mag. Franci Rulitz , Horst Ogris ter zgodovinarji dr. Wilhelm Wadl , dr. Marjan Linasi in dr. Gregor Antoličič ter gen. konzul Republike Slovenije v Celovcu dr. Anton Novak in drugi.
V Ljubljani, prestolnici Slovenije, je v času socialistične Jugoslavije izhajal največkrat prepovedani časopis komunistične Evrope. Tribuna je bila prepovedana ali zaplenjena kar devetkrat. Študentska Tribuna je bila trideset let trn v peti oblastnikov. Okrog nje so se zbirali mladi intelektualci, ki so zaznali možne demokratične premike v javnem prostoru. Njihov upor ni bil nikoli strogo političen, ampak je bil vselej povezan s kulturo oziroma njenimi najnovejšimi praksami v bolj liberalnih deželah. Zgodba o Tribuni je zgodba o svobodi, njenih mejah, družbenih in osebnih, je zgodba o pogumu, ki ga premore samo mladost. Toda pretekli čas vselej odmeva v današnjem in tudi Tribuna še vedno izhaja. Film je nastal v koprodukciji Tramal Films in RTV Slovenija. Kot soscenarista sta podpisana Maja in Mitja Čander, film je režiral Janez Burger.
Dolga je pot kavnih zrn, preden pristanejo v naših skodelicah. Zapletena je bila tudi zgodovina kave, preden je postala globalna pijača. V dokumentarnem filmu skozi zgodbe in izkušnje štirih posameznikov, ki s kavo živijo, gledalec izkusi različne užitke te črne čarobne pijače. Film je intimna zgodba, ki ne govori o multinacionalkah, temveč o malih posameznikih, ki ne tečejo s tokom potrošništva in globalizacije. Je zgodba o strasti in ljubezni do kave in lepoti njenega uživanja.
Novembra 2018 je minilo 60 let od premiere prve slovenske TV-drame Noč na verne duše. Začetki so vredni spomina in poklona. Dramska tvornost se je na šele nastajajoči ljubljanski televiziji se je začela že pred tem pod vodstvom prvega dramaturga Vasje Predana, razcvet pa je doživela s karizmatičnim prvim urednikom dramske redakcije Sašom Vugo. Ta je uredništvo zasnoval, ga vodil in k sodelovanju privabil različne scenariste, režiserje in druge kreativne sodelavce, ki so razvili pestro televizijsko igrano produkcijo. V letu okroglih jubilejev radia in televizije je avtor dokumentarnega filma Idealisti Slavko Hren orisal začetke dramske tvornosti na nacionalni televiziji v času, ko takratna ljubljanska enota sploh še ni redno oddajala. Igrani program pa je imel v začetnih načrtih snovalcev sheme celotnega programa izjemno pomembno vlogo. V filmu sodelujejo prvi dramaturg Vasja Predan, dokumentalistka Jožica Hafner, dramaturg in scenarist Vladimir Frantar, nekdanji odgovorni urednik kulturno umetniških programov TVS Dušan Voglar in mnogi drugi.
Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi »odbirale« vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem »čisto« vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije. Scenarist in režiser dokumentarnega filma je Tone Frelih.
Kino Šiška, nekdaj kino z največjim platnom na Balkanu, danes center urbane kulture, je septembra 2019 beležil 10-letnico nove namenskosti. Vso kompleksnost njegovega delovanja predstavlja dokumentarni film Maje Pavlin. Popelje nas v čas, ko je stavba še služila imenu – v čas kroničnega pomanjkanja ustreznih prostorov za sodobno glasbeno, vizualno in uprizoritveno umetnost, prek negotovosti četrtne skupnosti ob zaprtju kinematografa do odprtja in vzpostavitve osrednje slovenske institucije za urbano ustvarjalnost z najbolje opremljeno koncertno dvorano v tem delu Evrope ... in z ekipo, ki je 10 let gradila prepoznaven karakter tega netipičnega javnega zavoda. Produkcija, ki sodi v kategorijo urbana – od glasbe, plesa do vizualne umetnosti, je pestra. Da pa je tovrstna ustvarjalnost tudi v luči širše slovenske javnosti dobila enakovredno veljavo “ugledni”, z javnimi sredstvi podprti umetnosti, je poskrbel prav Center urbane kulture Kino Šiška. Ta kljub formi javne ustanove ne ubija živosti, spontanosti in nepredvidljivosti urbane scene in v tem pogledu zaseda posebno mesto med javnimi zavodi. Velik izziv pri ustvarjanju filma je bilo vprašanje, kako goro materiala – arhivskega in aktualnega – povezati v smiselno in gledljivo celoto. Kako specifično in kompleksno področje približat gledalcu, ki morda širine in pestrosti urbane ustvarjalnosti ne pozna? Avtorico je pri tem vprašanju rešil gospod Lojze, nabriti 90-letni sosed Kina Šiška, ki z zanimanjem spremlja vse, kar se s centrom urbane kulture in okoli njega dogaja ter ob naraščajoči izključujoči družbeni klimi riše rdečo nit dokumentarca – ta je odprtost in povezovanje. Medgeneracijsko, multikulturno, žanrsko, subkulturno … Filmska naracija pa združuje tudi različne misleče akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju.
Dr. Ivan Šprajc je slovenski arheolog, ki že nekaj desetletij raziskuje bogato arheološko dediščino Majev v Mehiki. Pri svojem zahtevnem delu v osrčju pragozdov na polotoku Jukatan uporablja najnovejše tehnike odkrivanja piramid pod gozdom, vključno s satelitskimi posnetki. Ekipa TV Slovenija je s kamero spremljala dramatično odkritje in izkopavanje davno izgubljenega mesta v osrčju zelenega pekla ob meji z Belizejem. Avtorja oddaje sta Živa Emeršič in Jadran Sterle, režiser pa je bil Aleš Žemlja.
Dokumentarec o pesniku, pisatelju in esejistu Juretu Detelji skozi skrivnostno najdbo domnevno izgubljenih video posnetkov. Film spregovori o pesniku, ki ob izidu svoje nove zbirke pesmi prejme sporočilo o najdbi davno izgubljenih video posnetkov pokojnega pisatelja, pesnika in esejista Jureta Detele. Zgodba o izgubljenih dokumentarnih posnetkih v filmu je resnična. Po naključju najdeni posnetki so hkrati tudi redka introspekcija v samo bistvo umetniškega ustvarjanja. Jure Detela na najdenih posnetkih govori proti vsiljivim metaforam, ki zožujejo pomen izrečenega. Govori o evokaciji vzvišenega, ki ne dopušča nikakršnih prenesenih pomenov. Film Sočasje je v nasprotju s tem poln prispodob in pomenskih sklopov. Govori o našem pesniku, ki med poslušanjem Jureta s trakov zamišljeno premleva svojo življenjsko pot. Skozi zvočno pokrajino neke davno minule mladosti se pesnik sprašuje o smislu, iskrenosti in svojem uspehu in pesniški slavi. Neposredni vzrok pesnikove smrti je bila njegova zavrnitev antibiotikov z utemeljitvijo, da gre v laboratorijskih poskusih pri razvoju zdravil za mučenje živali. Pripoved govori o Juretovi doslednosti in značaju, ko se je odpovedal literaturi in nazadnje tudi svojemu življenju. Film režiserja Mihe Vipotnika je nastal v produkciji Casablanca ob podpori Slovenskega Filmskega centra in v koprodukciji z Dokumentarnim programom TVS ter Simonom Sedmakom.
Dokumentarni projekt, ki na osnovi 8 mm arhivskega filmskega gradiva skuša poustvariti zgodovino mesta Maribor. Za zgodovinski okvir so avtorji vzeli obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je mesto po desetletjih regresije pričelo ponovno vzpenjati. Nebrzdana industrializacija je s seboj nosila tako socialne, kot migracijske in ostale spremembe. Mesto je po dolgih letih zadihalo s polnimi pljuči in do propada v letu 1991 je veljalo za nekaj najbolj bleščečega kar je mogoče ustvariti pod socialističnim družbenim sistemom. Zgodba o vzponu mesta časovno sovpada z zgodbo o vzponu amaterske filmske produkcije v mestu. 8 mm format filma je bil vznemirljiv ne le za filmske zanesenjake in so ga v mestu, s premnogimi foto-kino krožki na osnovnih šolah, tudi uradno spodbujali in podpirali. 8 mm je bil format generacije in je filmsko opismenil široke ljudske množice. S prihodom videa je format zamrl, a na srečo je medij obstojen proti zobu časa in s sodobnimi tehnikami digitalizacije ga je mogoče ponovno uporabiti. Scenarij in režija sta delo Marka Radmiloviča, direktor fotografije je bil Jure Pervanje, avtorsko glasbo je prispeval Danilo Ženko.
Dokumentarni film »Pogled v prihodnost« razkriva fenomen jasnovidnosti. Sposobnost videnja v prihodnost ima na tem svetu le malo ljudi. Ena takih je Sara Memić, Banjalučanka živeča v Ljubljani, ki je s svojimi napovedmi pomagala že mnogim ljudem. Med njene najbolj odmevne uspehe sodi sodelovanje s ptujskimi arheologi pri odkrivanju rimskega grobišča. Film skuša tudi potegniti nekakšno ločnico med pravo jasnovidnostjo in vedeževanjem, katerega namen je zgolj »prodajanje megle« in osebno bogatenje.
Neveljaven email naslov
