Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.
Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.
Najstarejša doslej znana žlahtna vinska trta na svetu, žametna črnina ali modra kavčina, na obrežju Drave v Mariboru že več kot 400 let trdoživo kljubuje izzivom vsakokratnih vplivov narave in človeka. Zadnja štiri desetletja se s skrbnim delom strokovnjakov umešča med naravne bisere Maribora, Podravja in Slovenije. Kraljica trt – 232 njenih potomk je pognalo korenine na skoraj vseh celinah sveta – se od leta 2004 ponaša z vpisom v Guinnessovo knjigo rekordov. Desetletje pozneje pa se je na gradu Hradčani v Pragi pridružila kipu arhitekta Jožeta Plečnika. Tako vinska trta s koreninami v 16. stoletju vztrajno utrjuje sloves vinorodne Slovenije na evropskem in svetovnem zemljevidu. Stara žametovka, ki vsako jesen bogato obrodi, je postala tudi ena najbolj prepoznavnih turističnih znamenitosti Maribora.
Jernej Šugman pobegne pred podobami vojne in nasilja. Prespi v avtu. En dan, anonimnost vsakdanjika, drugačne so le zgodbe treh junakov. Jerneja zbudi državljan Goran Šalamon, ki ob zori zapoje ljubezensko balado. Državljanka Sara Dirnbek pa je prišla na delo in se prebuja s skodelico kave. Igralec se pripravlja na svojo dramsko vlogo. Zvečer bo uprizoril monolog o izgubi kraljestva, človeka in ljubezni. Jernej Šugman obišče njemu pomembne ljudi: peka, osebje v reševalnem vozilu, osebje v mestni kanalizaciji … Gleda, posluša, se uči. Na odpadu avtomobilov in v podzemnem kanalu se sprašuje o resnici. Kje naj jo išče? Jo najde v sebi ali v drugih? Za čustveno občutljivost igralec uporabi tehniko preigravanja med protagonistom in antagonistom. Državljan Goran Šalamon obišče termoelektrarno in razdelilno transformatorsko postajo. Zasleduje električno energijo, ker človeku prinaša luč. Državljan je gradbinec, inženir statike, in tudi on se sprašuje o resnici. Zakaj je izgnana s tega sveta? Zakaj je laž postala najnevarnejše orožje? Državljanka opravlja delo čistilke. Čisti prostore javnega zavoda. Mlada ženska si ne postavlja težkih vprašanj, saj življenje že tako ni enostavno. Hoče le živeti… in preživeti. Zvečer v dvorani mestne kanalizacije igralec uprizori monolog. Igra ga Jernej Šugman. Čistilka je končala službo. Na postaji čaka avtobus. Državljanko snažilko igra Sara Dirnbek. Inženir statike pa odpoje svojo ljubezensko balado. Državljan inženir je Goran Šalamon. Svet je postavljen na glavo. Preganja nas strah. Obsedeni smo z varnostjo. Sploh pa, kako naj ljubimo, če smo lačni? Govori mi glasneje. Scenaristka in režiserka filma je Alma Lapajne.
Smrekarjev tarok so bile igralne karte znanega karikaturista Henrika Hinka Smrekarja, ki jih je tiskala ljubljanska tovarna igralnih kart. Oblasti so leta 1916 prepovedale Slovanski tarok in igralne karte Slovan ter Primorka z utemeljitvijo, da so karte s slovansko motiviko vzpodbujale sovražna čustva do monarhije in simpatizirale z njihovimi sovražniki, Srbi in Rusi. Motivi izbranih Smrekarjevih tarok kart segajo od slovenskega etničnega prostora do številnih slovanskih narodov z namenom, da prikaže skupne šege in navade Slovanov, torej skupne korenine. Nekatere šege so žive še danes, zato jih je film poiskal med Jurjaši v Beli Krajini, ob plesih Moreško na Korčuli ter Smrtoli na Slovaškem, ob Štehvanju v Ziljski dolini in Nočnim čuvajem ob Cerkniškem jezeru. Vojni absolutizem, ki je nastopil kmalu po začetku svetovne vojne na celotnem ozemlju A - O, je videl sovražnika monarhije ne samo v narodnostni – slovenski in slovanski motiviki, ampak tudi v slovenskih karikaturah, ki so začele nastajati in se po slovenskih časnikih bohotiti že po taborskem gibanju v drugi polovici 19. stoletja. Zoper take vrste kritike in osveščanja obenem je nastopil močan represivni aparat države – ovaduštvo in cenzura. V zgodovino cenzure, še posebej pred in med prvo svetovno vojno je kot žrtev ovaduštva padel marsikateri vidni slovenski ustvarjalec, umetnik ali intelektualec; mnoge med njimi je doletela zaporna kazen. Tudi Hinka Smrekarja. Ovadba, da je srbofil, rusofil, da s karikaturo kritizira monarhično oblast in hrabre vojake, ki umirajo za svojega cesarja, ga je pripeljala najprej v zapore na ljubljanskem gradu, po kalvariji, dolgi več kot eno leto, pa je končal v Judenburgu. Po dolgotrajni simulaciji so Smrekarja izpustili iz graške bolnišnice inb ga oprostili vojaške službe. Smrekar pa je – ob še dveh odličnih karikaturistih, Gaspariju in Podrekarju – tudi naprej smešil in bičal vojno in monarhe, ki so jo zakuhali, ter v slikah pozival k združitvi in enotnosti. Ko je bila leta 1917 na Dunaju sprejeta Majniškia deklaracija so bile družabne igre že omajani diktaturi še vedno nevarne. Kljub temu je časnik Slovenski narod še pred koncem vojne oznanil : «Prodaja igralnih kart »Slovan«, »Primorka« in »Slovanski tarok« je zopet dovoljena«.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Potem, ko najde materin vojni dnevnik, hči odkrije, kdo je bila zares njena mama. Zgodba o odnosu med dvema ženskama v odločilnem trenutku, ko ena umre, druga pa živi naprej. Lorena je stara skoraj 60. let, z modrimi in iskrivimi, skoraj otroškimi očmi, kar se skorajda ne sklada z njenim elegantnim in urejenim izgledom. Z možem in sinom živi v manjši vili z rožnim vrtom, za katerega skrbi sama. Kot psihoterapevtka se je specializirala za primere posvojitev. Njeno delo so v glavnem terapevtska srečanja z družinami posvojiteljicami in svetovanje otrokom. V zadnjih letih je bilo Lorenino življenje razdeljeno med delo in skrb za mamo, Mario Antoinetto, ki je živela pri njih do smrti. Ko je po mamini smrti urejala njene stvari, je našla dva gosto popisana dnevnika z majhno, ozko pisavo v obliki zapiskov in naključnih misli, mnenj o politiki, vojni, vohunjenju, pa tudi čustvenih izbruhov. Bila sta mamina. Zanju ni vedela, pa tudi mama o tem ni govorila. To so bile besede o ljubezni in krutosti, odločenosti in strahu, ki jih je napisala mlada ženska, ki je imela rada naravo in Beethovna, mlada ženska, ki ni mogla le nemo opazovati tistega, kar se je dogajalo okoli nje. Morala je pomagati, nekaj narediti, ustaviti tiste "jate ptic smrti, ki so obvladovale nebo", končati “ta masaker teles mož, ki so narejena za ljubezen in ne sovraštvo”, ljudi, ki so želeli živeti, se boriti in ljubiti.
Dokumentarni film Lačni upora se sprašuje o razlogih, pogostosti in učinkovitosti gladovne stavke kot orodja družbenega upora v zgodovini. Med zgodbami, ki jim film posveti večjo pozornost, je gladovna stavka tedaj študenta Borisa Vuka ob zasedbi Filozofske fakultete leta 1971, prva medijsko odmevna individualna gladovna stavka – stavka psihiatra Janeza Ruglja leta 1985, odmevna gladovna stavka trepčanskih rudarjev na Kosovem leta 1989 in posledično zborovanje v Cankarjevem domu, ki je sprožila razpad Jugoslavije, epidemija gladovnih stavk po osamosvojitvi Slovenije v 1990. letih in gladovni protesti profesorja Borisa Ostana po letu 2000. Preko gladovne stavke delavcev kočevske Prenove pred nekaj leti in protestov v Ljubljani in Mariboru film sproži vprašanja, kakšno vlogo imajo lahko gladovne stavke kot oblika družbenega protesta danes, ko je medijska in družbena pozornost za individualne usode ljudi majhna. V kritični in tudi ironični pripovedi se zarisujejo tudi posamezne človeške usode – od gandijevsko vztrajnih do tragikomično neresnih. Med sogovorniki, ki v filmu kritično osvetljujejo vprašanja gladovnih stavk, so novinarji Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin, Jani Sever, nekdanja novinarka Mladine Bojana Leskovar, teoretiki Svetlana Slapšak, Sandra Bašić Hrvatin, Igor Pribac in aktivist Armin Salihović.
Kamen je središče kraške pokrajine, stoletja so ga generacije garaških Kraševcev obdelovale kot gradbeni material in temelj preživetja. Zgodbo o kamnolomih pripoveduje kraški kamnosek Gabrijel Jeram, ki je v svojem domu v Štorjah na Krasu zbral zavidljivo zbirko kamnin iz različnih vaških jav - kamnolomov, jih metodično uredil in vrisal na zemljevid Krasa. Teh je čez 120 in predstavljajo največjo zbirko kamnin Krasa pri nas. Zbral je tudi vsa kamnoseška orodja, ki jih je uporabljal on in njegovi predniki in napisal etimološki slovar vseh izrazov, ki so jih uporabljali v kamnoseštvu. Spoznali bomo kako je Kras nastal, zapuščene vaške jave in večje kamnolome na Krasu – od Lipice, Povirja, Repentabora, Nabrežine do kraške arhitekture, ki daje svojevrsten pečat tej magični pokrajini. Nadkamnosek Gabrijel pravi: Kamen kot kamen ne pomeni nič. Moraš ga obdelati in mu vdihniti dušo, da oživi!
Z dokumentarnim filmom „Vojne igre“ se podajamo v zakulisje uprizarjanja zgodovinskih bitk, kontroverznega hobija članov društva Triglav. S kolegi iz cele Evrope se neobremenjeno poigravajo z uniformami različnih armad v poustvarjanju in doživljanju zgodovine. Ne manjka bizarnih in absurdnih situacij, začinjenih s specifičnim humorjem. Do ideologij vzpostavijo distanco,zvezda je lahko partizanska, sovjetska, ameriška ali židovska. Kljukasti križ je zgolj del zgodovinske uniforme in predmet zbirateljstva militarij. Vsekakor pogled, ki vzpostavlja neobremenjeno distanco in je zelo aktualen za današnjo politično situacijo. Gre za obravnavo večplastne teme, ki skozi spremljanje treh glavnih likov (partizanskega komandanta, nemškega komandanta in predsednika društva) omogoča globlji vpogled v njihov način razmišljanja. Film gledalcu dopušča, da si sam ustvari mnenje o motivih in vzgibih ljudi, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Snemanje je potekalo več kot leto dni na različnih lokacijah z velikim finalom – veliko bitko na Vojskem nad Idrijo. Med pripravami na bitko smo se s člani društva odpravili tudi v Belgijo na srečanje z zbiratelji iz različnih držav, kar temi doda širšo evropsko perspektivo. Režiser in scenarist Žiga Virc je slovenski javnosti znan po filmu „Trst je naš!“ s katerim je bil 2010 nominiran za oskarja („Academy Award“) za najboljši študentski tujejezični film.
Ne glede na kulturo, raso in spol, ljudi tega sveta povezuje temeljno vprašanje: ima naše življenje smisel in v čem je ta smisel? Svet se ne podreja našim željam, živi pač po svoje in zato je logično, da se sprašujemo o smislu. Ker živimo, si hočemo življenja tudi osmisliti. V središču modernega človeka je stalna nuja po odločanju, a ko se posameznik odloči mora sprejeti odgovornost za svojo odločitev. No, ravno odgovornost pa je naša šibka značajska lastnost, saj smo ambivalentni in dvolični. Zanimata nas predvsem atributa moči: denar in oblast. A smrti ne ubeži ne berač, ne filozof, ne umetnik in tudi ne vladar. Naj nas resnica še tako boli, je dejstvo, da smo ljudje minljivi, tako kot je umrljivo vse, kar živi. Naša življenja so v bistvu samo kratke zgodbe o dolgem potovanju, od nas pa je odvisna vsebina glavne zgodbe: »Je človek človeku človek?!« V dokumentarcu nastopata prof. dr. Janez Juhant, filozof, teolog, antropolog in ribič Franc Pianecki. Na videz imata moška malo skupnega, a v svoji notranjosti si oba želita isto, da njuna življenja ne bi izzvenela v prazno. Filozof, ki iskreno sprejema drugačnost, vztrajno gradi most med ljudmi in pri tem se ne žrtvuje, temveč se odpoveduje človeški omejenosti. » Svoboda je v dialogu,« izreče v osebnem nagovoru. Ribič pa se je vse svoje življenje boril, z vlečenjem mrež je hranil sebe in družino. »Potomci so tu, na katere sem ponosen,« zaupa v kamero, ker sta njegova odrasla sinova zanj največji dosežek. Šele sedaj, ko je za vse poskrbel, lahko razmišlja o upokojitvi ... Prof. dr. Janez Juhant in Franc Pianecki, sta se že pred mnogimi leti odločila, in od takrat, iz dneva v dan, za svoji odločitvi odgovarjata sebi, družini, skupnosti in ravno ta njuna pokončna drža moška dela zanimiva ter spoštovana.
Več kot 1000 otrok v Sloveniji ne živi pri biološki družini, ampak so prepuščeni sistemu rejništva. Le redke posvojijo. Mnogi med njimi imajo eno samo veliko željo. Družino. Država je odgovorna za to, da otrokom najde družino, v kateri bodo pridobili pozitivno družinsko izkušnjo. Kjer bodo razmere, potrebne za zdravo rast, osebnostni razvoj, samostojno življenje in delo. Zgodbe rejenk in rejencev, ki jih slišimo šele zadnja leta, pa po večini niso najlepše. Njihove izkušnje povedo, da je treba sistem korenito in v celoti spremeniti. Dokumentarni film Otroci na čakanju je preplet zgodb o rejništvu. Vidine, ki je skozi odraščanje otrok v reji izkusila nedorečenost sistema in se znašla pred vprašanji brez odgovorov. Davidove, ki je kljub dobrim razmeram v rejništvu zaživel šele po posvojitvi. Zgodbe Davidove sestre Patricije, ki je tako kot gospa Pega z osemnajstimi leti začela samostojno življenje. Tadej pa je po sedemnajstih letih rejništva ugotovil, da ob polnoletnosti ne bo imel nikogar in ne bo imel kam iti.
Neveljaven email naslov
