Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna – zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in smrtjo. Ujetniki so gradili hitro. Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka. Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro – Ogrske monarhije. Ostala pa je Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.
Dokumentarni film Gudurica, Evropa v malem ja bil posnet na skrajnem vzhodnem delu Vojvodine, vsega 2 kilometra od romunske meje. Vas Gudurica leži ob vznožju najvišjega hriba v Vojvodini, obdana s prostranimi vinogradi. Po 2. svetovni vojni so se v to popolnoma nemško vas naselili pripadniki 22 narodnih skupnosti, danes pa jih tam živi še 16. Slovenci so številčno na tretjem mestu Prebivalce Gudurice krasi medsebojno spoštovanje, razumevanje, prijateljstvo in sloga. Kako dobro in neobremenjeno je vzdušje v tej vasi pove podatek, da so še glavne ulice poimenovane po zaslužnih Slovencih: Ulica Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Alojza Gradnika in Komandanta Staneta. Film je vsebinsko in slikovno zasnoval snemalec Milorad Čadež - Mišo.
Dokumentarni film Tomos: Narejeno v Jugoslaviji skuša kulturološko in sociološko raziskati fenomen Tomosa v primorski regiji in širše, saj Tomos v svojih zlatih letih preseže samo tehnično dediščino. Pomeni globalno zgodbo. V krajih okoli Kopra je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja veliko delavcev brez zaposlitve. Kraji so bili brez tovarn ali pomembnejših industrijskih centrov. Trst je bil s svojimi proizvodnimi organizacijami odrezan, domačini iz Kopra in okolice pa brez vsake možnosti, da si zagotovijo ustrezen košček kruha. V takšnih okoliščinah je leta 1954 nastala Tovarna motornih vozil Sežana, ki so jo nato preselili v Koper. Tomos je s svojo industrijo ob morju zamikal marsikaterega delavca iz notranjosti slovenskega in jugoslovanskega prostora. Ljudje so v Koper prihajali od vsepovsod. Na nov življenjski slog je vplival tudi razvoj marketinške in oglaševalske stroke, ki sicer ni bila značilna za države s socialistično ureditvijo. Jugoslovanski marketinški strokovnjaki so si prav v obdobju od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja odločno prizadevali, da bi oglaševanje, ki se je začelo spogledovati z zahodom, približali političnim elitam. Tomosova posebnost je zagotovo bila tudi to, da so slovenske motorje vozili italijanski dirkači. Zaradi neposredne bližine Trsta so se tam kalili mladi vozniki. Eden izmed njih je bil Tržačan Gilberto Parlotti, ki je postal Tomosov uradni tovarniški dirkač in bil izrednega pomena za tovarno. Omenimo še Luigija Rinauda in seveda domačine Janka Štefeta, Adrijana Bernetiča in Antona Kralja ter Hrvata Zdravka Matulja. Športni uspehi Tomosovih dirkačev in občutek varnosti, ki ga je ljudem dajal Tomos z delovnimi mesti in vpetostjo v okolje, so razumljiv ponos in vez tukajšnjih prebivalcev s Tomosom in njegovo dediščino. Bogato zbirko Tomosove industrijske dediščine vidimo v Muzeju Tomosove zgodovine v središču starega mestnega jedra, tik ob enem najlepših trgov na nekdanjem beneškem ozemlju, Titovem trgu. Vedno večje zanimanje zanj kažejo tudi turisti, celo tisti iz najbolj oddaljenih delov sveta, ki v slovensko Istro prihajajo s križarkami. Še en primer ohranjanja tehnične kulturne dediščine nekdanjega koprskega velikana je Muzej motociklizma Grom na Vranskem, kjer imajo izjemno zbirko Tomosovih dirkalnikov. Klubske dirke so bile Tomosova posebnost. Z njimi sta tovarna in inštitut preizkušala meje mogočega. Z motorji je v Koper »udaril« rok. Legendarna primorska zasedba Boomerang je leta 1971 v menzi tovarne Tomos priredila enega prvih rokovskih koncertov na Primorskem. Pionirski rokovski repertoar, ki so ga pripravljali leto dni, pooseblja takratni Zeitgeist, vonj po svobodi, oziranje čez meje v neko novo prihodnost. V dokumentarnem filmu med drugim nastopajo Stevo Vujić in Društvo Tomos, dr. Jure Ramšak, Neža Čebron Lipovec, Tomo Vran, Igor Rosa, Miro Koršič, Aurelio in Andrea Flego, Nataša Ogrin Tomšič, Anita Batista, dr. Marcel Ražman, Zlati Klun, Baril Riders, Petja Grom, Janez Peter Grom, Tone Fornezzi Tof in drugi.
Letos obeležujemo evropsko leto kulturne dediščine, v katerem so se zvrstili številni dogodki, namenjeni ozaveščanju o pomenu kulturne dediščine. Obiskali smo odprtje Dnevov evropske kulturne dediščine na Bledu in preverili, kako različni sodelujoči v Mariboru in Trstu razumejo letošnjo osrednjo temo, ki povezuje preteklost in prihodnost. Avtorica oddaje: Maša Levičnik Režiserka: Magda Lapajne
Skladateljsko delo bratov Gustava in Benjamina Ipavca, znanih zdravnikov v Šentjurju in Gradcu je obvladovalo slovensko glasbo v drugi polovici 19. stoletja. Gustav in Benjamin sta ustvarjala v času po pomladi narodov, ko se je v Sloveniji začela prebujati narodna zavest. Narodnemu duhu sta se poklonila s številnimi zbori, samospevi in klavirskimi skladbami. Gustav Ipavec je pisal predvsem vokalno glasbo s poudarkom na zborovski glasbi, ki je s svojo melodičnostjo našla pot do slehernega poslušalca, Benjamin pa se je lotil tudi zahtevnejših glasbenih oblik: komorne glasbe, operete (Tičnik) in opere (Teharski plemiči). Posebno mesto v opusu Benjamina Ipavca ima njegova Serenada za godala, ki velja za eno najboljših slovenskih romantičnih skladb. Portret so snemali v Šentjurju, rojstnem kraju skladateljev Ipavcev, vanj pa so vključili tudi številne vizualizacije glasbe v izvedbi domačinke - sopranistke Ane Pusar Jerič, klavirskega dua Dekleva in Moškega pevskega zbora skladateljev Ipavcev. Moderator je Saša Tabaković, redaktor Daniel Celarec, scenaristka Veronika Rot, režiser Klemen Dvornik.
Mimi Malenšek, najplodovitejša slovenska pisateljica je letos dopolnila častitljivih 90 let. Kot se za tako karizmatično Slovenko spodobi, je visok jubilej praznovala z izidom nove knjige “Ko dozori jerebika”, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. V dokumentarnem filmu o izjemni pisateljici, ki živi na Prulah v Ljubljani, ustvarjalci filma s portretiranko obiščejo kraje njene mladosti na Gorenjskem, Trubarjevino, se srečajo z njenimi najbližjimi - hčerko in sinom ter posnamejo tudi številne postaje, kjer je njena razlastninjena družina v povojnem času stanovala. V slikanju portreta sodelujejo številni poznavalci pisateljičinega opusa in njeni najbližji: Alenka Puhar, režiser Vojko Duletič, dr. Helga Glušič, Stanka Golob, Berta Golob, sin Danijel in hčerka Mili, sestra Vida in nenazadnje pesnica in publicistka Meta Kušar, ki je prav v zadnjem obdobju pisateljico skušala umestiti v slovensko literarno zgodovino na mesto, ki ji pripada. Zato pravi: “Na Slovenskem je težko imeti tako srečo, da svetloba pade nate in te zagledajo v tistem, kar ti si. To se zgodi samo v dveh primerih; ali umreš zelo mlad ali dočakaš pozna leta kot Mimi Malenšek….” In kako je Mimi Malenškova odgovorila na njeno vprašanje, kje je glavni razlog, da je bilo njeno obsežno delo spregledano pri “visokih” kritikih literature? “Brez dvoma to, da sem ženska, pa tudi roman “Temna stran meseca”, s katerim nisem hotela nikogar izzivati. Verjela sem, da bi lahko tudi pri nas izšel roman, ki se dotika druge strani, domobranske, ker sem sklepala iz “Tihega Dona”. Če je lahko Šolohov pisal o kozaškem življenju, potem imamo lahko tudi mi roman, ki bo predstavil reči tako, kot so. Pa je prišlo do katastrofe. Iskren pisateljski kolega mi je povedal, da je Matija maček tolkel po mizi in zahteval, da me naučijo kozjih molitvic, kar je pomenilo zapreti me. Knjiga je bila zamera nad zamerami. Nekaj dovolj močnih prijateljev me je rešilo pred zaporom. Ko sem napisala trilogijo “Sonce je obstalo”, so priznali, da je to prvi vojni roman.” In še pomenljiva pisateljičina misel, ki veliko pove o njeni vitalnosti pri devetih križih: “Najraje živim zdaj, ta dan in se veselim življenja. Vesela sem, da imamo svojo samostojno državo, ki pa mora biti dobra za vse, ne le za izbrance. Včasih se bojim, da te svoje samostojnosti nismo vredni…” Gospa pisateljica Mimi malenšek je vsekakor osebnost, ki že dolgo bogati kulturno krajino Slovencev in ne pristaja na ustaljene vzorce razmišljanja, saj desetletja piše z motom “Avtor mora biti pošten, iskati mora resnico!” In taka je sama še danes.
Scenarij: Maja D. Bahar Snemalec in direktor fotografije: Marko Kočevar Montažer: Andrej Modic Iz razvalin antične Emone je stoletja pozneje zrastla srednjeveška Ljubljana. Tako, kot je danes živahno v naši prestolnici, je tudi v srednjem veku venomer vrvelo ljudi. Zadnja leta so arheologi prišli do vznemirljivega spoznanja. Zametke srednjeveškega mesta so pomaknili vsaj za 100 let prej, kot je veljalo do zdaj. Srednji vek je bil tudi obdobje silnega intelektualnega razcveta in tudi Ljubljana je bila v 15. stoletju pomembno humanistično središče, ki se je tako po duhovni, kot tudi gospodarski moči kosala z drugimi mesti srednjeveške Evrope. Vonj po starem mestu je zgodba o uspehu srednjeveške Ljubljane.
Dokumentarni film Sestre govori o požrtvovalnosti, skromnosti, delovni vnemi in veri sester usmiljen, ki so delovale v bolnišnicah, socialnih in drugih zavodih po Sloveniji in krajih bivše Jugoslavije. S sestrami se podamo na pot po njihovih postojankah in na Balkanu, kamor so jih leta 1948 pregnali slovenski komunisti
Il documentario, prodotto dalla Videoest di Trieste per la regia di Alessio Bozzer, racconta attraverso interventi di storici e testimonianze sul campo, la vita del soldato in alta quota. La Prima Guerra Mondiale è stata la prima guerra di montagna. Il fronte italo-austriaco era lungo 650 chilometri, 600 di questi superavano i 1000 metri di quota. Scorrendo immagini e filmati d'epoca Roberto Todero, Marco Cimmino e altri studiosi ed esperti ricostruiscono la vita e le difficoltà del soldato ad alta quota, i fronti, le battaglie, la vita e la sopravvivenza in trincea, l'attrezzatura e gli oggetti usati dai militari. Il filmato è stato realizzato in collaborazione con la Cineteca del Friuli e il Museo Storico del Trentino e propone numerosi filmati d'archivio. Dokumentarna oddaja o Prvi svetovni vojni.
Letalski center Maribor, najstarejši letalski klub na Balkanu, 20. decembra zaznamuje 90 let obstoja. Ob jubileju so na svojem letališču v Skokah že septembra pripravili slovesnost ter podelili priznanja dosedanjim predsednikom kluba in častnim članom. Na Televiziji Maribor smo dogodek obeležili in pripravili dokumentarno oddajo z zgodovinskim pregledom razvojnih obdobij v letalskem klubu in njihovega sedanjega delovanja. Letalski center danes šteje 150 članov. Društvo ima jadralno, ultralahko, motorno in padalsko sekcijo, modelarska sekcija pa žal usiha. Poleg protitočne obrambe ponujajo še panoramske polete, padalske skoke v tandemu, šolajo pilote, tudi poklicne. V centru opravljajo še servisna popravila letal in letalske opreme. Načrtujejo posodobitev flote in ureditev letališke infrastrukture. Avtorica oddaje je dr. Franja Pižmoht. Vabljeni k ogledu!
Kdor ima morje, ima gospodarsko moč in s tem večjo ekonomsko in politično neodvisnost. Kdor pa ima še veliko, močno pristanišče, ima nadzor nad menjavo blaga in stik z bližnjimi in daljnimi trgi. S tem se krepi moč države, ki ima takšno pristanišče in njen mednarodni položaj. Dokumentarni film »Ni Hamburg, ampak bo!« - Zgodba o slovenskem oknu v svet vas bo popeljal skozi najpomembnejše dogodke, ki so zaznamovali koprsko pristanišče. Izvedeli boste, da so njegovo gradnjo morali skrivati, ker ji politika ni bila naklonjena in zakaj so delavci v pristanišču s časom postali njegov največji kapital in ključen dejavnik. Kako se je do pristanišča vedla država? Kako je z njim upravljala? Kaj je prinesla specializacija za kontejnerski promet in kakšni so vplivi pristaniške dejavnosti na okolje? Na nazadnje bo govora tudi o železniških povezavah z zaledjem in tako imenovanem drugem tiru. Se Slovenija zaveda, kako pomembno je imeti močno pristanišče?
V 25-minutnem feljtonu Mislim Plečnika bomo arhitekta Jožeta Plečnika spoznali skozi oči ameriškega umetnostnega zgodovinarja in pisatelja Noaha Charneya, ki je leta 2000 turistično obiskal Slovenijo, doktoriral iz Plečnika, se zaljubil v Slovenko in si v Kamniku ustvaril novo življenje. Leto 2017 je posvečeno 60. obletnici smrti največjega slovenskega arhitekta 20. stoletja. Spoznali bomo mojstrova dela, ki so dala neizbrisen pečat slovenski prestolnici in Kamniku.
Neveljaven email naslov
