Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Roškar, preprost kmet iz Slovenskih goric, je na prehodu iz 19. v 20. stoletje dosegel visoke politične časti, danes pa je skorajda pozabljen. V Jurovskem dolu, od koder je doma, se trudijo, da bi ga rešili iz pozabe. V graškem deželnem in dunajskem državnem zboru Slovenci takrat nismo imeli veliko zastopnikov. Ivan Roškar pa je bil zelo mlad, ko je skupaj z Antonom Korošcem zastopal zlasti pravice kmetov. Veliko dobrega je napravil takrat za svoje rojake v Slovenskih goricah. Ustanavljal je zadruge, predvsem pa kmete učil umnega gospodarjenja.
Dr. Pavel Turner, domačin Framskega Pohorja, je bil v drugi polovici 19. stoletja, posebej pa v začetku 20. stoletja zaslužen za to, da se je marsikateri dijak in kasneje študent lahko izobraževal tudi zunaj svoje ožje domovine. Nekaj pred smrtjo je sklenil, da bo svoje, za takratne čase obsežno premoženje, daroval skladu, ki naj bi skrbel za šolanje pravnikov in filozofov in kar 12 štipendistov Turnerjevega sklada je kasneje postalo članov SAZU. V Mariboru na mecena in mentorja Turnerja spominja ena najlepših ulic pod Kalvarijo, sicer pa se spomin nanj, ker ni imel potomcev, počasi izgublja.
10. oktobra 2020 bo minilo 100 let od koroškega plebiscita, ki je boleče zarezal v narodovo telo. Izgubili smo slovensko Koroško, tisti del, ki mu največkrat rečemo zibelka slovenstva. Prebivalci majhne vasice na skrajnem robu pa so se takrat uprli mogočni Avstriji in z vztrajnostjo dosegli, da so bili dve leti kasneje priključeni matičnemu narodu. Zgodba o upornih Libeličanih še danes živi v srcih prebivalcev in še danes ne razumejo zbadljivk na račun svojih prednikov, ker je njihov upor zanje svetinja. Z njo so ostali Slovenci.
Mitja Šipek je eden tistih Korošcev, ki ga ljudje še dolgo ne bodo pozabili. Bil je fužinar, znanstvenik, izumitelj, ob tem pa recitator, režiser, slavnostni govornik, pisatelj, pesnik, pevec, igralec, v času pred smrtjo pa je celo rezbaril. Največ pipe, ki so bile tudi sicer njegov zaščitni znak. In mogočni brki, ki se jim ni odrekel tudi v filmih, v katerih je igral. Največkrat so ga angažirali v tistih, ki so nastali po motivih Prežihovega Voranca: Jamnica, Boj na požiralniku, Koplji pod brezo. Proslavil pa se je s Svetnečim Gašperjem, likom, ki ga je za potrebe nastopov na Prežihovi domačiji v Kotljah oblikoval po Vorančevi noveli Pot na klop, zgodba zgaranega tesarja pa je inspirirala tudi dva filma.
Do smrti, umrl je v Žalcu, star 72 let, je Simon Kukec prehodil zanimivo pot. S Primorske je prišel v Žalec, ki je postal njegov dom, zeleno zlato pa svojevrstna obsedenost, iz katere so premoženje in navdih črpale še naslednje generacije. V drugi polovici 19. stoletja je bil lastnik manjše pivovarne v Žalcu in večje v Laškem. Letno so v obeh zvarili kakšnih 60 000 hektolitrov piva in z njim prodrli na svetovne trge. Žalska fontana je poklon spominu na narodno zavednega pivovarja, pa tudi v Laškem mu priznavajo velike zasluge za to, da je mesto ob Savinji danes znano predvsem po predelavi zelenega zlata.
Stanko Čurin je v drugi polovici prejšnjega stoletja na področjih vinogradništva in vinarstva opravil pionirsko delo. Začel je na 39 arih, v 70 pa obdeloval 10 ha. Zmanjšal je donosnost trsov in s tem količino vina – ker ga je zanimala kakovost. Bil je prvi zasebni vinogradnik pri nas, prvi je stekleničil lastna vina, razvil predikatna vina, pridelal prvo ledeno vino in potem po klasični metodi še penino iz njega. Bil je prvi zasebni vinogradnik, ki se je predstavil na ljubljanskem vinskem sejmu, ustanovnik Društva vinogradnikov ljutomersko ormoških goric. Strokovnjaki pravijo, da je premikal meje ne le v vinogradništvu, ampak v kmetijstvu nasploh.
"Če nisi pripravljen pomagati pri obrambi domovine, tudi te domovine ne moreš imeti", so besede upokojenega generalmajorja slovenske vojke dr. Alojza Šteinerja. Besede, ki najizraziteje poudarijo vlogo slovenskih vojakov in poveljujočih častnikov bivše jugoslovake armade, ki so leta 1990 in 1991 vedeli, da Jugoslavija ni njihova domovina. A v vojake so jih vzgajali in to so ostali. Kakor so ostali spomini na nekdanjo armado. V Sledeh smo jih skušali zajeti - neobremenjeno in z vedenjem, da so del preteklosti, ki je skupna mnogim generacijam.
Leta 1885 rojeni Milan Vidmar je bil poznavalec in raziskovalec elektroenergetike, električnih strojev (večinoma transformatorjev) ter proizvodnje, transformacije in prenosa električne energije. Bil pa je tudi prvi slovenski in takrat seveda jugoslovanski šahovski velemojster. Tokratne Sledi smo zato naslovili Damin gambit. Ena najstarejših šahovskih otvoritev je bila posebej priljubljena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Milan Vidmar ji je posvečal veliko časa in še danes šahisti pravijo, da se še ni rodil večji mojster te uvodne postavitve 32 šahovskih figur.
Čas po drugi svetovni vojni. Vsega je primanjkovalo, a povsod se je gradilo, vse je rastlo. Bilo je veselje in upanje, smeh in zanos. Podjetje Tobi iz Bistrice pri Limbušu je začelo razvijati proizvodnjo gospodinjskih aparatov. Ko Gorenja še ni bilo nikjer, je majhno podjetje v majhnem kraju blizu Maribora iskalo inovativne mlade ljudi, zaposlovalo izobražence tehnične smeri in kot prvo podjetje v takratni državi osvojilo proizvodnjo štedilnikov in hladilnikov. Čeprav so v času svojega delovanja razvili mnoge znane produkte, so ti kasneje pristali v drugih podjetjih, tovarna v Bistrici pri Mariboru pa v stečaju. Kje je bil razlog, da iz okretnega malčka ni zrastla velika tovarna?
Ko govorimo o taroku, govorimo o eni najbolj razširjenih iger s kartami na svetu. In tudi o najstarejši igri. Njen razvoj je zelo zanimiv, saj so karte izdelovali najprej v obliki podobic, uporabljali pa so jih za pripovedovanje zgodb. Na Slovenskem se tarok igra vse od 14. stoletja, ko se je z njim srečala Evropa. O izvoru in razvoju te igre še zdaleč ne vemo vsega. A smo po osamosvojitvi tudi tu želeli poiskati svojo identiteto. Naše, slovenske podobe kart, je oblikoval akademski slikar in ilustrator Matjaž Schmidt, največ besede pri izbiri motivov pa je imel etnolog Janez Bogataj. Na 54-ih kartah najdemo vse – od zgodovinskih dogodkov in oseb do mitologije in druge raznolike kulturne dediščine.
Letos mineva 100 let od rojstva dr. Vladimirja Bračiča, brez katerega Slovenija prav gotovo leta 1975 ne bi dobila svoje druge Univerze. Prva, ki smo jo dobili predvsem in najprej zaradi zgodovinskih okoliščin leta 1919, je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja premalo za vse učenja željne mlade Slovence. Evropa in svet sta nas krepko prehitevala pri zagotavljanju pogojev za študij in do politične ustanovitve druge slovenske Univerze je moralo priti. Bilo je samo vprašanje časa. A vseeno velja: če ne bi bilo pogumnih posameznikov, se ne bi premaknilo. Vsaj še ne tako zelo hitro. Dr. Vladimir Bračič, geograf po osnovni izobrazbi, je situacijo razumel bolj kot drugi in bil za idejo pripravljen tudi veliko žrtvovati. Maribor se mu še ni zahvalil. Morda pa je 100 letnica rojstva pravi čas za to.
Alojzij Juvan je bil mariborski župan pred drugo svetovno vojno. To je bil čas gospodarske krize in naraščajočega nacizma. V obdobju njegovega prvega mandata je Maribor dobil letno kopališče na dravskem otoku, začela se je gradnja socialnih stanovanj in vrstnih hiš. Številni projekti, ki so določili mesto v arhitekturnem in kulturnem pogledu, so se nadaljevali tudi v času njegovega drugega mandata, nekateri so bili realizirani, druge je ustavila vojna. Veljal je za vizionarja in človeka konsenza. Ker pa je pripadal Koroščevemu krčanskemu taboru, je bil po drugi svetovni vojni ob premoženje in ime. Pozabili so ga tudi arhivi.
Neveljaven email naslov
