Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Franja je film o izjemni in dramatični življenjski zgodbi Franje Bojc Bidovec. Je film o zgodbi partizanske zdravnice in je film o mladem dekletu Anji, študentki medicine, ki v Franjini intimni izpovedi v pismih sinu , najde navdih in ženskost v vsem presežnem, ki je v svetu, navidez enakih možnosti, izpuhtela. Ta generacijski preskok, skozi niz igranih dramatičnih prizorov, ustvarja vez med žensko, ki se je v najtežjih trenutkih druge svetovne vojne uveljavila kot osebnost in zdravnica in je predvsem s svojo karizmatičnostjo in etiko presegala vse politične in nacionalne delitve, ter med mladim, sodobnim dekletom. Tako povsem igrani film, ki temelji na verificiranih zgodovinskih virih in osebnih pismih zdravnice, postaja intimen filmski dokument obeh časov. Pomen Franje Bojc Bidovec ni zgolj nacionalen in presega politične delitve. Ameriški general, vrhovni poveljnik zavezniških oboroženih sil in kasneje predsednik ZDA Dwight Eisenhower, se je s posebno diplomo in s temi besedami zahvalil upravnici bolnice Franja dr. Franji Bojc Bidovec:"Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikoli poplačati, ne bomo pa tega nikoli pozabili."
Petra in David se imata rada, a predolgo časa na enak način, zato nista opazila, kdaj sta v odnosu izgubila ljubezen. Petra in David se ukvarjata s tem, kar imata in ne s tem, kar sta. Ujeta v hiter ritem sodobnega življenja, ne vidita več svoje vloge kot ženska in moški. Ker po sedmih letih skupnega življenja ne želita odnehati brez truda, poiščeta pomoč terapevta. Kaj pomeni biti moški in kaj ženska v današnjem času, razkriva dokumentarni film Med spoloma. Ali res moški postajajo vse bolj feminilni, je za to, prosto po Boštjanu M. Zupančiču, kriva koncentracija pesticidov v okolju, ali je kriv feminizem, ki je podivjal in pripeljal do tega, da je vse več žensk samskih in nesrečnih, so sodobni moški res kastrirani in ali res kromosom y izginja? Dokumentarec Med spoloma odpira vprašanja o novih vlogah moškega in ženskega spola in nas vodi do ključnega vprašanja, kaj je vloga in namen človeka. Scenarij in režija: Špela Kuclar .
Dokumentarni film o odkritju megalitskega svetišča v dolini reke Gračnice, delo patra Karla Gržana, pionirja slovenske astro arheologije. Pater Karel Gržan je v knjigi V znamenju Oriona rekonstruiral kako so nekdanji prebivalci teh prostorov poznali konstelacijo zvezd. Povezanost zemlje in neba so upodobili tako, da so svoja gradišča oziroma svetišča postavili kot ogledalno preslikavo zimskega zvezdnega neba. Ozvezdje Orion je dominantna zvezdna konstelacija zimskega neba. Pas treh zvezd v zemeljski preslikavi označujejo trije med seboj povezani griči. Vprašanje je, ali se pod temi griči res skrivajo megalitske piramidalne gradnje. Če bi se domneva patra Gržana izkazala za pravilno, bi se tudi slovenski zgodovinski prostor vpisal na zemljevid skrivnostnega fenomena evropske in svetovne megalitske kulture. V filmu je govora tudi o prepovedani arheologiji, prazačetkih naše civilizacije, pojmovanju zgodovine in časa, vrednotah mitske zavesti in o simbolni vrednosti kamna za človeka skozi zgodovino.
Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.
Irena, lahko noč je ljubezenska zgodba, ki govori neobičajni ljubezni med Ireno in Avguštinom Mavčcem iz Turnišča pri Murski Soboti. V devetdesetih letih sta kmalu po poroki doživela težko prometno nesrečo, kjer je Irena utrpela tako hude možganske poškodbe, da se ni več prebudila. Zdravniki so jo hoteli prepustiti usodi počasne smrti. Avguštin pa jo je vzel iz bolnice in od takrat nesebično skrbi zanjo. Prvih 18 let je bil popolnoma sam, zdaj pa mu pomagajo 3 osebne asistentke. Pri svojih 40-h pa se je po dolgoletni borbi z zdravstvenim sistemom in po tem, ko se je za več deset let odpovedal svojemu življenju, odločil, da bo študiral pravo. Pred Avguštinom je zdaj zaključni pravosodni izpit in iskanje službe, kjer bi lahko opravljal delo odvetnika za človekove pravice in dostojno skrbel za Ireno.
Komični dokumentarec, ki razkriva slovenski arhetip mučeniško-posesivne matere. Rezultat tega materinskega kulta je tipičen slovenski moški. Ta tipični slovenski moški je lahko ojdipovski umetnik, narcisoidni politik ali psihopatski morilec. Glavna junakinja filma Tatjana, ki bi si rada našla slovenskega fanta, s katerim bi si ustvarila dom in družino. Med iskanjem pade v »zajčjo luknjo«, kjer sreča belega zajca - Slavoja Zajčka. Ta jo nato s pomočjo zank in ugank popelje v svet slovenskih moških, ki jim vlada »Slovenska srčna kraljica«. Dokumentarni film Mama je ena sama je bil prikazan na 17-tih mednarodnih filmskih festivalih, po vsem svetu. V New Delhiju je prejel glavno nagrado za montažo, v Jakarti Zlato nagrado festivala, v Franciji pa glavno nagrado festivala - Grand Prix du Festival, mednarodnega filmskega festivala Nancy Lorain.
Dokumentarni film DVAJSET, ki je nastal ob letošnjem Dnevu emigranta na podlagi sodelovanju med krovnima organizacijama SKGZ in SSO ter Deželnim sedežem RAI za FJk – Slovenski program, ponuja pogled na izvajanje zaščitnega zakona za slovensko narodno skupnost v Italiji 38/2001 na področju Videmske pokrajine. Scenaristka in režiserka Jasmin Kovic je pripoved o dogodkih uokvirila v razmišljanje o sedanjem času, vanjo pa je vpletla tudi izjave nekaterih protagonistov preteklih Dnevov emigranta od leta 2001 dalje. Institucionalni okvir predstavljata nagovora pokrajinskih predsednic SKGZ in SSO Luigie Negro in Anne Wedam. Povezovalka je mlada Fanika Coren, glas je posodila Anastasia Cibic, uredništvo podpisuje Marija Brecelj.
Dokumentarni film spleta zgodbo o treh damah sodobne slovenske kulinarike, ki jih skozi različnosti druži ljubezen do dobre hrane in kuhe. Na prvi pogled se Katja Kavčič, Vesna Čarman in Ana Roš povsem razlikujejo, tako po letih kot po stilu kuhanja; toda tisto, kar jim je skupno, odtehta vse razlike – ljubezen do kuhe, gostov in tradicije. Na teh temeljih že desetletja soustvarjajo slovensko gastronomsko identiteto kot eno glavnih sestavin naše nematerialne kulturne zgodovine, in jo postavljajo ob bok evropskim in svetovnim kuhinjam. Na kulinaričnem potovanju od Rateč pri Škofji Loki do Kobarida in Zemona nam bodo razkrile sočne drobce iz njihovega vsakdana, pa tudi to, kako trpek je kruh žene in matere kuharice.
Zgodba o Aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogateša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske Aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem. zanimivosti o filmu Dokumentarni film o Aleksandrinkah je nastajal dve leti, več kot 40 ur dokumentarnega gradiva s pričevanji aleksandrink ter njihovih gojencev in potomcev je bilo posnetih na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc. Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave Aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci Aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.
Jakob Weidner Krese je odraščal v Nemčiji, njegov oče je bil Nemec, stari oče sodnik v Tretjem rajhu, drugi stari starši so bili partizani. Jakob sodi v generacijo, ki si je začela zastavljati številna vprašanja. Kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno v Sloveniji? Je bil partizanom pomemben le upor proti okupatorju? So se borili tudi za spremembo družbenega sistema ali zgolj za boljše življenje? Slovenske stare starše je komajda poznal. Zato odgovore išče v pismih, ki sta si jih pisala stara starša, v njunih zapisanih spominih in v pogovorih njihovih sobork in soborcev, prijateljic in prijateljev. A to je le del zgodbe. Zapisi, pripovedovanja dajejo čutiti odločnost v boju proti okupatorju, a tudi navdušenje, s katerim so gradili novo državo, inovatorko samoupravljanja, ki je postalo ponosna alternativa kapitalističnemu Zahodu, kjer je živel Jakobov oče. Pa vendar se je nekje zelo zalomilo. Zakaj, kdaj, kako? O tem se Jakob pogovarja s svojo mamo in s predstavnicami in predstavniki njene generacije. V filmu se srečujejo predstavniki dveh generacij: vsaka interpretira svojo zgodbo in zgodbo drugih. Njihove pripovedi so prepletene. In kar se zdi, da je skozi dve generaciji razpihala burja, živi dalje v tretji generaciji, ki postavlja vprašanja preteklemu času in jih poskuša umestiti v sedanjost.
Akademska slikarja Zvonko ČOH in Milan ERIČ že sedmo leto pripravljata celovečerno risanko CIGARA ZA PRINCA. Ker se ne moreta zediniti glede konca, dorisujeta nove in nove avanture. Princa Vesolja, ki kadi preveč cigar, oče kaznuje tako, da ga spremenjenega v bika pošlje na Zemljo. Tam zmeša štrene bratoma - znanstvenikoma, ki poskušata pospešiti evolucijo in ustvariti supercelico. Iz lasu pomočenega v kapljo mleka nenadoma nastane superinteligentni bik, ki pa se zaljubi v zemljanko kravo. Reportaža prikazuje obisk pri animatorjih na snemanju.
Long play film Glasba je časovna umetnost, Pankrti - Dolgcajt pripoveduje zgodbo o 36 minutah in 6 sekundah. Toliko je dolga prva plošča skupine Pankrti, ki je konec 70-ih let prejšnjega stoletja s komadi Lepi in prazni, Totalna revolucija, Kdo so ti ljudje, Jest sm na liniji, Metka, Kruha in iger idr. usodno vplivala na dogajanje na slovenski in jugoslovanski rockovski sceni. V sivini socialističnega vsakdana je bila to prva velika punk plošča za železno zaveso (ob prvencu Prljavog kazališta). Izšla je na kulturni praznik leta 1980 in slovensko pop kulturo sinhronizirala z dogajanjem na zahodu ter hkrati odrazila stanje takratnega duha, ki se je utapljal v dolgčasu. V središče filmske strukture je postavljena plošča Dolgcajt, v središču pripovedi pa je človek, ki ga je plošča spremenila - Marin Rosić je bil ob izidu Dolgcajta star 15 let, ostal pa ji je zvest do današnjih dni. O prvih korakih Pankrtov in njihovem prvencu ob članih skupine pripovedujejo tudi akterji in ideologi družbenih sprememb, takratni glasbeni novinarji, glasbeni sodobniki, mladi pankerji, ki jih je plošča zaznamovala do danes, in tudi posamezniki, ki so kovali usodo Pankrtov ter botrovali nastanku njihove ključne plošče (Igor Vidmar, Dušan Velkavrh, Aco Razbornik, Peter Mlakar, Esad Babačić (VIA Ofenziva), Darko Glavan, Stane Sušnik, Petar Janjatović, Borut Činč (Buldožer), Boris Leiner (Azra), Vladimir Arsenijević (Urbana gerila), Marjan Ogrinc, Dušan Kojić - Koja (Šarlo Akrobata, Disciplina kičme), Goran Lisica - Fox, Iztok Turk (Kuzle, Videosex...), Valter Kocijančič (Paraf), Meta Krese, Goran Jarnević (Indust-bag) in številni drugi). Plošča je vplivala na cele generacije glasbenikov in še danes je ena prelomnih in ključnih plošč slovenske popularne glasbe. Film je bil predvajan na več kot 60 filmskih in glasbenih festivalih po vsem svetu. Režiser: Igor Zupe
Neveljaven email naslov
