Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Niti, ki povezujejo, ali družbeno odgovorno pletenje in kvačkanje, ali kako lahko angažirano rokodelstvo po majhnih korakih spreminja svet na bolje. Pletenje in kvačkanje že dolgo ni le domena babic in starih tet. V svetu, pa tudi pri nas, ima nove sodobne pristope in družbeno noto. Od pletenja in kvačkanja za dobrodelne namene, do pletenja ali kvačkanja z družbeno odgovornim sporočilom, gverilskega pletenja, umetniških inštalacij, vse do terapevtskih učinkov, ki jih ima tovrstno ustvarjanje na telo in duha. Znani so učinki, ki jih ima na bolnike s težavami v duševnem zdravju, kot oblika delovne terapije, do čisto običajnih pozitivnih učinkov na vse, ki se s tem ukvarjajo, saj mu pravijo sodobna joga. Pomembna pa je tudi zgodba, ki jo vsak ročno narejeni izdelek nosi v sebi. Obenem gre tudi za spodbujanje že skoraj pozabljenih veščin naših babic, ki pa vedno bolj pridobivajo na veljavi, vsaj v svetu je tako. Tudi v Sloveniji kot gobe po dežju nastaja vse več društev, kjer stari učijo mlade, obstajajo tudi pobude, da bi bila ročna dela znova uvedena kot predmet v osnovnih šolah, saj otroci izgubljajo motorične spretnosti. Glavni namen dokumentarca in osrednje sporočilo je, da tovrstno ustvarjanje bogati, da je to hitro razvijajoči se trend zadnjih let, ki tudi pri nas vse bolj raste in da v poplavi instant izdelkov ročno narejeno v sebi nosi poseben pečat. V svetu masovne proizvodnje lokalno, unikatno, ročno narejeno znova dobiva svojo veljavo. Dokumentarec je avtorica Simona Horvat z ekipo TV Koper snemala na Obali, Škofji Loki, Mariboru, Majšperku in Ljubljani pod režisersko taktirko Petra Lebana, direktorja fotografije Jake Kodarina. Končno podobo pa je dobil z montažo Davorja Dujmoviča.
V okviru še vedno trajajoče koncertne turneje Gala Gjurina in simfoničnega orkestra Cantabile, za katero je Gjurin spisal tudi simfonični glasbeni program, je nastal tudi dokumentarni film o celotnem projektu. Na svoji eno leto in pol dolgi koncertni poti so skupaj z gosti kot glasbena karavana prekrižarili Slovenijo, njihovo koncertno potovanje pa se bo nadaljevalo tudi v letu 2015. Dokumentarni film se kronološko sprehodi skozi nastanek in razvoj tega za naš prostor posebnega simfoničnega projekta, prikaže koncertna ozadja ter sproščeno vzdušje na koncertih in med publiko, ki vsak koncert sprejme z navdušenjem. Simfonični orkester Cantabile deluje pod vodstvom dirigenta prof. Marjana Grdadolnika. Kot posebni gostje so k projektu prispevali tudi Severa Gjurin, Nina Pušlar, skupini Čedahuči in 2B, Domen Gracej, Rudi Bučar, Tadej Vesenjak, Samo Kodela, ansambel Donačka, Manca Fekonja, Dejan Gregorič, Vid Jamnik, Tine Vučko, Eva Vrtačnik, Jan Gregorka, Tomaž Rožanec, Uroš Sever, Lenart Krečič, Matija Krečič, damska vokalna skupina Buške čeče, skupina Beneške korenine, otroški pevski zbor ptujske zasebne glasbene šole Sv. Petra in Pavla, Gašper Konec, Matej Tekavčič, Blaž Celarec, Miha Kraker, Jure Maček, Jean Markič in Sigurdur Gudmundsson (Islandija).
Simfonična Ekstaza, projekt Roka Goloba z velikim simfoničnim orkestrom in solisti raznolikih žanrov je doživela premiero na svetovnem festivalu "Belt & Road International Festival" v Shenzhenu, Kitajska! To je verjetno prvič v zgodovini Slovenije, da se je tako velik projekt izvedel v tujini, s Kitajskim simfoničnim orkestrom, slovensko glasbo, slovenskimi izvajalci, slovenskim dirigentom in v celoti slovenskim programom. V zasedbi so bili Tomi Meglič (Siddharta), Maja Keuc, Nuška Drašček, KiNG FOO, Murat & Jose, Benjamin Kic (Metalsteel) in studijski band - Jure Rozman (bobni), Aleš Marjetič (kitara), Matej Sušnik (bas), Aleš Ogrin (klaviature) in seveda dirigent in avtor Rok Golob, Zasedba se je odpravila v Shenzhen na povabilo kitajskega kulturnega ministrstva, s katerim Rok sodeluje že 3 leta, doživelvpa je tudi premiero s tradicionalnim kitajskim orkestrom v Shanghaju.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. This documentary film depicts the stories of individuals, who had left their home countries and moved to Yugoslavia as part of the Non-Aligned Movement. They settled in Slovenia, starting families and careers as well as new lives. The film sheds light on their life choices, impressions and memories from their time of arrival to this day. These newcomers contemplate upon their encounters with the new and the unfamiliar, reflect on the complexity of their self-identity, and ponder their sense of belonging to their original homeland as well as their new homeland. Their views have been shaped by perspectives from various cultures, all intricately intertwined in their rich inner worlds. Their determination, persistence and courage pose a key question upon these times we now inhabit: can we understand the depths of human experience and endeavour that is able to create a home in a foreign land?
Dokumentarni film Hribovska saga je pripoved o družini Karničar, najznamenitejši družini alpinistov in hribolazcev na Jezerskem. Oče Andrej je bil znan kot dolgoletni oskrbnik Češke koče in kulturni delavec. Napisal je Jezersko kroniko in Jezerske štorije. Njegovih pet otrok je odraščalo v tesni povezavi z gorami. Davo in Drejc sta zaslovela leta 1995, ko sta se z vrha Anapurne spustila s smučmi. Pet let kasneje je Davo presmučal tudi pot z vrha Mount Everesta. Luka Karničar pa je tragično izgubil življenje na Okrešlju med reševalno vajo. Film je režirala Špela Kuclar.
Zgodba o Anatoliju Rižovu, ki je kot osemletni fantič leta 1991 za deset dni obiskal Slovenijo, se prav tako v režiji Maje Weiss nadaljuje dvajset let pozneje, v času spomina na 25. obletnico Černobila in jedrskega sevanja, ki še vedno ogroža življenja krajevnih prebivalcev. Mnogi ljudje so se sprijaznili z radiacijo in jo sprejeli kot sestavni del življenja, med njimi tudi Anatolij, ki je bil izrazitejšemu sevanju izpostavljen v času služenja vojaškega roka ter kot najeti delavec v bližini reaktorja. Njegovo življenje ni ravno rožnato; najprej jedrska nesreča, potem razbita družina, ponesrečen zakon in sin, s katerim ne more biti skupaj vsak dan. »Ko snemaš in delaš filme, so taki, ki te zaznamujejo za vse življenje. Snemanje s Toljo v radiaciji z mojo malo filmsko ekipo leta 1991 je ena od takih filmskih in človeških izkušenj. Več let sem si prizadevala, da bi posnela nadaljevanje te zgodbe. Leta 2011 nam je končno uspelo. In če bomo še živi, čez 20 let sledi nadaljevanje, smo si obljubili.« (Maja Weiss)
Jedrska eksplozija v černobilskem reaktorju konec aprila 1986 je za seboj potegnila tudi humanitarno katastrofo, ki so jo v Ukrajini občutili mnogi, tudi otroci, ki so že prej živeli v bornih razmerah in brez pravih možnosti za dostojno prihodnost. Eden takih je bil osemletni Anatolij Rižov, ki je leta 1991 za nekaj tednov pripotoval v Slovenijo. Sprva je resda dobil dobre vtise, toda balkanska vojna, ki se je začela z razglasitvijo slovenske samostojnosti meseca junija, je v mladem Anatoliju znova predramila spomine na katastrofično stanje v Ukrajini … Dokumentarni film je v režiji Maje Weiss nastal leta 1991.
Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.
Dokumentarni film je posvečen eni najbolj znanih cerkvenih podob na Slovenskem, ki jo je naslikal Leopold Layer, zaradi te podobe pa so Brezje postale naša osrednja božja pot. Slika je morala tudi v begunstvo, v številnih cerkvah doma in v tujini so danes njene kopije, povezana pa je tudi s prvo svetovno vojno. Ob obletnici bo film predstavil zgodovino in pomen Marije Pomagaj, slikarja Layerja ter zgodbe ljudi v povezavi z romarsko cerkvijo na Brezjah.
Dokumentarec »Tomos« govori o nekdanji tovarni Tomos, o njenem nedvomno političnem poreklu, o nekaj desetletij trajajočem razvoju ter proizvodno tehnološkem vzponu - in o njenem koncu, ki se je nakazoval že v zgodnjih osemdesetih, hkrati s krizo in mučnim razpadanjem političnega sistema, ki jo je postavil. Kajti, kot pravi izročilo o pogodbi z hudičem: slednji prej ko slej pride po tisto kar mu gre! Zgodba o Tomosu steče s pomočjo pripovedi ljudi, ki so bili vanjo neposredno vpleteni, zato gre hkrati tudi za njihove osebne zgodbe. Takih zgodb bi bilo mogoče posneti še mnogo več, v dokumentarcu se je bilo pač treba omejiti na tiste, ki najbolj neposredno govore o ambiciozni zasnovi in razvojno produkcijski naravnanosti te 'politične tovarne', ki je v danih ozirih in okvirih, tudi če jo ocenjujemo z današnjimi vatli in očmi, delovala presenetljivo dobro. Tomos je veliko vlagal v tehnološki razvoj, raziskave in osvajanje tržišča, v ekspanzijo v svet. Nezanemarljiva ilustracija in hkrati prispodoba za vse to je bil program razvoja Tomosovih dirkalnikov. Kar dve desetletji in več so bili zmagovito prisotni na vseh mogočih rangih motociklističnih tekmovanj v razredu do 50 kubičnih centimetrov. Gonilo dirkalnega programa je bil karizmatični in neumorni inovator ing. Janez Imperl, ki je žal že pokojni. Pač pa dokumentarec bogatijo osebne izkušnje nekaterih drugih konstruktorjev in poznavalcev, predvsem doživetja in izpovedi nekdanjih tekmovalcev, zlasti tistih iz elite tovarniških 'pilotov'. Pripovedi so popestrene z avtentični fotografijami in filmskimi posnetki njihovih dirkaških nastopov. Konstrukcijski in oblikovalni vidik Tomosovih dirkalnikov je še posebej zanimiv: ne samo, da so bili prislovično lepi, 'fotogenični', njihove tehnične lastnosti so pogosto prednjačile ali vsaj uspešno sledile svetovni konkurenci. Danes kar nekaj zanesenjakov, poznavalcev in muzealcev skrbi za to, da so še dostopni in na ogled ljubiteljem tehniške dediščine, številnim ljubiteljem Tomosa – bili so na razpolago tudi ustvarjalcem tega filma. Posebej je treba omeniti ing. arch. Janeza Groma (Muzej motociklov Vransko) za pomoč pri zasnovi in organizaciji filma in za predstavitev eksponatov, fotodokumentacijo ter celovito strokovno predstavitev Tomosove dirkalne ere; Egona Fornazariča z ekipo in restavriranimi dirkalniki iz njegove delavnice; Steva Vujića, avtorja razstave o Tomosu v Pokrajinskem muzeju Koper; Zdravka Matuljo, evropskega prvaka iz leta 1982 na Tomosovem dirkalniku. Svojo plat zgodbe so povedali: 'tovarniški' dirkači Janko Štefe, Luigi Rinaudo, Peter Verbič in Rajko Piciga, od ostalih pa Karlo Gregorović in Martin Mis; konstruktorja iz zadnjega obdobja dirkalnikov dr. Josip Vlahović in ing. Vinko Forca; izmed najstarejših uslužbencev in tehnologov v Tomosu je spregovoril Vojko Lušin; kot ljubitelj navadnih mopedov se je predstavil Janez Kanoni. Scenarist in režiser: Marjan Frankovič; snemalec: Robert Doplihar; snemalec zvoka: Brane Zupanc; montažer: Matjaž Jankovič; zvokovna obdelava: Marjan Drobnič; avtor glasbe: Boštjan Perovšek; urednik DP Peter Povh
65–minutni dokumentarni film Vžgano v spominih pa je avdiovizualna raziskava o stopnjevanju nasilja na multietničnem obmejnem območju Slovenije, Italije in Hrvaške med 2. svetovno vojno. »Nasilja je bilo preveč, da bi ga lahko raziskali v enem filmu. Nastala je dokumentarna pripoved, ki bolj kot o vojni spregovori o preživetju, o človečnosti, ki vedno preseže nacionalne, razredne in verske okvire. V času vzpenjanja populizmov in nacionalizmov, ko se v vsesplošnem poenostavljanju nevarno zdi, da smo kot družba postali pametnejši, je dobro prisluhniti preživelim,« je svoje videnje strnila Anja Medved, soavtorica filma, ki je nastal pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper kot vodilnega partnerja projekta in Zavoda Kinoatelje iz Gorice v Italiji. Vodenje projekta v okviru katerega je film nastal, je prevzel dr. Gašper Mithans, znanstveni sodelavec Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
Leta 1919, takoj po prvi svetovni vojni, je v Beli krajini zavrelo. Revščina, vse močnejša politična polarizacija in brezup so prebivalce Vinice pognali na ulice. Ljudje so zahtevali republiko, več pravic zase, kazni za špekulantske krajevne veljake in županov odstop. Po nekaj dnevih je oblast poslala v pomoč krajevnim veljakom četo vojakov … Film temelji na delu zgodovinarja Janeza Weissa. Iz sodnih spisov mu je uspelo izluščiti pripoved, ki so jo imenitno oživili domačini iz Vinice in bližnjih vasi. Scenarist in režiser: Primož Meško
Neveljaven email naslov
