Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Duhovnik dr. Anton Jehart je eden tistih Slovencev, ki jim čas ni bil naklonjen. Ostal je pozabljen, čeprav je bil v svojem času eden redkih, ki je Koran lahko bral v originalu, poleg arabščine pa je obvladal številne druge jezike. Pod psevdonimom Paulus je prevajal zlasti pustolovsko literaturo, z denarjem pa pomagal svoji življenjski sopotnici Roziki Dolinšek, da je lahko zgradila za tisti čas moderen Penzion Lobnica. Kot profesorja na Teološki fakulteti so ga leta 1939 prisilno upokojili. V tokratnih Sledeh obujamo spomin na znanstveno in sicer zanimivo življenje dr. Antona Jeharta.
Lekarnarja Franca Minařika se spominjajo mnogi Mariborčani, v strokovnih krogih pa je njegovo mesto večno. Njegova knjiga o zgodovini lekarništva je še danes uporaben učbenik za študente farmacije, neprecenljiva za današnji čas pa je tudi njegova zbirateljska žilica. Je oče izjemno lepe in bogate lekarniške zbirke, ki jo hranijo v Pokrajinskem muzeju v Mariboru, zanjo pa vzorno skrbi in jo bogati kustodinja dr. Valentina Bevc Varl. Skupaj z nekdanjim direktorjem Mariborskih lekarn mag. Lovrom Dermoto sta nas popeljala v preteklost. V čas, ko so Mariborčani srečevali gospoda s klobukom, ki je prijazno pozdravil vsakogar. Nekdanji novinar Večera Srečko Niedorfer je še danes prepričan, da je Franc Minařik zares "zadnji mariborski gospod".
V tokratni oddaji iščemo sledi etnologa slovensko madžarskih korenin Bálinta Bellosicsa. Rodil se je v obmejni vasi Rédics, kot otrok pa je živel v Lendavi. Njegova domovina je bila nekdanja Avstro Ogrska. Zaznamovan z življenjem na etnično mešanem območju se je zgodaj začel zanimati za ljudi, s katerimi se je srečeval, ljudi, ki so bili različnih nacionalnosti, govorili so različne jezike in imeli vsak svoje navade in običaje. Ko je pred koncem 19. stoletja začela izhajati velika domoznansta zbirka Avstro Ogrska v besedi in podobi, so snovalci k sodelovanju povabili prav Ballinta Bellosicsa. S popisom navad, običajev in kulture porabskih in prekmurskih Slovencev se tako Bellosics uvršča med začetnike slovenske etimologije. Oddajo o Bálintu Bellosicsu objavljamo 22. januarja, ko naši sosedje praznujejo Dan madžarske kulture.
Cerkveno slikarstvo je bilo v 19. st. v polnem razmahu. V tem času je bilo poslikanih okrog 400 cerkva po Slovenskem. Na širšem Štajerskem so v tem času delovali predvsem furlanski slikarji, svoje znanje pa so prenašali tudi na nekatere slovenske učence. Franc Gornik iz župnije Sv Peter, današnjega Malečnika pri Mariboru, je bil eden izmed njih. Domači župnik je prepoznal slikarski talent in 14 leten se je pričel učiti od slikarjev iz Homina Jakoba Brolla in Tomaža Fantonija, sam pa je kasneje opravil poslikavo 21 cerkva in kapel.
V letu 2016 mineva 100 let od rojstva in 40 let od smrti velikega slovenskega dramskega igralca Arnolda Tovornika. V njem so mnogi videli naslednika Staneta Severja, a je povabilo, da bi postal član ljubljanske Drame odklonil. Na Maribor ga je vezala družina, predvsem pa gledališki ansambel, katerega član je bil do prerane smrti. Zvestobo gledališkemu občinstvu je ohranjal tudi skozi vlogo ljudskega tribuna Štefa. Množice so ga čakale ure in ure, da bi stopil na oder in v kleni štajerščini povedal življenjske resnice. Takšen je bil dobitnik Borštnikovega prstana Arnold Tovornik, ki mu ob okroglih obletnicah namenjamo posebno oddajo.
Zgodba, ki jo oživljamo v tokratnih Sledeh je zelo trdoživa. 400 let bo, kar kroži med ljudmi v Slovenskih goricah. Sega v 16. stoletje, ko naj bi se mladi hrastovški grof Friderik Herberstein zaljubil v lepo Agato z Štraleka. Dekle nižjega rodu ni po godu samopašni grofici Margareti, zato, čeprav Friderikva zakonita žena, konča na morišču, obdolžena čarovništva. Gre le za zgodbo, ki je prerasla v legendo ali je v njej tudi kaj resnice? Najbrž ne bomo vedeli nikoli. Je pa ena najlepših ljubezenskih zgodb, ki so nastale na naših tleh.
Janeza Puha brez dvoma lahko štejemo med največje tehniške ume. Sin manjšega kmeta iz Sakušaka v Slovenskih goricah velja za enega najprodornejših izumiteljev na področju motoroznanstva. Spomin nanj so nekateri začeli obujati že v 70 letih prejšnjega stoletja, nekoliko bolj sistematično pa to počnemo zadnjih dvajset let. A še vedno se zdi, da je vsa teža skrbi za Puhovo dediščino predvsem na plečih obeh klubov ljubiteljev starih vozil, ki nosita njegovo ime. Še posebej velja to za Društvo rojaka Janeza Puha iz Juršincev. Ko smo jih obiskali, smo se lahko prepričali, da je Janez Puh v spominu krajanov in ljubiteljev starodobnikov še kako živ.
Vznemirljivost vprašanj, ki so povezana z življenjem in smrtjo, so evropskemu človeku večni izziv. Sprehod skozi mariborsko pokopališče nas prepriča v zgodovinsko vpetost mesta v srednjeevropski prostor. Ob imenih so tu simboli - dokaz mulltikurnega značaja mesta . Njihova sporočila so namenjena živim, a nas povezujejo z njimi, ki jih ni več. Kaj so simboli, od kod izvirajo in kaj pomenijo, so vprašanja, ki se porajajo pozornemu opazovalcu posameznih nagrobnikov, na katerih so sledi življenja tam pokopanih. O mnogih danes malo, premalo vemo, zato smo poiskali zanimive sogovornike.
V občini Šentjur pri Celju se ena od krajevnih skupnosti imenuje Proseniško. Bilo bi vse povsem običajno, če bi se karkoli v kraju imenovalo tako - Proseniško. Pa se ne. Če ne bi bilo obcestne table, bi mislili, da ste se ustavili v kraju Blagovna. Tako se namreč imeujejo tamkajšnje Športno društvo pa Konjeniški klub in pohodniška pot. Celo ribniku, do katerega nas usmerja tabla z napisom "Rajski otok", domačini pravijo Blagovna. Blagovna je ime tamkajšnjega vrtca in šole in nihče ne "gre na Proseniško", vsi "hodijo v Blagovno". Naša ekipa je za tokrtane Sledi raziskala tiste sledi, ki jih je na Proseniškem pustila nekdanja Blagovna.
Leta 2006 so se v nemškem Passau zbrali strokovnjaki s področja apiterapije. Številne razprave so prinesle mnoga nova spoznanja o terapiji, ki s pomočjo čebeljih pikov in pridelkov kot so med, propolis ali matični mleček krepi imunski sistem in ohranja zdravje. Kongres pa je opravil še eno delo: razglasil 30. marec za mednarodni dan apiterapije. 30. marca 1844 se je v manjšem kraju blizu Domažlic na češko nemški meji rodil Filip Terč. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je živel in delal v Mariboru, po razpadu monarhije pa je bil pozabljen, čeprav danes velja za začetnika moderne apiterapije. V Sledeh obujamo spomin nanj.
V Sloveniji ima zborovska tradicija veliko težo in pomen. Priljubljeno krilatico "trije Slovenci - zbor" za tokratne Sledi preverjamo na Koroškem. Zdi se namreč, da je ta, v preteklosti mnogokrat odrinjeni kos naše zemlje, še posebej zavezan slovenski pesmi. Tako v mežiški dolini danes prepeva 41 različnih vokalnih sestavov, od tega kar 16 v kraju Prevalje. Moški pevski zbor Vres velja za enega najstarejši zborov na Prevaljah. V kraju je živelo in delalo kar 7 skladateljev in Vresovci so zelo ponosni na to tradicijo. Negujejo jo že 45 let in mnogi med njimi še hranijo spomin na vsa ta leta. Prav vsi pevci pa na čudovite trenutke, ki so jih in jih še bodo preživeli s pesmijo v srcu.
Večina Slovencev pozna roman Danes grofje celjski in nikdar več, malokdo pa ve kaj več o njegovi avtorici Ani Wambrechtsamer. Razlog za to tiči v dejstvu, da jo je povojna država Jugoslavija videla najprej kot nemško pisateljico, ker je največ pisala v nemščini. Ko pa smo poklicali v najpomembnejše graške kulturne institucije, v Gradcu je namreč živela zadnjih 12 let, nam niso uspeli zagotoviti kompetentnega sogovornika, ki bi nam povedal kaj o njej in njenem delu. Zato smo se napotili v njeno rodno vas - na Planino pri Sevnici, kjer smo našli veliko sledi. Pisateljica, ki se je rodila daljnega leta 1897 v mešanem zakonu trgovca Friedricha Wambrechtsamerja in poštne uradnice Marije Rožanc, je za domačine bila takrat in je še danes - „naša Anika“.
Neveljaven email naslov
