Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.
Aleksander Saša Dev – Plečnikov učenec – je bil vodilni arhitekt modernega Maribora. Tako kot je Plečnik gradil klasično Ljubljano, je Saša Dev gradil moderni Maribor. V 30. letih prejšnjega stoletja je kot prvi arhitekt z lastnim birojem v Mariboru opustil klasicistično tradicijo gradnje in v mesto vnesel svetovljanskega duha modernistične arhitekture. Nekdanja banka na Tyrševi ulici, Hutterjev blok in železniška postaja so ikone mesta, ki jih je v soavtorstvu zasnoval Saša Dev. Kvalitete njegovih arhitekturno-urbanističnih zasnov in razloge, zakaj je v širši javnosti ostal prezrt, odkrivamo v dokumentarnem filmu, ki je nastal ob veliki retrospektivni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor.
Ob 10. obletnici predstave Razstava src in 40. obletnici delovanja Društva Sonček Maribor je nastal dokumentarni film NIČ KAJ DRUGAČNI OD DRUGIH avtorjev Svetlane Dramlić in Roka Vilčnika, producentke Lidije Šestak Zorič ter v produkciji Društva Sonček Maribor in Rosa production. Razstava src je predstava Roka Vilčnika, ki je nastala kot projekt Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. V njej so zaigrali člani in uporabniki Mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček in Zveze Sonček. Doživela je 37 ponovitev in ogledalo si jo je več kot 6000 gledalcev. Prebila se je v finale regionalnega Linhartovega tekmovanja amaterskih gledališč leta 2013, producentka Lidija Šestak Zorič in mentorica gledališke skupine pa sta dobitnici posebnega priznanja selektorice regijskega tekmovanja. Gledališka skupina se je za gostovanja na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter kasneje v Srbiji naučila besedilo tudi v hrvaškem oziroma srbskem jeziku. Radovedna kamera je pospremila člane društva na pot v Beograd, kjer so leta 2017 v gledališču Kulturnega centra Vuk Karadžić še zadnjič odigrali svojo gledališko uspešnico. Ta je nekaj posebnega prav zaradi njih samih, saj so na odrske deske prenesli svoje veselje, nepopustljivo voljo in odločnost ter brezmejno srčno čistost. Njihovo vsakdanje življenje je omejeno z vsemi mogočimi skorajda nepremagljivimi ovirami, ki pa jih s pomočjo svojih skrbnikov pogumno premagujejo. To je zgodba o trudu in požrtvovalnosti njih samih in njihovih spremljevalcev. Nežni road movie o drugačnosti drugačnih, ki v resnici niso nič kaj drugačni. Premiera filma je bila 1. decembra 2022 v mariborskem kinematografskem središču Maribox.
»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.
Dokumentarni film o prvi plošči znamenite skupine Buldožer. Skupina Buldožer je na svojem prvencu Pljuni istini u oči, ki ga je objavila leta 1975, predstavila edinstveno mešanico številnih glasbenih in kulturnih vplivov, od rocka do alternativnega popa in jazza. Tako z ovitkom kot vsebino je prinesla nekaj povsem drugačnega od prevladujočih trendov na jugoslovanski popularno glasbeni sceni sredi sedemdesetih let. Njeni odrski nastopi so bili manične eksplozije kreativne norosti, ki so publiko bodisi šokirale ali navduševale. Besedila so bila poezija ironije in absurdnosti, ki ji je navidezno manjkalo smisla, a so postala priljubljena in določene fraze so se prikradle v pogovorni jezik. Odnos skupine z mediji je bil že v času socializma, ko za PR še nismo slišali, zastavljen grandiozno in manipulatorsko. Njen prvenec Pljuni istini u oči je povzetek vsega naštetega. Ne le, da je beležil rekordno prodajo (preden je bil umaknjen iz prodaje oziroma prepovedan), album še po štirih desetletjih odmeva in navdušuje nove generacije glasbenikov. V dokumentarcu Varje Močnik člani skupine Buldožer, njihovi prijatelji in oboževalci obujajo spomine. Njihova pričevanja se prepletajo s fiktivnimi prizori, slikovnim materialom s plošče, arhivskim gradivom in animacijami. Vse skupaj ustvarja svež in surrealističen film, ne samo o legendarnem albumu, ampak tudi o aktualni družbi in času. Dokumentarec LP film Buldožer – Pljuni istini u oči je drugi v seriji filmov o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino. Prvi je bil posvečen prvencu Pankrtov, plošči Dolgcajt (Igor Zupe, 2006), tretji pa prvencu skupine Laibach.
Kaj bi se zgodilo, če bi se »ustavil« eden izmed večjih informacijskih sistemov v naši državi – knjižnični sistem COBISS? Ali bi si še lahko izposojali knjige v knjižnici? Ali bi imeli vse podatke o slovenskih raziskovalcih in njihovih projektih? Dokumentarni film z naslovom Od kartice do klika kronološko oriše razvoj sistema COBISS, ki ga razvija in vzdržuje Institut informacijskih znanosti iz Maribora, v zadnjem obdobju pa je ta prevzel tudi vlogo upravitelja superračunalnika Vega.
V kratkem filmu Panonska pesem gre za slikovit preplet utrinkov narave z zvenom glasbe panonske motivike.
Avtor predstavi sistem prirejanja stav na slovenski stavnici in se posveti specifikam monopolne ureditve, pri čemer tuje spletne stavnice tudi pri nas skorajda nemoteno poslujejo. Kaj bi prinesla sprememba zakonodaje in kakšen odnos imajo v evropskem parlamentu do lobija močnih legalnih stavnic? Pri nas ni dovoljeno niti delovanje niti oglaševanje tujih stavnic, zato številni športniki in funkcionarji tarnajo nad ureditvijo. Porast težav s prirejanjem izidov na športnih dogodkih povezujejo s pomanjkanjem denarja v športu, za kar posledično krivijo tudi monopolno ureditev na stavnem področju. Spremljali bomo uvod v stavno dogajanje prek eksperimenta, v katerem različni stavci skušajo v enem mesecu oplemenititi osnovnih 50 evrov, in ugotavljali, kako finančne težave krojijo dogajanje na igriščih in stavnicah. V filmu spregovorijo stavci, Športna loterija, sindikat nogometašev, Nogometna zveza Slovenije, DURS, odvetnik družbe bwin, nogometaši in drugi sogovorniki.
Jaslice nas v mislih popeljejo v otroška leta, so spomin na domačnost božičnega praznovanja ter nas povezujejo s stoletno tradicijo. Ta je bila različna v cerkvah in po domovih, doma in na tujem, saj so se razvile mnoge šege in navade ter različni tipi jaslic. Film predstavlja italijansko tradicijo jaslic v Grecciu, Rimu in v Neaplju ter številne domače jaslice, ki so tudi pomembni umetniški izdelki. Izvedeli bomo lahko kako je prve jaslice postavil Frančišek Asiški in kako se izdelovanje slavnih neapeljskih jaslic prenaša iz roda v rod ter kakšne jaslice sta izdelala kartuzijanski menih p. Wolfgang ali pa arhitekt Plečnik in kako se je na božič pripravljal umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc.
Pred več kot 500 leti je v zgodovini krščanstva prišlo do velike spremembe, ki je pretresla okostenelo in skorumpirano zgradbo katoliške cerkve. Rimsko katoliška cerkev, ki je tisočletje vladala nad znanostjo, moralo in človekom, je tonila v vse globlje brezno napuha in bogatenja. Na drugi strani se je pojavljalo vse več ljudi in duhovnikov, ki so opozarjali na odmikanje od temeljnih smernic krščanskega poslanstva. Martin Luther, nemški duhovnik, je s svojimi tezami zadel v samo bistvo krize rimsko katoliške cerkve in s tem postavil temelje gibanja, ki je spremenilo duhovno podobo Evrope. Nastal je protestantizem, ki se je vrnil k bistvu krščanstva in s tem močno vplival na družbo v celoti, zaznamoval kulturne smernice in vplival na zgodovino celotnih narodov. Srednjemetražni film, ki ga je Dokumentarni program TV Slovenija produciral v letu 2017 je nastal ob priložnosti obeleževanja 500-letnice. Scenarist in režiser je bil Aleš Nadai, snemalec Stojan Femec, montažerka Alba Korošec, avtor glasbe Tomaž Marič in igralec Vladimir Vlaškalić.
Hala Tivoli je bila desetletja simbolni prostor najpomembnejših kulturnih, glasbenih, športnih in družabnih prireditev. Na to dvorano je vezanih nešteto spominov, ki so zaznamovali različna obdobja in generacije, morda največ med vsemi objekti v Sloveniji. Začelo se je s koncertom Louisa Armstronga, ki ga je Hala Tivoli gostila 4. aprila 1965. Kmalu zatem je sledil prvi športni dogodek - svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, nato neponovljivo leto 1970, ko je dvorana gostila kar tri svetovna prvenstva - v gimnastiki, umetnostnem drsanju in košarki. Prvega je zaznamoval Miro Cerar, ki je še tretjič postal svetovni prvak na konju z ročaji, zadnjega pa jugoslovanska reprezentanca, ki je ob slovesu kapetana Iva Daneua prvič stopila na svetovni prestol. Hala Tivoli je bila prvi tovrstni športni objekt v Jugoslaviji, zato sta dvorani postali središče družabnega in kulturnega dogajanja, gostila je ogromno koncertov in vsakdo se spominja katere izmed svetovnih zvezd, ki so k nam prihajale na vrhuncu slave. V obdobju samostojnosti so se tja vračali hokejisti in se uspeli premierno prebiti med elito, rokometaši so osvojili edino slovensko medaljo v ekipnih športih, košarkarji in rokometašice Olimpije so osvajali evropske lovorike. V njej je odmevalo: "Tivoli je zlata hala, ki nam bo prvaka dala", pisalo "Luna vaša, zlata naša", je dvorana z dušo pa naj gre za malo ali veliko dvorano, naj bodo Queen, Dire Straits ali Nirvana, katerakoli izmed vrhunskih športnih prireditev, Hala Tivoli je ob abrahamu institucija na katero ima na milijone obiskovalcev čudovite spomine. Celovečerni dokumentarni film režiserja Tonija Cahuneka z naslovom "50 let Hale Tivoli" je nastal v produkciji Tovarne Ikon ter koprodukciji RTV Slovenija in Zavoda Šport LJ.
Cvetličarka Sofie Hess iz Celja in slavni Alfred Nobel sta imela skoraj dvajset let dolgo razmerje ljubezni, napetosti in izsiljevanja. Sofie Hess je vstopila v življenje Alfreda Nobela kot prodajalka cvetlic v letoviškem kraju blizu Dunaja v trenutku, ko je bil Alfred slaven in bogat, a hkrati zelo osamljen in razočaran človek. Njuno skoraj dvajset let trajajoče razmerje je bilo polno ljubezni, napetosti in izsiljevanja, kar potrjuje več kot dvesto Alfredovih in nekaj Sofiejinih pisem, prepolnih rotenja, oproščanja in zahtev po denarju. Svoje »požiralke denarja«, kot ji je rekel, mu ni uspelo izklesati po lastni podobi – jo izobraziti in ukrotiti. Njuno razmerje je Alfreda pripeljalo tudi v Celje, kamor je nekajkrat prišel zato, da bi obiskal Sofie in njene sorodnike, ustanovitelje Cinkarne Celje. Pisma, ki jih danes hrani Državni arhiv v Stockholmu, so bila do nedavnega javnosti skrita, saj jih je Sofie izročila Nobelovemu skladu v zameno za visoko rento. Dokumentarni film izpostavi razsežnosti Nobelovega izuma in posledice odkritja, ki ga je sam razumel kot napredek, ne pa uničevanje človeštva. »Če bo vojna, bo kratka in dokončna; strah pred njo bo ljudi usmeril v dobro, in ne v zlo,« je govoril, a se hkrati zavedal, da je trgovec s smrtjo. Zaradi slabe vesti je izumil Nobelove nagrade in spodbujal oziroma financiral mirovniška gibanja. Pri tem je imela odločilno vlogo njegova nesojena partnerica, prijateljica, mirovnica, pisateljica in prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za mir, Bertha von Suttner. Zgodba o Alfredu Nobelu in Sofie Hess ni pravzaprav nič drugačna od drugih, le z bolj prepoznavnimi nasprotji, je zgodba o geniju in otroku, o ljubezni in odpovedi. Avtorica filma je Majda Širca.
Neveljaven email naslov
