Za začetek olimpijskih iger (OI) štejemo leto 776 p. n. št., ko so bile igre prvikrat zabeležene. Nekateri viri trdijo, da so se odvijale že v 9. st. pr. n. št. Olimpijske igre so prirejali vsake 4 leta v času verskega festivala v čast bogu Zevsu. S časom je vse več športnikov iz različnih grških mestnih držav začelo sodelovati na igrah, popis zmagovalcev v tekmah na stadionu beleži zmagovalce iz 89 mestnih držav oziroma mest.

Za nagrado so prejeli oljčni venec, spleten iz oljčnih vejic in listov svete oljke, rastoče za Zevsovim templjem. Posebni glasniki so napovedovali olimpijsko leto in tekme ter olimpijski mir ali poziv k prekinitvi sovražnosti ter prost prehod atletom in gledalcem v Olimpijo. Na teritoriju Olimpije in širše ni bil dovoljen vstop vojakom ali nošenje orožja. Antične OI so se zaključile konec 4. st. n. št. V tistem času je krščanstvo postalo rimska državna vera. Leta 393 je rimski cesar Teodozij I. prepovedal poganske kulte in s tem čaščenje grških bogov, hkrati pa tudi olimpijske igre. Teodozij II. je leta 426 sprožil rušenje poganskih templjev.

Antične discipline

V antiki so na olimpijskih tekmovanjih tekmovali v tekih na stadij (to je približno 200 m), 2 stadija, več stadijev, v vojaški opremi – hoplitodrom. Tekmovali so tudi v peteroboju (takrat je bila to kombinacija naslednjih disciplin: skok v daljino, met diska, met kopja, tek na stadij, rokoborba, pestičenje (danes bi mu rekli boks), pankracija (t. j. kombinacija rokoborbe in boksa) in konjske dirke. Tako so tekmovali le Grki. Za tekmovanja so uredili stadion in hipodrom.

Ženske in olimpijske igre

Ženske niso smele tekmovati niti gledati OI. Je bilo pa zanimivo to, da popis zmagovalcev beleži tudi ženske. Prva je bila Špartanka Kiniska v 4. st. pr. n. št., ki je bila zmagovalka v dirki četverovpreg na dvojih OI v začetku 4. st. pr. n. št. Pravila konjeniških tekem so kot zmagovalca štela lastnika konjske vprege. Sicer pa so imele ženske svoja ločena tekmovanja Heraje, posvečena Heri, ženi Zevsa. Tekmovale so v teku.

Obnovitev olimpijskih iger

Sklep o obnovitvi olimpijskih tekmovanj je bil sprejet na kongresu v Parizu konec junija 1894. Kot prve igre moderne dobe so bile igre v Atenah 1896. Pobudnik modernih olimpijskih iger je bil Francoz P. de Coubertin, ki je želel uveljaviti šport kot pedagoško in telesnovzgojno dejavnost.
Z obnovitvijo modernih tekmovanj so dobili osnovo sodobnega športa.
V Atenah so se odvila tekmovanja v devetih športih – atletika, dviganje uteži, rokoborba, gimnastika, sabljanje, strelstvo, plavanje, kolesarstvo, tenis. Veslanje je zaradi slabega vremena odpadlo, predviden je bil tudi nogomet, vendar ni bilo prijavljenih ekip.
Prve ženske športnice so nastopile šele 1900 v Parizu (tenis, golf), zastopane so bile skromno; 22 tekmovalk od 937 športnikov.

Nagrajevanje in medalje

Zanimivo je, da so na prvih OI v Atenah 1896 nagradili s srebrno in bronasto medaljo le prvi dve mesti. Šele leta 1908 v Londonu uvedejo aktualni set medalj z boginjo Nike na prvi strani.

Zimske in poletne OI

V začetku so bile zimske in poletne OI združene. Prva zimska športa v programu OI sta bila drsanje (1908 London) in hokej (1920).
Zimske olimpijske igre poznamo od leta 1924, ko so v francoskem mestu Chamonix organizirali teden zimskih športov. 258 športnikov iz šestih držav se je pomerilo v smučarskih tekih in skokih, umetnostnem in hitrostnem drsanju, sankanju z bobom, hokeju in krlingu.

Barve na olimpijskih krogih
Barve, vključno s krogi, simbolizirajo olimpijski univerzalizem in srečanje atletov s celega sveta, vsaka od barv pa je del vsaj ene od zastav držav sveta.
Olimpijskih simbolov (zastave z barvnimi krogi, ognja, otvoritvene parade športnikov) in prisege o poštenem tekmovanju se je domislil in jih uvedel Pierre de Coubertin, ki je bil predsednik MOK od 1896 do leta 1925.

Slovenci in olimpijske igre
Prvi nastopi so zabeleženi na OI v Stockholmu leta 1912, ko nas je v sabljanju zastopal Rudolf Cvetko (v času Avstro-Ogrske monarhije). Po prvi svetovni vojni so bili Slovenci soustanovitelji jugoslovanske države in Jugoslovanskega olimpijskega odbora, ki se je včlanil v Mednarodni olimpijski komite (MOK). Tako je že leta 1920 v Antwerpen odpotovalo nogometno moštvo z Ljubljančanom Stankom Tavčarjem.
Pomemben mejnik je vstop Sokolov ali telovadcev na OI leta 1924, ko je Leon Štukelj osvojil naslov prvaka v gimnastičnem mnogoboju in prvo zlato medaljo slovenskega olimpijskega in tudi jugoslovanskega športa. Športna gimnastika je bila dolgo paradni šport, po drugi svetovni vojni je uspehe nadaljeval Miroslav Cerar.
Na drugi strani so slovenski športniki, glede na sestavo olimpijskih reprezentanc, dominirali v zimskih športih, prvenstveno v smučanju in hokeju na ledu, in bili prisotni na ZOI že vse od začetka.