Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Delu obale nekako na polovici poti med Izolo in Koprom, skoraj pod pečino na kateri stoji izolska bolnišnica, pravijo domačini »Pri Rexu«. Mladina večinoma ne ve od kje »kraljevsko« ime tega dela naše obale, njihovi starši in dedje pa se še dobro spominjajo časov kmalu po vojni, ko so poleti plavali do ladje Rex in raziskovali njeno neskončno notranjost. Čeprav nagnjen na bok, izropan in uničen od požara, je mogočni Rex, ki se je vzpenjal nad vodno gladino le nekaj lučajev od obalne ceste, vzbujal strahospoštovanje. Za trideseta leta je bil Rex pojem udobnega, razkošnega, in v času, ko še ni bilo letalskega potniškega prometa v Ameriko, hitrega potovanja. Rex je bil italijanski tehnološki čudež. Leta 1933 je z vožnjo čez Atlantik potolkel vse hitrostne rekorde, in si tako, kot edina italijanska ladja v zgodovini, priboril tako imenovani modri trak. Po navedbah domačinov naj bi bilo na morskem dnu kjer je končal Rex še vedno nekaj njegovih ostankov; ribiči vedo povedati, da se jim tam še danes rade zatikajo mreže; pa tudi rib naj bi bilo pri Rexu največ, ker naj bi imele zavetje. Nekateri trdijo, da naj bi bil na dnu celo eden od njegovih vijakov... Zgodba o Rexu je hkrati tudi zgodba o Italiji v burnih tridesetih letih, ko ji je vladal Benito Mussolini ter zgodba o času, ki ga je, po svoje, simboliziral tudi žalosten konec Rexa ob obali Istre. Avtor, scenarist, režiser, avtor besedila: Edvard Žitnik Direktor fotografije in snemalec: Bojan Kastelic Montažerka: Nikita Lah
Fran Saleški Finžgar je eden od najbolj znanih domačih pisateljev. Zgodovinski roman Pod svobodnim soncem so brale generacije Slovencev. Fran Saleški Finžgar (1871 - 1962) je bil pisatelj, dramatik in duhovnik. Njegov zgodovinski roman Pod svobodnim soncem je doživel številne izdaje in je preveden tudi v druge jezike. Slovenski etnolog prof. dr. Janez Bogataj je prvih 15 let svojega življenja preživel ob pisatelju, saj je bila njegova mama Finžgarjeva nečakinja. Stanovali so v hiši ob Gradaščici, ki je bila med bombardiranjem leta 1945 skoraj porušena. Finžgarja je zasulo do pasu, Janezov oče ga je reševal in še danes imajo spravljeno srajco, ki jo je pisatelj takrat nosil. V Janezovi knjižnici najdemo Finžgarjeve knjige, preluknjane od bombnih izstrelkov. Kot otrok je nosil pošto k pisateljevemu prijatelju arhitektu Jožetu Plečniku, se skrival med obiskom škofa Jožeta Pogačnika, hodil s pisateljem na sprehode in preživljal z njim slikovite počitnice. Finžgarjev dom je bil od 30. let 20. stoletja do pisateljeve smrti prostor, kamor so hodili na obisk pomembni slovenski intelektualci, med njimi Finžgarjev največji prijatelj Izidor Cankar. Po pisateljevi smrti je Bogataj kot mlad etnolog opremil Finžgarjevo rojstno hišo v Doslovčah. Naredil je rekonstrukcijo na osnovi pripovedi: pri vaščanih in sorodnikih je poiskal izvirne predmete, za katere je sklepal, da so bili v hiši. To je bil za tiste čase pomemben poseg in je zanimiv tudi zato, ker je bil Finžgar tisti, ki je dal pobudo za odkup in ureditev Prešernove hiše v Vrbi. Dokumentarni film odkriva poti predmetov, ki so iz pisateljeve zapuščine romali v marsikateri dom, portreti, spominske knjige obiskov, fotografije, pohištvo.
Franja je film o izjemni in dramatični življenjski zgodbi Franje Bojc Bidovec. Je film o zgodbi partizanske zdravnice in je film o mladem dekletu Anji, študentki medicine, ki v Franjini intimni izpovedi v pismih sinu , najde navdih in ženskost v vsem presežnem, ki je v svetu, navidez enakih možnosti, izpuhtela. Ta generacijski preskok, skozi niz igranih dramatičnih prizorov, ustvarja vez med žensko, ki se je v najtežjih trenutkih druge svetovne vojne uveljavila kot osebnost in zdravnica in je predvsem s svojo karizmatičnostjo in etiko presegala vse politične in nacionalne delitve, ter med mladim, sodobnim dekletom. Tako povsem igrani film, ki temelji na verificiranih zgodovinskih virih in osebnih pismih zdravnice, postaja intimen filmski dokument obeh časov. Pomen Franje Bojc Bidovec ni zgolj nacionalen in presega politične delitve. Ameriški general, vrhovni poveljnik zavezniških oboroženih sil in kasneje predsednik ZDA Dwight Eisenhower, se je s posebno diplomo in s temi besedami zahvalil upravnici bolnice Franja dr. Franji Bojc Bidovec:"Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikoli poplačati, ne bomo pa tega nikoli pozabili."
Petra in David se imata rada, a predolgo časa na enak način, zato nista opazila, kdaj sta v odnosu izgubila ljubezen. Petra in David se ukvarjata s tem, kar imata in ne s tem, kar sta. Ujeta v hiter ritem sodobnega življenja, ne vidita več svoje vloge kot ženska in moški. Ker po sedmih letih skupnega življenja ne želita odnehati brez truda, poiščeta pomoč terapevta. Kaj pomeni biti moški in kaj ženska v današnjem času, razkriva dokumentarni film Med spoloma. Ali res moški postajajo vse bolj feminilni, je za to, prosto po Boštjanu M. Zupančiču, kriva koncentracija pesticidov v okolju, ali je kriv feminizem, ki je podivjal in pripeljal do tega, da je vse več žensk samskih in nesrečnih, so sodobni moški res kastrirani in ali res kromosom y izginja? Dokumentarec Med spoloma odpira vprašanja o novih vlogah moškega in ženskega spola in nas vodi do ključnega vprašanja, kaj je vloga in namen človeka. Scenarij in režija: Špela Kuclar .
Dokumentarni film o odkritju megalitskega svetišča v dolini reke Gračnice, delo patra Karla Gržana, pionirja slovenske astro arheologije. Pater Karel Gržan je v knjigi V znamenju Oriona rekonstruiral kako so nekdanji prebivalci teh prostorov poznali konstelacijo zvezd. Povezanost zemlje in neba so upodobili tako, da so svoja gradišča oziroma svetišča postavili kot ogledalno preslikavo zimskega zvezdnega neba. Ozvezdje Orion je dominantna zvezdna konstelacija zimskega neba. Pas treh zvezd v zemeljski preslikavi označujejo trije med seboj povezani griči. Vprašanje je, ali se pod temi griči res skrivajo megalitske piramidalne gradnje. Če bi se domneva patra Gržana izkazala za pravilno, bi se tudi slovenski zgodovinski prostor vpisal na zemljevid skrivnostnega fenomena evropske in svetovne megalitske kulture. V filmu je govora tudi o prepovedani arheologiji, prazačetkih naše civilizacije, pojmovanju zgodovine in časa, vrednotah mitske zavesti in o simbolni vrednosti kamna za človeka skozi zgodovino.
Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.
Irena, lahko noč je ljubezenska zgodba, ki govori neobičajni ljubezni med Ireno in Avguštinom Mavčcem iz Turnišča pri Murski Soboti. V devetdesetih letih sta kmalu po poroki doživela težko prometno nesrečo, kjer je Irena utrpela tako hude možganske poškodbe, da se ni več prebudila. Zdravniki so jo hoteli prepustiti usodi počasne smrti. Avguštin pa jo je vzel iz bolnice in od takrat nesebično skrbi zanjo. Prvih 18 let je bil popolnoma sam, zdaj pa mu pomagajo 3 osebne asistentke. Pri svojih 40-h pa se je po dolgoletni borbi z zdravstvenim sistemom in po tem, ko se je za več deset let odpovedal svojemu življenju, odločil, da bo študiral pravo. Pred Avguštinom je zdaj zaključni pravosodni izpit in iskanje službe, kjer bi lahko opravljal delo odvetnika za človekove pravice in dostojno skrbel za Ireno.
Komični dokumentarec, ki razkriva slovenski arhetip mučeniško-posesivne matere. Rezultat tega materinskega kulta je tipičen slovenski moški. Ta tipični slovenski moški je lahko ojdipovski umetnik, narcisoidni politik ali psihopatski morilec. Glavna junakinja filma Tatjana, ki bi si rada našla slovenskega fanta, s katerim bi si ustvarila dom in družino. Med iskanjem pade v »zajčjo luknjo«, kjer sreča belega zajca - Slavoja Zajčka. Ta jo nato s pomočjo zank in ugank popelje v svet slovenskih moških, ki jim vlada »Slovenska srčna kraljica«. Dokumentarni film Mama je ena sama je bil prikazan na 17-tih mednarodnih filmskih festivalih, po vsem svetu. V New Delhiju je prejel glavno nagrado za montažo, v Jakarti Zlato nagrado festivala, v Franciji pa glavno nagrado festivala - Grand Prix du Festival, mednarodnega filmskega festivala Nancy Lorain.
Dokumentarni film DVAJSET, ki je nastal ob letošnjem Dnevu emigranta na podlagi sodelovanju med krovnima organizacijama SKGZ in SSO ter Deželnim sedežem RAI za FJk – Slovenski program, ponuja pogled na izvajanje zaščitnega zakona za slovensko narodno skupnost v Italiji 38/2001 na področju Videmske pokrajine. Scenaristka in režiserka Jasmin Kovic je pripoved o dogodkih uokvirila v razmišljanje o sedanjem času, vanjo pa je vpletla tudi izjave nekaterih protagonistov preteklih Dnevov emigranta od leta 2001 dalje. Institucionalni okvir predstavljata nagovora pokrajinskih predsednic SKGZ in SSO Luigie Negro in Anne Wedam. Povezovalka je mlada Fanika Coren, glas je posodila Anastasia Cibic, uredništvo podpisuje Marija Brecelj.
Dokumentarni film spleta zgodbo o treh damah sodobne slovenske kulinarike, ki jih skozi različnosti druži ljubezen do dobre hrane in kuhe. Na prvi pogled se Katja Kavčič, Vesna Čarman in Ana Roš povsem razlikujejo, tako po letih kot po stilu kuhanja; toda tisto, kar jim je skupno, odtehta vse razlike – ljubezen do kuhe, gostov in tradicije. Na teh temeljih že desetletja soustvarjajo slovensko gastronomsko identiteto kot eno glavnih sestavin naše nematerialne kulturne zgodovine, in jo postavljajo ob bok evropskim in svetovnim kuhinjam. Na kulinaričnem potovanju od Rateč pri Škofji Loki do Kobarida in Zemona nam bodo razkrile sočne drobce iz njihovega vsakdana, pa tudi to, kako trpek je kruh žene in matere kuharice.
Zgodba o Aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogateša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske Aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem. zanimivosti o filmu Dokumentarni film o Aleksandrinkah je nastajal dve leti, več kot 40 ur dokumentarnega gradiva s pričevanji aleksandrink ter njihovih gojencev in potomcev je bilo posnetih na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc. Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave Aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci Aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.
Jakob Weidner Krese je odraščal v Nemčiji, njegov oče je bil Nemec, stari oče sodnik v Tretjem rajhu, drugi stari starši so bili partizani. Jakob sodi v generacijo, ki si je začela zastavljati številna vprašanja. Kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno v Sloveniji? Je bil partizanom pomemben le upor proti okupatorju? So se borili tudi za spremembo družbenega sistema ali zgolj za boljše življenje? Slovenske stare starše je komajda poznal. Zato odgovore išče v pismih, ki sta si jih pisala stara starša, v njunih zapisanih spominih in v pogovorih njihovih sobork in soborcev, prijateljic in prijateljev. A to je le del zgodbe. Zapisi, pripovedovanja dajejo čutiti odločnost v boju proti okupatorju, a tudi navdušenje, s katerim so gradili novo državo, inovatorko samoupravljanja, ki je postalo ponosna alternativa kapitalističnemu Zahodu, kjer je živel Jakobov oče. Pa vendar se je nekje zelo zalomilo. Zakaj, kdaj, kako? O tem se Jakob pogovarja s svojo mamo in s predstavnicami in predstavniki njene generacije. V filmu se srečujejo predstavniki dveh generacij: vsaka interpretira svojo zgodbo in zgodbo drugih. Njihove pripovedi so prepletene. In kar se zdi, da je skozi dve generaciji razpihala burja, živi dalje v tretji generaciji, ki postavlja vprašanja preteklemu času in jih poskuša umestiti v sedanjost.
Neveljaven email naslov
